J. Kos, Demokracija: Leto velikih obletnic

3

Leto 2015 je čas velikih obletnic, vrednih posebnega spominjanja ne samo iz pietete do nečesa, kar je le še mrtva preteklost, ampak kot priložnost za premislek o tem, kaj smo Slovenci danes in kam gremo.

Letos mineva petsto let od vseslovenskega kmečkega upora, ki se je zgodil 1515, zajel je vse slovenske pokrajine in je bil zares slovenski, drugače kot upor v letu 1573 s pretežno hrvaškim vodstvom. Ni bil samo kmečki, ampak tudi podeželsko-obrtniški in s tem prvo udejanjenje slovenske politične volje za rešitev socialnega vprašanja.
Res je bilo ljudstvo v meščanskem 19. stoletju končno priznano za temelj slovenskega naroda, vendar je bil njegov položaj proti koncu stoletja vedno težji, v prvi Jugoslaviji se je še poslabšal, dokler ni med komunistično revolucijo in po njej slovensko kmetstvo postalo njena velika žrtev. O težkih posledicah te politike je leta 1963 spregovoril Jože Pučnik in zato moral v ječo. In kje sta slovensko kmetstvo in delavstvo danes? O tem je treba premišljevati tudi ob spominu na prvi veliki slovenski socialni upor.

Po zadnjih dognanjih je bil Romualdov Škofjeloški pasijon prvič omenjen leta 1715, zato bi smeli letos praznovati tristoletnico slovenskega gledališča in dramatike. Začela sta se torej z duhovno dramo, z Linhartom je gledališče prešlo v meščansko okolje, tu pa je skozi 19. stoletje postalo skoraj izključno liberalno, vse do socialističnih časov, ki so bili njegov dedič. V tej gledališki ponudbi vse do danes prevladuje zabavna in zadnje čase »leva« politična dramaturgija. Slovensko duhovno dramo je najti le še pri Cankarju, Majcnu, Mraku, Smoletu in še kje. Poskus prehoda iz cenene zabavnosti in dnevnopolitične tendencioznosti v duhovno zahtevnejše gledališče se je letos zgodil z uprizoritvijo Iliade. Je to prvo znamenje, da se bosta slovensko gledališče in dramatika spet dvignila na višjo raven? Pametna kulturna politika bo morala gledališko 300-letnico izrabiti za nove korake v to smer.

Tretja velika obletnica se nam obeta s spominom na leto 1815. Dunajski kongres se je zgodil pred dvesto leti, na njem se je prvič v zgodovini začrtala Evropa kot enoten, politično obvladljiv in zavarovan prostor. Tako si ga je zamislil njegov glavni arhitekt, knez Metternich. Ta načrt je v naslednjih desetletjih zadel ob zmeraj hujše nacionalne čeri. Ko je bila Evropa leta 1945 na novo razdeljena in urejena, je nastal prenovljen evropski model, ki ga njegovim načrtovalcem podobno kot Metternichu ni uspelo zavarovati pred novimi nacionalnimi premiki in prelomi. Nastali položaj je krhek, v spominu na leto 1815 zahteva nov premislek, kaj so Evropa, njen položaj in prihodnost med Rusijo in Ameriko, ki sta jo v zadnjih sto letih odločilno sooblikovali. Ta obletnica se posredno dotika Slovencev. Že v letu 1816 je v krogu barona Zoisa, Jerneja Kopitarja in Valentina Vodnika tekel pogovor o možnosti »kraljestva Ilirija«. Za ta prvi slovenski politični projekt je Zois poskušal pridobiti Metternicha in bi mu skoraj uspelo, ko ne bi dunajski dvor rajši popuščal madžarskim željam in koristim. Obletnica dunajskega kongresa omogoča novo spraševanje o Evropi in evropski Sloveniji.

Najbolj žalostna teh obletnic je stota obletnica londonskega pakta, ki je prinesel razpad Avstro-Ogrske, razkosal je slovenska ozemlja in iz njih do konca druge velike vojne iztrgal Primorsko. Politika zahodnih demokracij se je zgodila na slovenski račun, podobno kot je v letu 1945 postala sokriva za uničenje in izgon več desettisoč Slovencev. In tako bo sedemdesetletni spomin na konec druge velike vojne gotovo med osrednjimi proslavljanji in žalovanji v letu 2015. Spominjati se je treba odhoda okupacijskih sil s slovenskih ozemelj, zmage komunistične revolucije, tragičnega slovenskega holokavsta in množičnega političnega eksodusa, prvega po eksodusu protestantov, vendar s to razliko, da se je tedaj izselilo večinsko nemško plemstvo in meščanstvo, zdaj pa slovensko kmetstvo in izobraženstvo. In tako nas ta mnogostranska obletnica znova vrača k vprašanju o spravi, o smislu državljanske vojne, razmerju med komunizmom in protikomunizmom na Slovenskem.

Več lahko preberete na strani Demokracije.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


3 KOMENTARJI

  1. Vse te letnice nas poučujejo in opominjajo, da je najpomembnejša zdrava samozavest in enotnost slovenske skupnosti ter plemenitost njenih ciljev.

    Če bi ta bila v zgodovini podana:

    – bi imeli že po 1. svetovni vojni svojo državo, ki bi bila zatočišče vsem Slovencem /( takrat cca 4 mio) kot so nam to tedaj predlagale ZDA
    – potem se ne bi zgodil slovenski genocid po 2. svetovni vojni
    – potem bi že zdavnaj izvedli vse potreben družbene reforme v samostojni Sloveniji in se ponašali z duhovno – materialnim napredkom ( duhovno -vrednotno in materialno blaginjo)pred drugimi.

  2. Zdrava samozavest in plemeniti cilji nam narekujejo, da negujemo svojo dediščinsko vrednotno korenino, da bo čvrsta.

    Le na ta način bo slovensko drevo raslo bujno in bo rodilo odličen sad!

  3. Zakaj pa ne sežemo s pomembnimi obletnicami tudi v čas slovenske Karantanije in Noriškega kraljestva?!

Comments are closed.