J.Kos, Demokracija: Gledališče in politika

0
211

Petdeset let mineva od konca gledališča, ki je imelo veliko vlogo v osvobajanju slovenske kulture izpod političnega nadzora povojnega partijskega totalitarizma – delo Odra 57 se je končalo 1964 s škandalom okoli Rožančeve Tople grede, toda obstajati je nehal šele sredi naslednjega leta, ko sem kot predstavnik KUD A. T. Linhart in s tem kot predstavnik Odra 57 moral notranji upravi odgovoriti na vprašanje, ali namerava Oder 57 delovati še naprej. Odgovoril sem, da kaj takega ne pride več v poštev. Razlog je bil ta, da je bil Jože Pučnik že leto dni znova v ječi.

Zgodba Odra 57 je samo ena od mnogih zgodb o napetem, pogosto konfliktnem razmerju med politiko in gledališčem. Od vseh umetnosti je gledališka najtesneje povezana s političnimi razmerji, nanje je najbolj občutljiva. Pa tudi politiki ni vseeno, kaj se z odra pokaže množičnemu občinstvu. Literatura, slikarstvo in glasba se obračajo večidel na posameznike, gledališče jih združuje v skupnost, ko jih iz zasebnosti potegne v javnost in jih kot dele ene same množice nagovori. S tem je lahko politiki nevarno, pa tudi narobe. Kdaj postane gledališče oblasti neprijetno in kdaj je lahko politika v gledališču za umetnost škodljiva? Tako je bilo v času Odra 57, podobno je v današnjem slovenskem gledališču, morda pa tudi nekoliko drugače.

Uprizoritve Odra 57 so bile del takratne »oporečniške« kulture, političnemu sistemu socializma so bile ne samo nenaklonjene, ampak že kar nasprotne. Najbolj odmevne med njimi – na primer Smoletova Antigona ali pa Kozakova Afera – so se postavljale po robu ideologiji komunistične revolucije in oblasti, ki je iz nje nastala. Odkrivale so njuno moralno ničevost, sporočale so, da se oblast s svojim nasiljem sklicuje na lažne ideološke obljube, v resnici pa je navzkriž s temeljnimi načeli etike, evropske duhovne tradicije in kulture. Toda z druge strani se je »odrovsko« gledališče zelo očitno distanciralo tudi od »ljudstva«, ki mu je ta oblast vladala. To so bili seveda novi srednji sloji, kakršni so se izoblikovali pod režimom jugoslovanskega realsocializma, zato so bili prilagojeni njegovim institucijam, pravnemu redu in življenjskim možnostim. V Smoletovi Antigoni ali pa v Božičevi antidrami »Vojaka Jošta ni« so bili politični konformizem, malo uživaštvo, praktično potrošništvo in moralni nihilizem tega srednjeslojnega sveta prikazani z ostrino, ki je dosegala kritičnost Cankarjevih podob nekdanjega meščanstva in malomeščanstva. Vse to je Oder 57 počel na najvišji umetniški ravni, ne pa tendenciozno dnevnopolitično in prav v tem je bil njegov politični pomen.

Položaj slovenskih gledališč petdeset let pozneje je v povprečju in z redkimi izjemami zelo drugačen. Večji del njihove ponudbe je zabavno kratkočasen kot v Govekarjevem času. Problem nastane, ko se poskušajo dvigniti na višjo raven z izvirno novimi uprizoritvami. Tu se začnejo težave, ki so včasih umetniške, pogosto pa tudi politične. V predstavah, ki hočejo biti aktualne, moralno in socialno kritične, se ponavljajo puhlice »levega« žurnalizma, namesto svežih idej o slovenski družbi jih navdihujejo obrabljeni stereotipi, podedovani iz ideologije socializma, neuvrščenosti, seksualne revolucije, vse do anarhizma in protikrščanstva. Da je taka političnost v gledališču umetniško jalova, je pokazala uprizoritev »Antikrista«. Namesto v kritiko dejanskega družbenega stanja se te predstave iztekajo v konformistično potrjevanje političnega statusa quo.

Več lahko preberete na strani Demokracije.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.