J. Juhant, Reporter: Ali je krščanstvo res nasilno

9

Triindvajsetega marca sem bil priča dogodku, ki je zaradi preveč enostranskega prikaza problema nasilja pustil prizadetost v duši. Kot kristjan v naši družbi sem seveda še bolj občutljiv ob doživljanju takih sporočil, zato bi rad svojo prizadetost posredoval širši slovenski katoliški in tudi drugi javnosti.

Spoštovana in cenjena gospa Meta Kušar, pesnica, esejistka in prevajalka, me je povabila na Metavečer v Mladinsko knjigo, na pogovor z Iztokom Simonitijem, avtorjem knjige Deus vult. Sicer sem šel z mešanimi občutki –stališča Simonitija do nasilja v religiji so znana iz zbornika Religija in nasilje, kjer tudi sam – v nasprotju z njim – zastopam stališče o nenasilnosti religij(e).

Ob vsej kritičnosti do Cerkve, ki jo zastopam tudi v knjigi Občutek pripadnosti (izdala jo je Mohorjeva 2009 in v slovenski javnosti ni našla odmeva, ker sem kritičen tudi do slovenskega totalitarizma in njegovih nasilnih posledic za slovenski narod), pa sem prepričan, da je krščanstvo dalo svobodo, ki so jo žal mnogi, posebno pa totalitarizmi, lahko zlorabili. Simoniti v knjigi razčlenjuje probleme religije, vendar je tako na omenjenem večeru kot v knjigi ostal žal pri precej pristranski kritiki Cerkve, ne da bi celovito razčlenil bistvene razsežnosti religij in posebej krščanstva in njegove vloge v (zahodnem) svetu.

Še bolj bode v oči pristranski prikaz problemov nasilja v slovenskem prostoru. Delno se tega loteva bolj v knjigi, a ostaja skoraj nerazčlenjena celovita primerjalnokritična razčlemba nasilja komunistov in katoličanov v slovenski zgodovini. Ob tem se spomnim škofa Grmiča, ki sem mu nekdaj očital nepoštenost njegove kritične drže do Cerkve, ob tem, da je bil popolnoma nekritičen do nasilnega vladajočega sistema. Odgovarjal je, da je on pristojen le za kritičnost do Cerkve, kar pa je bilo ne le objektivno, pač pa celo subjektivno vprašljivo, saj je bil tudi član družbenopolitičnih organizacij.

Drugače je bilo npr. z Vladimirjem Truhlarjem. Ta je v času drugega vatikanskega cerkvenega zbora v smislu aggiornamenta (posodabljanja Cerkve) oznanjal svobodo vere v Cerkvi. Ko je prišel v Slovenijo, ga je oblast (in tudi določeni krogi v Cerkvi) zaradi njegove zvestobe svobodi vesti in vere, ki jo je hotel oznaniti tudi družbi, onemogočila. Spet je odšel v tujino in umrl na Južnem Tirolskem.

Če torej govorimo o svobodi vesti in vere, je treba biti kritičen povsod. V naši družbi pa marsikaj ostaja pri pavšalnih obtožbah, predvsem pa se vsi izogibamo realnim problemom sedanje družbe, kjer ima kritičnost do nasilja zelo pomembne družbenopolitične implikacije. Vtis imam, da se jim mnogi sploh izogibajo, grešnega kozla pa iščejo še posebej v Cerkvi, da ne bi bilo treba reševati realnih družbenopolitičnih problemov.

Tako je zelo dobrodošel papež Frančišek, ki je v pravo smer zastavil tako v Cerkvi kot v družbi. V Cerkvi bi človek sicer pričakoval, kot je dejal kolega, da bo takoj odpravil še nekatere pomembne sistemske odklone, kot je obvezni celibat, in omogočil večjo vlogo tudi ženskam v Cerkvi. S tem seveda ne bi rešil glavnega problema sodobnega časa, namreč kako utrditi duhovno življenje po veri, pri čemer so odpovedali vsi religiozni sistemi, tudi Katoliška cerkev, bi pa potrdil svojo sociološko nepristranskost. Pri nas pa se tudi manj sliši njegova sistemska družbena zahteva, da je treba povsod odpraviti monopole v družbi, kar je spraševanje vesti ne le svetovnim, pač pa tudi slovenskim monopolom, ki pa jih tisti, ki jih imajo, nočejo dati iz rok, in spet pristransko spregledajo ta del papeževe družbene kritike.

Torej na povabilo cenjene gospe Kušar, s katero sva sicer že sodelovala, sem se udeležil omenjenega pogovora. Nanjo me posebej veže srečanje v sobi za intenzivno nego pri dr. Ivanu Radanu na večer, ko je za tumorjem v glavi umirala žena mojega nečaka in smo ob njeni smrtni postelji stali sorodniki in z nami tudi gospod Radan. Gospa Kušar me je zagledala iz sosednje postelje in mi pomahala in tudi sam sem jo pozdravil. Ob povabilu na ta večer mi je zaupala, da se je takrat prebudila iz kome in presenečena skušala ugotoviti, ali prav vidi. Vesel sem, da se je bolezen zanjo ugodno razpletla. Mimogrede: oba danes ugotavljava, da imava glede na izkušnje dobro mnenje o dr. Radanu. Prav tako jo imajo, kot mi je znano, o njem tudi mnoge medicinske sestre, ki so delale z njim. To svojo izkušnjo sem povedal tudi ob pričanju na odvetnikovo željo.

Ko sem torej na predstavitvi poslušal gospoda Simonitija, sem se počutil v nepravem svetu. Ne vem, ali so se tako počutili tudi drugi udeleženci pogovora, npr. Tine Hribar – ki je napisal uvod v omenjeno knjigo, pa Janko Prunk, ki se je kritično odzval na zgodovinska dejstva, in številni drugi. Žal na koncu nisem utegnil globlje poseči v razpravo. Na pobudo voditeljice sem tako le na kratko lahko povedal, da se ne morem strinjati s trditvijo, da ima nasilje verski značaj, in še manj, da je posebnost monoteističnih religij.

Nakazal sem tudi, kako imajo danes vidni tuji avtorji drugačno sliko o nasilnosti monoteističnih religij, kot jo je prikazal Iztok Simoniti in delno odseva tudi iz njegov knjige. Povzeto avtorjevo stališče je, da so za nasilje na svetu krive monoteistične religije oziroma Katoliška cerkev in enobožni verniki. Še bolj se mi zdi vprašljiva trditev, da nacizem, komunizem, fašizem in Islamska država izhajajo iz enobožnih religij in so njihov vrhunec. To skuša pokazati tudi pisec spremne besede, ki se sklicuje na Girarda, čeprav ta ravno v krščanstvu vidi obrat od tradicionalnih mitov. Poganski miti so žrtvovali človeka, krščanstvo pa je osvobodilo nedolžno žrtev in uvedlo pravilo, da se človek lahko žrtvuje le sam, ne sme pa žrtvovati drugih.

Več lahko preberete na reporter.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


9 KOMENTARJI

    • Zelo si duhovit. Poveš bistvo.

      Cestnik je za take stvari, ker je pameten, duhovit, hudomušen, inteligenten. In predvsem ni tišast, agresiven ideolog, ki naredi ogromno škode kristjanom, na koncu pa še narcisoidno špila žrtev (češ poglejte, kaj so meni nedolžnemu jagnjetina naredili hudobci).

      Za politična in druga javna omizja so dejansko vsi iz SDS škodljivi, ker bo točen tak izplen. Še več državljanov bo kristjane sovražilo na podlagi teh krjavljev, “štorastih” agresivnežev , ki sebi in Cerkvi in desnici delajo strašansko škodo:Poznič, Juhant, Štumf, Štuhec, Granda, Primc (čeprav se je na zadnjih javnih nastopih fant zelo izdelal, pohvalno!), Janša ..
      Tu gre enostavno za veliko požrešnost po oblasti.

      Oblast ne pokvari! Problem je, ker oblast magično privlači skorumpirane (pokvarjene, psihopate) ljudi.

  1. Dalo bi se konkretneje argumentirati, zakaj krščanstvo ni vera nasilja.

    Začenši s temeljnim pravilom krščanstva, da je temeljna vrednota krščanstva ljubezen do stvarstva in d ljudi.

    Kar 7 božjih zapovedi zapoveduje ljubezen med ljudmi, le 3 do stvarstva, do Boga.

  2. Če le opisujemo, da določena knjiga ni v redu, tega pa konkretno ne argumentiramo, izpade kot nekakšna reklama za knjigo, ker te zanima kaj piše v njej.

  3. Mi Slovenci pa imamo še življenjsko himno, ki jo radi zapojem ob sleherni priložnosti:

    Mi se imamo radi in še se bomo imeli radi!

  4. Katoliška vera nasilje priznava. Končno nasilje je naraven pojav. Družbe brez nasilja ni in najbrž je nikoli ne bo. Pojem nasilja je pri nas zlorabljen za izvajanje oblasti. “Ničelna toleranca do nasilja” je populizem, ki se stalno ponavlja, čeprav je vsem jasno, da tega ni moč doseči, če je sploh zaželjeno. Tako tudi ta diskusija ima svoj strupeni podton, s katerim želi diskreditirati krščanstvo in narediti našo družbo “boljšo” od krščanske…

  5. Dr. Juhant je, če že sprašuje, meni precej agresiven in precej neuspešen, tako kot politična stranka kateri pripada. Zelo je podoben “svitase”, ki ezoterično in “krščansko” leporeči, a na koncu mora vedno on zmagati in so vsi drugi hudobni.

    Že govorjenje o “krščanstvu” in “krščanskih vrednotah” je podtalno in ideološko nasilje, ki se ga je večino (dobronamernih) prebivalcev Slovenije zasitilo in upravičeno sovraži krjavlje, ki se z njim prodajajo, da bi prišli do oblasti in do svoje časti, fotelja.

    In kar že dolgo pišem tu, je agresija temeljna sila v človeku in družbi. Problem je, če jo ne vodi pamet in dobrota. Ampak če agresija vodi pamet (2.mafija), ali pa če jo vodi pamet brez dobrote (1.mafija).

    Gre za veliko ideoloških in psiholoških in duhovnih (zlo) zlorab ljudi in množic, saj nas vodijo prekaljeni psihopati (poosebljenje hudiča) vajeni več desetletne krute negativne selekcije.

    Zelo težko je duhovno razlikovati. Predvsem pa stvari niso tako črno bele kot jih je lenuhom ležerno videti.

    • …”Dr Juhant je … meni precej agresiven ….”
      ————
      Seveda za razliko od določenih komentatorjev, katere imamo čast tukaj brat!

  6. Ja,težko je nastopat v okolju, kjer pod krinko demokratičnosti dominira sovražnost do Cerkve. Najslabša izbira je v Cestnikovem slogu, da se svojim krvnikom dobrikaš. Kot da ne veš, da boš vseeno ob glavo. G. Juhant, morda imate občutek, da na omizju iz različnih razlogov niste povsem dosegli namena. Zame je pa bolj važno to, da niste zatajili lastne vesti. To se te nevidne zmage, ki delujejo na dolgi rok.

Comments are closed.