J. Juhant: Komu zvoni?

8
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Človek, ki mu je mar ta država, je vse bolj zgrožen, kaj vse se ponuja ljudem, da bi omajalo še tisto malo zaupanja, kar nam ga je ostalo za sobivanje in za vero v to družbo, ko se na vseh ravneh načrtno podira temelje države. Zapis v slovenskem dnevniku je bliže nivoju rumenega tiska in vaškega opravljanja kot verodostojnem poročanju o osamosvojitvi. Vse bolj glasni pa postajajo tisti, ki niso hoteli te države in še zdaj omalovažujejo osamosvojitelje in tudi samostojno Slovenijo. Predvolilne mahinacije so spodbudile pristranskost in selektivno poročanje o krivicah, ki se gode državljanom. Ob tej družbeni neslogi in sejanju sovraštva propadajo družine, otroci in mladina se napajajo s sovražnostjo in neredom. Vse več je nasilja, ki vodi v osebne in tudi v družbeno tragedijo. Kot glas vpijočega v puščavi je opozorilo kriznega psihologa Roberta Mastena, da bi morali politiki in vsi družbeno odgovorni izbirati besede in krepiti kulturo sožitja, ne pa sejati razdora, na kar je iz svojega primera opozoril tudi Janez Janša pred dobskim zaporom. Planet TV je prej izjema, ko je gostila strokovnjaka, ki je spregovoril o razsežnostih sejanja sovraštva in opozoril na nujnost sodelovanja. Sam sem, ko so me še vabili na TV Slovenija opozarjal na to in tudi zdaj stalno ponavljam na Radiu Ognjišče: Sovražni govor se nam že maščuje, krivice in razdor kličejo po maščevanju in odgovorni z manipulacijami sejejo smrt Sloveniji in jemljejo priložnosti bodočim rodovom. Zato apeliram na varuhinjo človekovih pravic in vse odgovorne, da ustrezno ukrepajo ob sovražnem govoru in krivicah, ki poglabljajo razdor med nami.

Mati vseh krivic je Patria, v kateri so zatrta hrepenenja po svobodi in samostojnosti slovenskega človeka v tej državi. Očitno nismo sproti trezno precenili, kaj šele popravljali krivic, storjenih med revolucijo in po njej, kot izvensodnih pobojev, razlastitev, šikaniranj, zapostavljanj in jemanja dobrega imena nasprotnikom privilegiranega novega razreda, kot je zapisal Đilas v knjigi s istim naslovom. Sodba o zadevi Patria tako ni le krivica zoper Črnkoviča, Janša in Krkoviča pač pa krivica do vsakega svobodoljubnega človeka. Ljudje iz polpreteklosti še vedno ohranjajo neresničen pogled na ta svet, saj »več časa porabijo« za to, da se branijo pred svetovno stvarnostjo in jo napadajo«, ko branijo svoje nenormalno, necivilizacijsko, krivično in nezakonito ravnanje, kar je očitno v tej sodbi in z njo povezanih mahinacijah. Kar poštena stroka in javnost ocenjujeta kot sodno farso, to omenjena razredna stroka, politika in medijska javnost z vsemi sredstvi brani kot normalnost in strokovnost ter skuša prepričevati sebe in svet o svoji normalnosti.

»Oklepanje zastarelih dogem«, nadaljuje Đilas, pa »jih žene v nesmiselna dejanja, iz katerih jih sicer okrepljeno razmišljanje vselej rešuje, vendar z okrvavljenimi glavami.« Če zdaj niso posledice okrvavljene glave, so pa oprani možgani, krivice in zavajanje, vedno pa žrtvovana človeškost. Bolj so prefinjene metode, a cilji so isti: odstraniti vse, ki mislijo in hočejo drugačnost. Ta drugačnost je samostojna Slovenija, ki je zato trn v peti omenjeni socialistični kliki, ki je ne mara, a hoče v njej vladati: to je protislovje oziroma shizofrenija, ki nam uničuje državo. Če je bil nekoč pravilo ubijanje, je zdaj umiranje na obroke, kajti komunisti ne opustijo svojih mehanizmov, ker nočejo, da »bi svet dojemali realno«. Vendar če bi to storili, bi »pridobili kot ljudje, kot del človeškega rodu«, zaključuje Đilas. Gre torej za to, da spremenijo metode in postanejo ljudje civilizacije in kulture. Zato vas, sodniki, politiki in vsi odgovorni pozivam k človeškosti. Kaj pomagajo sodišča, ustanove človekovih pravic in vsi drugi mehanizmi urejene družbe, če ne opravljamo svojega poslanstva skladno z človeškim dostojanstvom? Ali boste res dopustili, da se pogreznemo v blato? Vam je vseeno za svoje otroke, za državljane te države in njene prihodnje rodove? Kako daleč smo že, potrjuje tudi medijska gonja okrog maše za Janeza Janšo v Mekinjah, kjer je nekatere zmotila celo molitev za krivično obsojenega. Ni pa bodlo v oči, ko so pred desetletji mediji skrbno poročali o zvonjenju za bivšim diktatorjem. V isti sapi pa mediji poročajo, kako na Nizozemskem zvonijo in vodilni v državi molijo za žrtve letalske nesreče.

Ali je to normalna država? In kako naj imamo za etičnega novega mandatarja, ki nima besede za moralno krivico svojega zaprtega volilnega tekmeca in celo ne odločne besede o nedelovanju naših sodišč? Kje so naša sodišča, pa pove tudi dejstvo, da so preiskovalci ponarejenih vozniških dovoljenj enostavno obupali, da bi sodišča razrešila ta problem. In javnost naj ne bi torej razpravljala o sodiščih? Kam bomo torej pripeljali državo s vsemi temi absurdi in kaj nam bo ostalo od človeškosti? Ali nismo dolžni krepiti sposobnost za medsebojni pogovor s človeško občutljivostjo in državljansko prisebnostjo ter zavračati medijski linč in sodne prevare. Marsikaj potrjuje, da nekateri res nimajo pomislekov in menijo, da so dovoljena vsa sredstva in tudi nenormalnost v državi. Ali pa ne bo razočaranje preveliko, ko bodo državljani enkrat le spoznali, da celo ljudje, ki obljubljajo rešitve, nimajo rešitev za krivice, ki se jim godijo? In kakšne rešitve bodo potem nudile novinarske hiše, ki zdaj sejejo sovraštvo, kajti kdor seje v vetru, žanje v viharju? Ali bo ob hudi uri še sploh kje kdo bíl plat zvona?

Pripis uredništva: Prispevek je bil najprej objavljen v Družini, avtor ga je posredoval tudi Časniku.

8 KOMENTARJI

  1. SOCIALISTOM ZVONI, če parafraziram
    Hemingwayev naslov Komu zvoni z odgovorom: Tebi zvoni!

    Komu pa politično danes in že ves čas zvoni?
    Socialistom že od nastanka zvoni. To se globoko v sebi zavedajo. Vprašanje je samo še to koliko ljudi bodo s sabo potegnili v grob, koliko v še globjo gospodarsko bedo in revščino, lakoto.

  2. Povsem upravičeno senzibilen in dobronameren prispevek avtorja članka.

    Tudi mene moti, da Cerar na načelni ravni poudarja vrednotno držo politika, na konkretni ravni pa miži pred nevrednotno držo sodišč, ki je povsem očitna za laike ne le za pravnike.

  3. Vrednotna drža sodišč je odločilna za ustvarjanje resnicoljubne, pravične, poštene ter odgovorne družbe ter ustvarjanje zaupanja v državne organe.

  4. Popravljam: Cerar ne le miži, ampak celo opozarja na rušenje pravosodja, ko demokratična javnost na demokratičen način izraža protest zaradi nepoštenih postopkov pravosodja.

    • Podrobno poznam predvsem judikaturo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ki je glede tega vprašanja jasna in pravi, da sta ostra akademska in javna kritika sodstva, vključno s sojenjem v konkretnih zadevah, v demokraciji zaželeni in v legitimnem interesu javnosti. Še več, gre celo za eno ključnih dolžnosti akademskih pravnikov, za dojemanje bistva njihovega družbenega poslanstva.
      Ddr. Klemen Jaklič, predavatelj na Harvard University

    • O tem sem se pogovarjala s kar nekaj ljudmi, večina jih meni da verjamejo vanj. Ko pa sem jih vprašala kaj menijo o Cerarjevem opozarjanju glede pravosodja pa so skomignili z rameni, češ ne vemo oz. hočejo kar verjet tudi če so dejstva drugačna…

  5. Razmišljanje avtorja na višjem nivoju od normalnega.

    P.S. – pravkar sem pričel z branjem Đilasove knjige “Novi razred – Analiza komunističnega sistema”. Obetavno branje ….

  6. Razmišljanje avtorja je logično za razmišljajočega razumnika v današnjem času. Ena glavnih tem o kateri se največ govori je sodba Patria, zaradi katere se vrstijo zborovanja pristašev Janše, kar povzroča mnenja nekaterih(tudi Cerarja), da gre za omalovaževanje slovenskega sodstva. Slovensko sodstvo nosi s seboj še vse primesi sociokomunizma, tako kadrovsko, kot način razmišljanja in delovanja. Da ga bomo ljudje spoštovali, si mora zaslužiti, se opravičiti za sodelovanje z komunistično oblastjo, predvsem pa postati resnično neodvisno. Seveda s takim predsednikom, kot ga ima sedaj, to ne bo šlo. Cerarja, kot katolika in pravnika je pa lahko sram, da se je postavil na tako stališče glede Janše.

Comments are closed.