J. Juhant, Družina: Sočutje z žrtvami odrešuje

14
270

Kljub pesimističnemu vzdušju je v Sloveniji tudi več znakov preganjanja strahu in volje do sprememb.

Po Šentjoštu so se zgodile še Rovte. Hvaležni smo pogumnim organizatorjem in drugim domačinom ne le za obeleženje spomina na žrtve, pač pa tudi za vztrajnost, da prikrita, zamolčana, oskrunjena in zatrta resnica pride v narodno zavest. Kljub ustrahovanju in pritiskom so kljubovali ter širni Sloveniji posredovali desetletja zamolčano bolečino, žrtve na farnih ploščah pa so jih položile v svoj prerani grob tik pred domačim krajem ali po jamah in rudnikih širne Slovenije.

Redki so bili sposobni deliti gorje, ki so ga preživljale žrtve terorja, a žal še danes ni sočutja. Prva učiteljica Mimi je po vojni v Rovtah trpela z otroki brez očetov, učitelj pa je, ko je v razredu dojel žalost otrok, šel iz razreda in se zjokal. Kakšni ljudje smo, bi rekel Justin Stanovnik, da nam te bolečine ne omehčajo src? Kakšni akademiki so to, ki ob cesti vpijejo nad ljudmi, ki gredo objokovat pobite žrtve? Namesto da bi objokovali zablode svojih prednikov, spet sejejo sovraštvo in kličejo k maščevanju. In v Rovtah nismo počeli drugega kot molili za pokojne, se spomnili žrtev in klicali k resnici, spravi in k vstajenju slovenskega naroda za novo, normalno in miroljubno življenje sodelovanja in prizadevanja za skupni blagor. A očitno tega ne marajo, zato takšna nerazumna gonja ter zamegljevanje pretekle in sedanje resničnosti.

Kljub pesimističnemu vzdušju pa je v Sloveniji tudi več znakov preganjanja strahu in volje do sprememb. Nadzorovani mediji sicer še zmeraj vsiljujejo ideološke teme, obnavljajo mite polpreteklosti, propagirajo obraze, ki so nam zavozili državo, a resnici zgodovine in sedanjosti ne morejo zapreti poti tudi ne s tem, da zavajajo s poročanjem o prometnih nesrečah po Evropski zvezi ali po svetu in podobnih obrobnih temah. Stisk državljanov ne bosta mogla utišati ne jurišno kričanje ne plehka retorika oblastnikov, ki nimajo ne poguma ne moči ne sposobnosti za ureditev demokratične in pravične države, kjer bi prevladovalo korektno poslovanje, administrativni red in bi družbeno-gospodarski tokovi težili k skupni blaginji. Neznanje, nemoč in nered, ki prevladuje v političnem kadrovanju in drugih ukrepih, lahko prekriva le ihta za ohranjanje stanja in ribarjenja v kalnem. Hrvaški sociolog je že pred desetletji govoril o »ribičih človeških duš«. Strah in mreže polpreteklosti pa ovirajo dušam polet, jemljejo narodu svobodo, državljanom pa kradejo blaginjo ter mladim zapirajo pota prihodnosti. Zato so spominske slovesnosti v Kobaridu, v Rovtah, v Šentjoštu, nastopi civilno-družbenih organizacij v Unionski dvorani in številna druga prizadevanja posameznikov in skupin znamenja novega življenja in upanja za državo. A dokler predstavniki države, ne le tuji ambasadorji, ne bodo navzoči na spominskih slovesnostih za žrtve, težko upamo na red v državi.

Zato se mnogi vse bolj zavedajo pomena pogumnega in odločnega upora oblastnim političnim in administrativnim manipulacijam, ki jih premetenci kot nekoč izvajajo v imenu tako imenovanega »napredka« ne za državo, kot trdijo, pač pa za svojo korist. To krepi upanje, da le zmoremo iz slepe ulice, v katero so nas pahnili ustvarjalci in manipulatorji te koalicije.

Več: Družina


14 KOMENTARJI

  1. Strinjam se z napisanim, tudi s tem:
    “Zato se mnogi vse bolj zavedajo pomena pogumnega in odločnega upora oblastnim političnim in administrativnim manipulacijam, ki jih premetenci kot nekoč izvajajo v imenu tako imenovanega »napredka« ne za državo, kot trdijo, pač pa za svojo korist.”

    Mislim, da je naša ključna naloga, da spregledamo mehanizem delovanja vsake manipulacije posebej.
    Komunistična miselnost se je tako dolgo obdržala ravno zaradi vsakokratnega nasedanja demokratične strani in zaradi čudnih odločitev v ključnih trenutkih, od Pucka do Viranta.

    Zato mislim, da je škoda energije, da bi se kaj preveč ukvarjali s tistimi, ki so nam zavozili državo. Bistveno je, da se na demokratični strani oblikuje neka zavest, ki bo znala presojati predvsem SVOJE predstavnike v politiki in družbi. Dokler jih bomo presojali po načelu “kdor bolj vpije čez leve je naš”, ne bomo prišli nikamor. Nedopustno je recimo tudi, da nek profesor teološke fakultete uživa velik ugled, medtem ko že več let živi dvojno življenje. Nazadnje pa še daje čudne intervjuje. Vsi ostali pa tiho.

  2. In to javno živi dvojno življenje. To je tisto kar nas uničuje: mižanje. Enako v mariborskem škandalu. Naj Vatikan z drekom dela. Ja, saj, in ga je vrgel v ventilator, s katerim se naša gospoda hladi.

  3. Sočutje je vrednota, ki jo v današnjem času še kako primanjkuje.

    Primeren spomin na genocidno pobito eno generacijo Slovencev in to v mirnem času , brez vsakršnega ugotavljanja krivde pred sodiščem, je velik opomin za tedanje in kasnejše generacije, da se kaj podobnega ne sme zgoditi nikoli več.

    Takšen spomin ni mogoče prelagati v prihodnost ali pa ga prepustiti zgodovinarjem.

    Brez tega spomina in obžalovanja, zaman čakamo na duhovno rast naše skupnosti.

    • Ja, ampak do tega spomina in obžalovanja sedaj ne moremo. Zato, ker vladajoči eliti to sploh ni v interesu. Pravzaprav se z vsemi silami trudi, da do tega ne pride.
      “Neznanje, nemoč in nered, ki prevladuje v političnem kadrovanju in drugih ukrepih, lahko prekriva le ihta za ohranjanje stanja in ribarjenja v kalnem.”

      Tako da ne vidim smisla v čakanju na nekaj, kar v tem trenutku sploh ni možno. “Neznanje, nemoč in nered” v sedanjosti so šibka točka tistih, ki so nam zavozili državo.

      Ko bomo enkrat imeli normalno državo, bo pravičen spomin avtomatsko postal samoumeven.

  4. Na takšen način bo postala sprava samoumevna in enostavna.

    Saj bosta obe strani obžalovali, kar nista storili v skladu s človekoljubjem, si medsebojno odpustili ter se obvezali, da se kaj podobnega ne zgodi nikoli več.

  5. Krasen tekst, kot je bila krasna tudi pridiga dr. Juhanta v Rovtah. Tako razmišljnje, tako čutenje je vredno duhovnika!!!

  6. Drži, izhodišče našega razmiščjanja in ravnanja naj bo človekoljubje.

    Če bi to izhodišče upoštevali med vojno in po njej, ne bi prišlo do državljanske vojne in grozodejstev po vojni.

  7. Človekoljubje je pomembno tudi za siceršnjo državno politiko.

    Brez njega ni mogoče voditi uspešno in odgovorno gospodarsko, upravno, izobraževalno, pravosodno, medijsko dejavnost…, ki nam zagotavlja duhovno in materialno blaginjo.

    Prav zaradi človekoljubja, ki ima stvarstvene razsežnosti, se splača potruditi in storiti vse, da se začne duhovna in materialna arst slovenske skupnosti.

  8. Humanizem do prave, optimalne mere, ki spodbuja duhovno rast skupnosti tako, da bo ta v ravnovesju z materialno rastjo,. Materialna pa z duhovno.

    Lep primer so urejene družine. Tiste družine, ki spoštujejo in gojijo pozitivne vrednote, so uspešne, tako na duhovnem kot na materialnem področju.

    Takšnim družinam in skupnostim, je stvarstvo namenilo trajno stabilno rast in mirno življenje.

  9. Humanizem je glavna zapoved krščanstva.

    V svetem pismu je zapisano: Največja zapoved krščanstva je:

    Ljubi svojega gospoda in svojega bližnjega!

    Ljubite se med seboj kot sem vas jaz ljubil!

    Ne storite drugemu tisto, kar tudi sebi ne bi storili!

  10. Ko sem uporabiil besedo humanizem, sem mislil na njen pomen med običajnimi ljudmi, ne pa filozofi, ki ta pojem razumejo ozko. Splošno znano je, da human človek ne predstavlja slabega človeka.

    Glede pojma antropofilije pa mislim, da si ga zamenjal s pojnmom antropofizija.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite