J. Juhant, Družina: V oči smrti z upanjem na življenje

0
244

Zapis iz Gulaga: »Kaj pomeni – izčrpanost? Kaj pomeni – utrujenost? Vsak gib je zastrašujoč, vsak gib naših bolečih rok in nog strahovita lakota – blazní za kruhom, ‚kruh, kruh‘, utripa srce. Daleč stran na mračnem nebu se vrti brezbrižno sonce. Tvoj dih je taka piščal, petdeset stopinj pod ničlo je. Kaj pomeni umirati? Gore opazujejo in molčijo.«

Umiranje. Presunljiv krik mladeniča na teharskem taborišču, ki ga je komandant skupaj z dvema fantoma obsodil na smrt, so po besedah Justina Stanovnika preživeli sotrpini pri svojih srečanjih znova in znova ubesedili. Take pretresljive človeške izkušnje so odmevale še dolgo po krvavih dogodkih maja in junija 1945. In če je takrat vladala brutalna morija, se je hkrati po vojni začelo tudi »umiranje na obroke« (I. Torkar). Vse bolj je umirala normalna družba, vrženi smo bili v izredne razmere, v gospodarstvu in sociali, predvsem so bili kultura, vera in navsezadnje vsa družba in država in z njo mi vsi obsojeni na umiranje na obroke. Polno živeti – če smemo sploh to imenovati življenje – so smeli le izbranci, preostali smo bili le bolj ali manj potrebna opora ali celo zgolj nujno zlo. Nadaljevalo se je izčrpavanje oziroma umiranje, dokler se ni družba zaradi izbrisa vrednotnih in vseh drugih temeljev, ki omogočajo dolgoročno življenje, sesula sama vase. Dolgotrajno ubijanje vrednostnih temeljev je končno vodilo k smrti oziroma razpadu sistema. Gojeni kult smrti je vse bolj prežemal družbo v smislu znanega političnega reka: »Za nami propad.« Njen najgloblji del je zaskrbljujoča in težko popravljiva moralna smrt. Življenje je postajalo borba za izgubljenim in izginulim brez usposabljanja in pripravljenosti, da bi obnavljali življenje, ki bi obrodilo sad. Janez Pavel II. sicer označuje to kulturo smrti zahodne civilizacije, a ne pozabimo: njen sin ni le libertinizem, pač pa tudi komunizem, morda v še bolj brutalni različici kolektivnega uničevanja vseh dosedanjih z muko pridobljenih dobrin človeške kulture in omike. A če je libertinistična miselnost polagamo nažirala bit posameznika, je komunistična revolucionarnost sistemsko izkoreninjala in teptala temelje človeške osebne in narodove biti. Tako so vojne razmere kot posledica liberalistične tekme v borbi za brezrazredno družbo dobile grozljive razsežnosti, iz katerih se še danes težko izkopavamo, saj je komunistični projekt izpraznil rezervoarje človeške biti. Ni zaman že Dostojevski omenjeno stanje opisal kot stanje podtalja, skratka: na dnu. Žalostna in zaskrbljujoča dediščina tega je tudi oskrunjanje spomenikov in križev v spomin pokojnih, kot se je zgodilo v Kamniški Bistrici. Načrtovalci in storilci nimajo obzira ne do pokojnih, ne do darovanih sredstev pokojnikov, ne do vseh, ki smo si prizadevali, da kapelica stoji.

In če se danes novinar sprašuje, zakaj ni bilo že leta 1990 zborovanja na Kongresnem trgu, kjer bi blagoslovili križe za umorjene po slovenskih krajih, je iskati razlog v omenjeni izčrpanosti družbe, ki je posledica tega umiranja. Vsi smo razsuti in se mukoma postavljamo na noge. Tudi kristjani se sprašujemo, kaj je ostalo od odmevnih katoliških duhovnih vrhuncev, kot so bili evharistični kongres leta 1935 in kongres Kristusa Kralja 1939 ter drugih slovesnosti katoliškega ljudstva. A vendar so usposobili katoličane, da so bili v Jezusovem duhu sposobni darovati svoje življenje za svoje prijatelje, kajti nihče nima večje ljubezni, kot je ta (Jn 15,13). A zdi se, kakor da bi danes tudi ta žrtev nekako splahnela in se katoličani in drugi slovenski rodoljubi le s težavo pobiramo iz petdesetletnega umiranja na obroke. Kot so armenski kristjani po sto letih svoje mučence postavili v nebo, da bi na zemlji lahko zaživeli novo življenje, nas še čaka zaznamovanje grobov, dostojen pokop, postavljanje križev in razglasitev mučencev. Krščanstvo je vera spomina. Kristus je svojo žrtev na križu ustoličil kot temelj Cerkve in nam naročil: To delajte v moj spomin. Vsi pokojni si žele spomina in mir, kot potrjuje zapis iz Gulaga: »Stene barake so bile prekrite z imeni zapornikov, vrezanih v omet, in prijatelje so prosili, naj po njihovi smrti dopolnijo napis, tako da dodajo križ in datum; vsak zapornik je pisal svoji družini v strogo enakih intervalih, tako da bi jim nenadna prekinitev v dopisovanju dala vsaj približati datum njegove smrti.«

Več lahko preberete na strani tednika Družina.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


Prijava

Za komentiranje se prijavite