J. Kurinčič, Družina: Po referendumu

V slovenskem medijskem prostoru imamo dva osrednja časopisa: Delo in Družino. Na prvi pogled idealni tandem. Prvi naj bi se zavzemal za pravice delavcev, za interese dela in družbeno pravičnost, drugi pa za družino kot osrednjo družbeno vrednoto.

A Delo brani interese delavstva le deklarativno, saj je bil ta dnevnik v resnici vseskozi glasilo privilegiranega sloja prebivalstva: najprej državnih uradnikov oz. partijskega vrha, po letu 1991 pa zagovornik interesov istega sloja, ki je partijsko legitimacijo zamenjal za liberalno. Ta sloj je bil prej ali slej posestnik družbene moči in kapitala. Na drugi strani pa lahko za Družino, glasilo slovenskih katoličanov, z gotovostjo rečemo, da je bila vseskozi glasnik vrednote iz naslova – družine. Tako sta si časopisa vlogi razdelila tudi ob nedavnem referendumu.

Brez prevelikega tveganja lahko zapišem, da je šlo pri referendumu za merjenje moči med družino in kapitalom (delom), za boj, ki se v slovenski (in evropski) družbi v zadnjih letih stopnjuje. Žal pogosto s porazi družine. Paradoks v tem boju pa je, da se interesi kapitala skrivajo za frazami skrajnih levičarjev in anarhistov.

Kapital se redi iz potrošniške obsedenosti, iz predanosti materialnim dobrinam, in je hkrati motor proizvodno-potrošnega kroženja. V tem proizvodno-potrošnem ciklusu je družina moteč element. Človek, ki se ukvarja z družino, s sozakoncem in otroki, ni nikoli dovolj dober potrošnik. Večino prostega časa in sredstev porabi za družino in nima niti časa niti denarja, da bi se zanimal za najnovejši tip avtomobila, še manj, da bi se odpravil na Karibe ali zahajal v casino in si tam priigral »srečo«. Tak družinski človek je za potrošniški daj-dam tako rekoč neuporaben.

Več lahko preberete na druzina.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.