Gibanje »svetovni etos«, kot ga je imenoval njegov ustanovitelj, švicarsko-nemški teolog Hans Küng, se zadnja leta poskuša razširiti tudi v Slovenijo. Njegovi nameni so predvsem moralični, izdelati želi etična načela, sprejemljiva za vse ljudi ne glede na njihovo versko pripadnost; s tem bi premagali vsakršne spore med njimi in jih združili – kot se temu reče – v delu za boljši, miroljuben in pravičen svet. Ker se verniki različnih religij – kristjani, judje, muslimani, budisti, konfucijanci – morajo ravnati po etiki svojih ver, naj bi jih osvobodili takšnih etičnih enostranosti in jih dvignili na raven nadreligijske, ene same in popolne svetovne etike. Takšna naj bi bila dostopna tudi nevernim, agnostikom in ateistom – ali pa bi bila primerna ravno njim. Toda poleg etičnih ciljev ima »svetovni etos« lahko še stranske, celo politične učinke. Küng se s svojim projektom obrača predvsem na politične elite, na državnike, vladarje, politike in diplomate, ki naj na podlagah svetovne etike udejanjijo vizijo boljšega »globalnega« sveta.
Take in podobne poteze ohranja gibanje »svetovnega etosa« v slovenskem prostoru pri svojih slovenskih privržencih. Tudi med nami naj bi uveljavilo etiko, ki ne bo niti katoliška ali protestantska pa tudi ne muslimanska ali budistična. Iz vseh teh ver naj bi sprejela samo tisto, kar jim je skupno, takšno pa sprejemljivo tudi ateistom in agnostikom. Podobno kot Küng se naši glasniki obračajo na politično in kulturno javnost, vendar ne na njene vrhove, ampak na skromnejši krog pravnikov, filozofov in literatov. In tako ostaja negotovo, ali bi se mu utegnil pridružiti kak politik iz »levega« ali »desnega« bloka. Podobne težave ima gibanje »svetovnega etosa« v Nemčiji ali Ameriki.
Toda prave težave gibanja so globlje, teološke ali vsaj filozofske. Po prepričanju Hansa Künga in njegovih slovenskih privržencev je temelj »svetovnega etosa« tako imenovano »zlato pravilo«, ki pravi, naj človek drugim ljudem ne stori nič takega, za kar ne želi, da bi oni storili njemu. Ali še bolj poudarjeno: stori bližnjemu to, kar naj bi storil on tebi. To pravilo naj bi bilo najvišja norma svetovne etike, to pa zato, ker ga je mogoče najti v vseh religijsko-moralnih naukih, ki kaj veljajo – od Mojzesovih knjig in Tobijeve knjige do evangelijev, od Budovih, Konfucijevih in Mohamedovih modrih izrekov do Mahabharate. Sklicevanje na takšno tradicijo je gotovo spodbudno, vendar z eno samo napako, iz katere izhaja glavna težava »svetovnega etosa«. Med vsemi religijami je Kristusov nauk, kot ga sporočajo evangeliji, edini, ki zvesto po tradiciji navaja »zlato pravilo«, vendar ga hkrati problematizira in ovrže. V evangeliju po Mateju ga Kristus sicer izreče, vendar takoj doda, da to pravijo »postava in preroki«. O »postavi« pa na teh mestih pove, da jo je treba ne samo ohranjati, ampak dopolniti, in to zelo radikalno. Tako ravna zlasti z »zlatim pravilom«, v evangeliju po Luku ga ponovno izreče, takoj nato pa ovrže: »Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki njih ljubijo. Če namreč delate dobro tistim, ki delajo dobro vam, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki delajo isto.« V temelj krščanstva je torej postavljeno spoznanje, da se v »zlatem pravilu« skriva koristoljubnost. Zato ga ni mogoče priznati za vzvišen etični nauk, ampak samo kot koristno vodilo za življenje v normalno urejenih medčloveških odnosih, kot nam svetujeta praktična izkušnja in zdrava pamet. To pa je premalo celo za »svetovni etos«.
Več lahko preberete v Demokraciji.
