J.L. Černič, Iusinfo: Od Katina do Strasbourga

12

Veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice je v predzadnjem oktobrskem tednu podal težko pričakovano odločitev v kontraverzni zadevi Janowiec in drugi v Rusija glede odgovornosti za medvojne poboje poljskih častnikov in civilistov v Katinu. Namesto, da bi Sodišče utrdilo svoj položaj najvišjega varuha človekovih pravic na evropskem kontinentu, se je izgubilo v neprepričljivi in formalno-tehnokratski uporabi in razlagi lastne sodne prakse.

Evropsko sodišče je dne 21. oktobra 2013 v zadevi Janowiec in drugi v Rusija (št. 55508/07 in 29529/09) odločilo, da ni pristojno odločati ali je Rusija odgovorna za kršitev postopkovne obveznosti iz 2. člena Evropske konvencije, ki varuje pravico do življenja. Pritožniki so trdili, da ruske oblasti niso opravile učinkovite preiskave o odgovornosti za poboje več kot dvajset tisoč poljskih častnikov in civilistov v Katinu v maju in juniju 1940. Sodišče je odločilo, da nima pristojnosti ratione temporis obravnavati zatrjevane kršitve, saj ni »pristne povezave« med kršitvami človekovih pravic in začetkom veljavnosti Konvencije glede postopkovne obveznosti države pogodbenice iz 2. člena (159. odstavek sodbe). Z drugimi besedami, Sodišče je odločilo, da se Evropska konvencija ne more uporabljati za kršitve človekovih pravic, ki so bile storjene pred 3. septembrom 1953, ko je začela veljati. Enako je Sodišče ugotovilo, da niso podane »izjemne okoliščine«, ki bi »sprožile obveznost preiskovati« …. »več kot deset let pred sprejetjem Konvencije«, zaradi česar je odločilo, da niso bili prisotni »nobeni elementi, ki bi lahko ustvarili most iz daljne preteklosti« v obdobje po začetku veljavnosti (160. odstavek). Zanimivo je, da je Sodišče popolnoma zanemarilo preostale mednarodnopravne obveznosti države članice, kot da bi Evropska konvencija delovala izven splošnega mednarodnega javnega prava. Kajti več kot jasno je, da iz mednarodnega običajnega prava izhaja obveznost, da država preiskuje in pojasni kršitve človekovih pravic.

Sodišče podobno ni ugotovilo odgovornosti Rusije zaradi kršitve prepovedi nečloveškega ravnanja, s čimer se je diametralno oddaljilo od odločitve prvostopenjskega senata lansko pomlad. Sodišče je zapisalo, da predstavlja »magnituda hudodelstva storjenega leta 1940 … močan čustveni dejavnik, vendar ga Sodišče predvsem iz pravnega vidika, ne more sprejeti kot prepričljiv razlog za odstop od svoje sodne prakse« (186. odstavek). Takšno razlago Sodišča je težko pojasniti. Med žrtve kršitev človekovih pravic zagotovo sodijo tudi najbližji sorodniki tistih, ki so bili zverinsko pokončani v maju in juniju 1940. Sodišče je trpljenje takšnih žrtev upoštevalo samo od 5. maja 1998, ko je Rusija ratificirala Evropsko konvencijo. Takšna razlaga sodišča ni samo neprepričljiva, ampak tudi pravno nepravilna. Sodišče lahko presoja tudi državno odgovornost za kršitve Evropske konvencije, ki so povezane z dejanji genocida, hudodelstev zoper človečnost in vojnih hudodelstev, ki so bila storjena pred uveljavitvijo Konvencije. Sorodniki žrtev, ki so umrle v Katinu, ne trpijo šele od leta 1998, temveč vse od leta maja in junija 1940 naprej.

Državne obveznosti preiskovati vojna hudodelstva sodijo med peremptorne norme mednarodnega prava, ki države zavezujejo ne glede na njihovo morebitno nasprotovanje. Evropska konvencija je mednarodna pogodba, zaradi česar se mora uporabljati skladno z ostalimi načeli in pravili mednarodnega prava. Kljub temu je Sodišče neprepričljivo zaključilo, da »trpljenje pritožnikov ni doseglo razsežnosti in značaja, ki se razlikuje od čustvene stiske, ki je neizogibno povzročena sorodnikom žrtev hudih kršitev človekovih pravic« (188. odstavek). Takšna razlaga je neprepričljiva, saj si večina pritožnikov že več kot sedemdeset let zaman prizadeva, da bi pojasnili okoliščine in natančen kraj smrti svojih najbližjih. Sorodniki žrtev hudih kršitev človekovih pravic ne trpijo samo zaradi čustvene stiske. Njihova bolečina čez desetletja ne preneha oziroma izgine, kot posredno domneva Evropsko sodišče, če kršitve človekovih pravic niso pojasnjene in storilci niso kaznovani. Psihološke posledice ostanejo ne samo na individualni ravni med najbližjimi sorodniki žrtev, temveč tudi na kolektivni ravni, v podzavesti vsakokratne družbe. Sama odločitev, ki je dodobra razburkala evropsko javnost, tako ob zaključku ni izpolnila pričakovanj pritožnikov. Ob tem je Rusija lahko zadovoljna, da je Sodišče ugotovilo le, da je kršila 38. člen Evropske konvencije zaradi nesodelovanja s Sodiščem.

Več: Iusinfo


12 KOMENTARJI

  1. Vse, dokler bo pravo le kamuflaža za negativne politične cilje, ne pa odraz varstva stvarstvenih pravic človeka in narave, se bodo dogajala takšne škodljive sodbe, ki rušijo temeljne stvarstvene duhovne vrednote.

  2. Nobena zakonska določba in nobena sodba ne bi smela biti v nasprotju stvartsvenimi duhovnimi vrednotami ( naravno pravo). To je objektivni kriterij duhovnega napredka.

  3. Države bi se morale civilizacijsko rangirati glede na to, kolikšen nivo stvarstvenih vrednot dosegajo v formalnem in dejanskem pogledu.

    Civilne družbe držav, bi si morale zastaviti kot svoj poglaviten cilj, kako čimprej uresničiti, da bo državno pravo odraz stvartsvenih vrednot , tako v formalnem kot v dejanskem pogledu.

  4. Civilna družba in seveda cerkev, bi morale spodbujati pri ljudeh, negovanje občutka za stvarstvene vrednote v življenju, ki omogočajo duhovni in materialni napredek človeštva in jih obvarujejo škodljivih stranpoti.

  5. Občutek za negovanje stvarstvenih vrednot: resnicoljubja, pravičnosti, poštenja, odgovornosti, solidarnosti, ljubezni…

  6. Žalostno.
    Bedno.
    Kaznivo dejanje po Božjem pravu se iz mehkodušne Rusije prenaša v podrejeno Evropo.

    To je korupcija svetovnih razsežnosti.

    V oklepaju to skromno pomeni, da je ruski plin za Evropo de facto veliko dražji, kot kažejo računi v malho Putinovega oligarhovskega klana.
    Kaže, da si bodo Bratuškovalci imeli od kod sposojati.
    V Brozu imajo velikega učitelja kako in od kod dobiti
    sredstva za preživetje barabije.

  7. Hudo, sem pomislil,da je.
    Pa ni,čisto tako, ker fragmentov je nešteto in ustvaril jih je ustanovitelj, Stvarnik multivesolja.

    Mi, uboge brihte, ki smo se privlekli do Brigssovega bozona(le fragmentek primerljiv na Einsteinov veliki met)in do komaj domišljenih, še komaj otipljivih nano delčkov in črvin vesolja v najbolj umevnem Multiuniverzumu vseh Vesolij, se junačimo s približevanjem javnoodmevnega, priznanega in nagrajevanega in vselej plačanega dela v denarju vseh barv.
    Plehkoblaga odločitev tega visokega tribunala je fragmentek neodločnosti in brezobličnosti predpeklenske zasvojenosti v poniglavosti služenju človeški mahinantni majhnosti ob spozabi, da je Bog Oče že davno vse povedal in so junaki stare in nove zaveze zapisali v najračunalniškejšem jeziku sveta pred dvemi tisočletji-pa še nočemo brati, ker nam je ugodnejše živeti v svetu malikovanja minljivih “ejga, itak, kul in sploh” odmrzovalcev realnega sveta. To nam je dala Lublana je bolana in tako naprej…

    Kaj ponujam, pa niti sam ne doumem?
    Samo spominjam na štirinajst postaj, kot prvo.

    In, da ne bom težil, grem v kasnejše čase in poiskušam spomniti na par nekoč zaznavne dogodke, ki so začeli obračati slovenski svet:

    Ponujam razmišljanje in svetopreprosto brezkompromisno ničelno skromnost puščavniško komaj še omenjanega prepoznavnega vednoprisotnega do konca zemeljskoberaškega Sv.Frančiška in njegove Visoke pesmi!

    Ponujam ,da vsaj preberete; sploh ne,da študirate življenje še neuradno svete Magdalene Gornik! žene, ki praktično vse življenje ni uživala zemeljske hrane!

    Prosim vas, ne spreglejte in se priporočajte slovenskemu več kot Edgarju Cayceu iz zahodnega sveta- kandidatu za blaženega, duhovniku, zdravitelju in transcedentalnemu umu, jasnovidcu, Juriju Humarju!

    ITD…!

  8. Ali bo ta sodba povzročila, zaradi upoštevanja enakih meril, oprostitev nacističnih zločincev, ker med II. svetovno vojno še ni bilo Mednarodne deklaracije o človekovih pravicah?!

    Novodobni nacisti že slavijo!

  9. Sicer pa bi bili zakoni prav redki in zelo kratki, če bi se upoštevalo stvarstveno pravo.

    Zlasti pa ne bi poznali pravnih praznin, lukenj in lobiranja.

  10. Evropa gre počasi v smeri SFRJ in socializma. Italija je prepojena in zagiftana od socializma, Francija pa najbolj gnila socialistična država za Grčijo in Slovenijo – ki jo zaenkrat rešuje samo velikost in velik notranji trg ter seveda Nemčija.

    Nepravično pravosodje, kjer se bohoti kaos, inflacija besed, izgovorov in pravnih vragolij ter bohotenje pravniškega slenga, ki je sam sebi namen oz. namen je, da se zadaj za pravosodnimi odločitvami vresnici skriva POLITIČNA odločitev.

    Evropa je gnila. Če ne bo naredila trdih antisocialističnih reform, bo padla v revščino, kaos in šla po poti mesta Detroit. ZDA je nekaj let pred njo, prehitevata pa jo Indija in Kitajska ( ki je v osnovi mafijska- komunistična – skorumpirana -totalitarna država, ki ima na mikroravni svobodni trg). Tudi Brazilija in Rusija bi jo lahko, če ne bi tam smer obrnili nazaj v socializem in mafijstvo.

  11. Tudi tajnosti podatkov ne bi bilo, ker gre izključno v prid nepridipravom, saj vemo, da stvarstvo vse ve in da se ničesar ne da skriti.

    Kar je dobro, se mora vedeti, kar je zlo, pa prav tako.

Comments are closed.