J. L. Černič, Iusinfo: Med Madridom in Barcelono

3

Na različnih koncih Evrope tli. Vse več narodov hrepeni in izraža želje po lastni samostojni in neodvisni državi. Na Škotskem so tako za letošnji 18. september že razpisali referendum o samostojnosti. Na drugem koncu Evrope, v Kataloniji, pa poskuša regionalna vlada uveljaviti pravico katalonskega naroda do odločanja na referendumu.

Referendum o samostojnosti Katalonije je po zadnji odločitvi španskega Ustavnega sodišča morda še bolj oddaljen kot prej. Špansko Ustavno sodišče je namreč letošnjega 26. marca odločilo, da je deklaracija o suverenosti in pravici do odločanja katalonskega naroda, ki jo je katalonski parlament sprejel 23. januarja 2013, neustavna. Slednja temelji na devetih temeljnih načelih, od katerih sta najbolj relevantni prvi dve. Prvo načelo določa, da ima »katalonski narod …, zaradi demokratične legitimnosti, značaj politično in pravno suverenega subjekta«. Drugo načelo se nanaša na pravico do odločanja katalonskega naroda (el derecho a decidir) in določa, da bo »postopek uresničevanja pravice do odločanja potekal dosledno demokratično in da bo predvsem zagotavljal pluralnost in spoštovanje vseh možnosti na temelju premisleka in dialoga v katalonski družbi tako, da se ugotovi večinska ljudska volja, ki bo temeljno varovala pravico do odločanja«.

Da so španski sodniki katalonsko deklaracijo soglasno razglasili za neustavno, samo po sebi seveda ni presenetljivo. Ustava Kraljevine Španije ne priznava nobenega drugega naroda kot le španskega. Slednje je v tej zadevi potrdilo tudi Sodišče, ko je zapisalo, da »če je v trenutnem ustavnem redu suveren samo španski narod, …, ne more javna oblast … nobenemu drugemu subjektu ali državnem organu ali del naroda pripisati … suverenosti« (str. 29 sodbe). Hkrati so sodniki pozabili zapisati, da pojem naroda še daleč ni le pravni koncept, ki bi ga avtoritativno oblikovala in razlagala le sodišča. Ena izmed prednosti Kraljevine Španije je kulturna, zgodovinska in jezikovna raznovrstnost in pluralnost njenih pokrajin, ki je hkrati verjetno tudi njena edina rešilna bitka, da preživi kot unitarna država. Če se je špansko Ustavno sodišče odločilo spregledati dejansko stanje na terenu po raznovrstnih mestih in vasicah Kraljevine Španije, slednje še ne pomeni, da tako tudi je. Sodniki zagotovo vedo, da pravo, ki ne sledi dejanskemu stanju, počasi odmre in postane obsoletno.

Če je že odločitev španskega sodišča pričakovana, je toliko bolj zanimiva njena obrazložitev. Za posamezne interesne skupine v španski družbi je celo šokantna, še posebej za tiste, ki že vrsto let papagajsko ponavljajo, da je španska država brezpogojno unitarna. Ustavno sodišče je denimo zapisalo, da »ne obstaja normativno jedro, ki bi bilo izvzeto iz postopkov ustavnih sprememb« (opomba izpuščena op. a., str. 34-35 sodbe). Sodišče je nato še zapisalo, da se »primarnost Ustave ne sme zamenjevati z zahtevo po pritrdilni zavezanosti temeljnem načelu, saj v našem redu ni prostora za model ‘militantne demokracije’…« (str. 34 sodbe).

Sodišče je tako implicitno dopustilo možnost, da pravica do odločanja na referendumu v prihodnje ne bi bila neustavna. Do tja pa je mogoče priti samo s spremembami veljavne španske ustave, saj španski ustavni red a priori ne izključuje nobene ideje. Hkrati slednje pomeni, da nosi španski parlament primarno odgovornost za dosego soglasja o tem vprašanju med največjima političnima strankama v španskem parlamentu, špansko ljudsko stranko in socialistično stranko. A z njune strani kakšnega premišljenega predloga ne gre pričakovati, saj trenutno obe zavračata tako pravico katalonskega kot tudi baskovskega naroda do odločanja na referendumu in do samoodločbe.

Več lahko preberete na portalu Ius-info.


3 KOMENTARJI

Comments are closed.