J. Kurinčič s pismom Tomelju razmišlja o rodovitnosti in varni starosti

0
390
Spoštovani g. Andrej Tomelj!

Z zanimanjem sem v Časniku prebral vaš članek Ponesrečeni napad na agresivno ideologijo kot odgovor na  moj članek Agresivna ideologija, ki sem ga objavil v Družini in (na prošnjo uredništva) tudi v Časniku. Čeprav ste med drugim zapisali, da sem z njim »ustrelil velikega kozla«, sem bil vašega zapisa vesel. Najprej zato, ker se ne dogaja v našem prostoru (posebno katoliškem) prav pogosto, da najdejo zapisane besede ustrezen odmev, preveč je pišmeuhovskega obnašanja v stilu: Psi lajajo, karavana gre dalje. Vesel sem bil tudi zato, ker se mi zdi zelo pomembno, da se v javnem medijskem prostoru skupno sprašujemo o kakem pomembnem pojavu, kakršen je demografsko vprašanje, odnos do družine, otrok; in tudi zato, ker ste se s svojim zapisom lotili temeljnega problema delitve oz razporejanja družbenega dohodka. In to poglobljeno in osebno prizadeto.

Odgovarjam z odprtim  pismom, v tej bolj subjektivni obliki, ker ste bili tudi vi izrazito subjektivni. V prvem delu članka z ironičnim zapisom, v drugem pa se užaljeno pritožujete, češ da vam očitam, da ste kot človek brez otrok »zajedavec« in da vam »nekdanji poklicni kolega očita, da sem izkoriščevalec, da nimam občutka za družbeno pravičnost«. Spoštovani g. Tomelj, nobene hudih besed, ne »zajedavec« ne »izkoriščevalec«, nisem zapisal, a če ste me tako razumeli, sem že moral biti premalo natančen, in se vam zato opravičujem. Silno vas je zmotil moj zapis: »Gre praviloma za ljudi, ki nimajo otrok ali pa jih imajo le za vzorec; imajo pa dobro plačane službe in tisti del osebnega dohodka, ki ga drugi porabijo za vzdrževanje otrok, ti ideologi danes porabijo zase.« Morda bi bilo bolje, če bi namesto »tisti del«, zapisal »velik del«.

Zapisali ste: »Vsak sam zase ve, zakaj se je ali se ni poročil, zakaj ima ali pa nima otrok.« Gotovo nihče ne sme drugemu kakorkoli očitati njegove izbire ali sloga življenja. Ne nazadnje tudi zato, ker se o najpomembnejših stvareh ne odločamo sami, ampak so nam v veliki meri dane. So dar. Tako ni le s samskostjo in poročenostjo, imeti otroke ali biti brez njih, ampak tudi z drugimi darovi-izbirami: poklicem, spolom, narodnostjo … In še na misel mi ne pride, da bi podcenjujoče gledal na ljudi, »ki živijo drugače« od mene, da bi mislil, da so ljudje, ki iz kakršnega koli razloga nimajo otrok, zajedavci. Da so zato zajedavci npr. duhovniki, redovniki …, da sta to bila npr. mati Terezija ali pa arhitekt Jože Plečnik.

Z Jeanom Vanierom pa delim mnenje, da je eno temeljnih vprašanj vsakega človeka in sodobne evropske družbe še posebej vprašanje rodovitnosti. Vsakršne: biološke, duhovne, umetniške, znanstvene … Sam menim, da je v naši civilizaciji biološka rodovitnost v razmerju do ostalih podcenjena. Vse se bolj splača biti kot biološki roditelj. In zdi se mi, da na to, spoštovani g. Tomelj, gledava različno, in je smiselno, da se argumentirano o tem pogovarjava.

Vaš članek je med drugim odprl vprašanje družbenega vrednotenja posamezne vrste rodovitnosti. Vam je tudi zaradi strokovne usmeritve (ekonomske) verjetno prav vprašanje ekonomskega vrednotenja še posebej blizu. Gre za prerazporejanje družbenega dohodka in seveda za vprašanje vrednot in prioritet.  Pravite, da je Slovenija socialna država in da preko socialnih transferjev tudi tisti, ki nimajo otrok, prispevajo za njihovo vzdrževanje, varstvo, zdravje, šolanje …  Da imajo ljudje brez otrok večje davke in torej manjše plače kot tisti, ki imajo otroke. Da imajo družine velike bonitete: brezplačno šolanje otrok, brezplačno zdravstveno varstvo otrok, subvencionirano varstvo v vrtcih …Vse to je res. To tudi jaz vidim, a trdim, da je podpore družini in otrokom kljub temu daleč premalo in da se tudi zato ljudje ne odločajo za to, da bi si ustvarili družino in za večje število otrok. In sicer zato, ker se ljudem to »ne splača«. Tudi na tem področju namreč velja ekonomska zakonitost, da se razvija tisto, kar se ljudem splača, in da se razvija tisto, v kar vlagamo. In ker se v sodobni zahodni družbi, kljub vsem omenjenim bonitetam, otrok ne splača imeti, jih pač nimajo oz. nimajo dovolj za  obnavljanje prebivalstva. Ker družba dovolj (ali pa sploh ne) ne podpira sklepanja porok in oblikovanje družin, je teh vedno manj; in ker so otroci »naše največje bogastvo« bolj na papirju kot v resnici, jih je vedno manj. Premalo se vlaga v nova, mlada življenja. Kdor ima otroke, namreč tvega, da bo revež. Otroških dodatkov država ne podeljuje zato, ker je vlaganje v otroke vlaganje v razvoj, ampak kot podporo, ker se je staršem z otroki znižal dohodek na družinskega člana. Skratka, otroci so še vedno v tej družbi sinonim za revščino, zato se jih otepamo. Ali drugače povedano: splača se ne poročiti, ne imeti otrok, saj imaš kljub temu zagotovljeno pokojnino (varno starost).

Vedno pa ni bilo tako. V starih družbah je bilo bolj jasno, kako je s številom otrok povezana neka druga temeljna dobrina: varna starost. V Stari zavezi SP pravi Bog svojim izvoljencem, da jih bo, če bodo izpolnjevali njegove zapovedi, obdaril z velikim bogastvom, da bodo imeli veliko potomcev. Tam, v tisti stari, nomadski družbi, so bili otroci veliko bogastvo zato, ker je bilo popolnoma jasno, da samo oni staršem zagotavljajo varno starost. V sodobnih družbah se je varna starost »podružbila«, ni več odvisna od števila lastnih otrok; še vedno pa je odvisna od števila otrok v širši skupnosti, v narodu, državi. In v modernih državah z davki vsi zbiramo sredstva tako za varno starost (pokojninsko zavarovanje), kakor tudi za otroke (otroško varstvo, brezplačno šolanje …). Obnašanje ljudi, pa tudi finančni izračuni kažejo, da gre iz skupne vreče, v katero daje delovno aktivna generacija, sorazmerno veliko za stare (varno starost), veliko premalo pa za otroke.  Dokler je bila varna starost vezna na družino, je bila povezava med številom lastnih otrok in varno starostjo popolnoma jasna. S podružbljanjem varne starosti (pokojninskim sistemom), pa se je ta povezava med imeti otroke in varno starostjo izgubila. Če bi hoteli rešiti demografsko vprašanje, bi morali to povezavo ponovno bolj jasno vzpostaviti. Npr. tako, da bi tisti, ki imajo otroke, bili deležni bonitet ob upokojitvi. Da bi bile bonitete, ki so jih imele in jih še imajo ženske ob upokojitvi, bile odvisne od števila otrok, ne pa od spola. Da bi bilo nagrajeno materinstvo/starševstvo in ne pripadnost določenemu spolu.

Spoštovani g. Tomelj, lepo ste opisali »podružbljanje« skrbi za varno starost: »Nadalje se lahko vprašamo, ali je pruski kancler Bismarck, ko je prvi v 80. letih 19. stoletja uvajal pokojninski sistem, imel pred očmi ostarele družinske očete, obkrožene s številnimi ljubečimi in skrbnimi potomci ali nepreskrbljene samske osebe. Ne Bismarckova ne vse nadaljnje pokojninske blagajne ne prelivajo denarja neposredno s sinov na očeta.« Podružbljanje varne starosti, pokojninski sistem, je seveda velika civilizacijska pridobitev, ki pa jo je možno ohranjati samo v primeru, da družba poskrbi za dolgoročno zdržno razmerje med tremi družbenimi skupinami oz. generacijami: tistimi, ki še ne delajo, tistimi, ki delajo (ustvarjajo novo vrednost), in tistimi, ki več ne delajo. Delovno aktivni morajo pridelati tako zase, za otroke kot za starostnike. Državni voditelji pa morajo ta sredstva smiselno in pravično razdeliti: za plače, bonitete za otroke in pokojnine. Ekonomistično bi lahko rekli, da morajo razporediti sredstva med sedanje, bodoče in minulo delo.

Ker evropska družba ne vlagajo dovolj v otroke, se stara; zato potrebuje Evropa ogromno mlade, sveže delovne sile. Tudi zato se soočamo z velikim številom migrantov.

In kaj imava midva kot nekdanja, danes upokojena, pedagoga opraviti z vsem tem? Kaj imava opraviti z otroki? (O tem pišem, ker ste me kot »kolega« sami izzvali.) Odgovarjam. Zelo veliko. Najino poklicno delo in najina stara upokojenska leta so odvisna od otrok. Da sva imela službo, delo, da sva imela koga učiti, je nekdo moral prej imeti otroke. In tudi da imava pokojnino, je nekdo moral imeti otroke in jih spraviti do kruha in službe, od katere odvaja prispevke za najini pokojnini.

Pa lep pozdrav! Jože Kurinčič

Prijava

Za komentiranje se prijavite