Vsi totalitarizmi povzročajo neodpravljivo zlo in trpljenje. Težje pa je obseg in posledice totalitarnega zla upodobiti v vseh njegovih razsežnostih. Pablo Picasso je eden izmed redkih umetnikov, ki mu je slednje uspelo zelo nazorno prikazati v njegovi mojstrovini Gernika.
…
Vendar je likovna upodobitev Gernike veliko več, kot le upodobitev hudodelstva tistega žalostnega aprilskega dne. Predstavlja opomin, simbolično obsodbo in kritiko takratnega fašističnega totalitarnega hudodelstva. Njeno sporočilo je zato več kot jasno, čeprav sam Picasso nikoli ni želel uslišati prošenj javnosti, da bi se jasno izrekel o sporočilu slike. Slika upodablja Picassov nezadovoljstvo, pravzaprav njegov krik, zaradi takratnega nevzdržnega stanja v španski državi, ki je iz demokratičnega sistema pred državljansko vojno prešla v skoraj štiridesetletno vladavino totalitarnega sistema. Čeprav je Picasso sliko dokončal proti koncu pomladi leta 1937, je slika potem več let potovala po svetu. Konec Francove diktature je dočakala v muzeju sodobne umetnosti v New Yorku, saj Picasso ni dovolil, da se jo v času totalitarnega režima pošlje v Španijo.
Njeno sporočilo ni izgubilo svoje prepričljivosti, niti v današnji popolnoma razdeljeni španski družbi, kjer vrednote, ki jih je Picasso upodobil v svoji sliki, ne igrajo preveč velike vloge. Podobno kot v razmajani slovenski družbi, tudi v španski družbi razdeljenost na dve prevladujoči svetovnonazorski skupini, zavira njeno dozorevanje in očiščenje. Vztrajanje na obstoječem stanju zato ni skupno samo španski in slovenski, ampak še marsikateri evropski družbi. Hkrati se v španski državi v ospredju znova pojavlja poglavitno nesoglasje o njeni prihodnji ustavnopravni ureditvi. Nesoglasje, ki izvira prav iz časov napada na Gerniko, in ki ga v zadnjem obdobju odpirajo baskovske in katalonske nacionalistične stranke.
Kljub temu, da je Španija še vedno enotno urejena država, pa je v praksi tako raznolika kot le malokatera evropska država. Vse več je tistih, ki pravijo, da takšna ureditev ni vodotesna, ter da lahko v prihodnjih desetletjih pride do velikih sprememb. Takšne težnje vehamentno in popolnoma brez posluha zavrača vladajoča španska ljudska stranka, ki slepo vztraja na spoštovanju vprašljivih ustavnih temeljev. Navzkrižjem se lahko španska države izogne le, če prizna raznolikost svojih konstitutivnih delov in jim omogoči, da bodo lahko svoje različne narodnostne identitete razvijali tudi v okviru španske države. Mnogi zato pravijo, da bo španska prihodnost pluralna ali pa je ne bo. Picassova prispodoba o konju in biku zato ne bi mogla bolj ustrezati trenutnem stanju duha v španskem javnem prostoru, pa tudi kje drugje. Tako kot za slovenski javni prostor, tudi za španskega velja, da je edini izhod iz nastalih razmer iskati v prekinitvi obstoječega nevzdržnega statusa quo tako, da se vse politične in civilnodružbene skupine združijo v pluralen, odprt, odgovoren in neizključujoč diskurz o zagotavljanju vrednot pravne države, enakega obravnavanja in varovanja temeljnih pravic.
Več lahko preberete v Iusinfo.
