Slovenci in sploh državljani Slovenije smo lahko upravičeno zaskrbljeni za usodo Evrope v 21. stoletju, pa ne samo Evropske zveze, ki ji politično pripadamo, ampak Evrope v širšem pomenu, ki se pokriva s pojmom evropske civilizacije.
Da moramo biti v skrbeh za Evropsko zvezo, je seveda več kot očitno. Gospodarska in socialna nasprotja med njenim severnim in južnim delom so se zaostrila z Grčijo in se bodo še kje. Z izstopom Velike Britanije se obeta izguba ravnotežja med osrednjimi evropskimi silami. Na vzhodu se ji bliža pomlajeni ruski nacionalizem, da bi Rusiji povrnil moč, izgubljeno z razpadom Sovjetske zveze. Še usodneje ogroža Evropsko zvezo nenadni naval priseljencev z afriških in arabskih ozemelj, večidel muslimanskih. In kar je še nevarneje, spremlja ga razmah islamskega terorizma, ki ga zdaj lahko opazujemo ne samo onstran evropskih meja, ampak še kako stopa v njihovo notranjost, v mestna središča in vsakdanje življenje. Evropo obiskuje najnevarnejši gost.
Vse to je dejstvo in v živo pred nami kot nova evropska zgodba. Vendar ne čisto nova, današnje evropske težave so vendarle samo ponovitev preteklih. Angleški izstop je v slogu nekdanjih stikov otoka s celino, nihajočih med umikom iz nje in vpletanjem vanjo v skrbi za njeno politično ravnotežje, z vojnami zoper Napoleona in Hitlerja. Nasprotja med evropskim severom in jugom so se začela z razcepom med katolištvom in protestantizmom v 16. stoletju, med rimsko zahodno in bizantinsko vzhodno Cerkvijo pa že pred tisočletjem. Ruska senca nad Ukrajino sega nazaj v razpetost kijevske Rusije med pravoslavnim vzhodom in katoliškim zahodom, med Litvo, Poljsko in Moskvo. Prihod muslimanskih priseljencev v gostoljubno Evropo je vsaj za zdaj miroljubna ponovitev migracij, ki so jih povzročili arabski vdori preko Gibraltarja, nato pa turška osvajanja Balkana vse do slovenskih meja. Terorizem vojaško napadalnega islama se zdi kot prebuja nasilne moči plemenskih skupnosti in njihove »moške« religije.
Evropska zveza ne more ubežati svoji preteklosti in mora živeti z njo, previdno in odločno. Iz nje ji prihajajo oživljeni nacionalizmi, od angleškega na zahodnem robu do slovanskih na vzhodnem, v mogočni ruski soseščini. Evropska zveza je in bo ostala zveza nacionalnih držav. Da bi jo po ameriškem zgledu kot v talilnem loncu pretopili v »združene evropske države«, je nevarna iluzija. Kdor bo to poskušal, bo povzročil njen razpad. Kdor bi jo po Napoleonu in Hitlerju hotel nasilno poenotiti, bi jo pahnil v katastrofo.
Več lahko preberete na demokracija.si.
