Ugleden slovenski pravnik mi je ob intervjuju za Slovenski čas napisal: »V naši državi pogrešam, da bi ljudje večkrat iskreno izrazili svoje stališče, ne da bi preračunljivo razmišljali, kako bo to vplivalo na njihove interese.« Če smo začudeni nad nedelovanjem države in nad nemočjo civilne družbe, celo Cerkve, potem je treba razloge iskati pri nas samih, posebej pri odgovornih. Iz lastne izkušnje vem, da v javnosti ni lahko govoriti resnice in se zavzemati za pravičnost. Če to počneš, si vedno in povsod v opoziciji ter polagoma postajaš osamljeni jezdec. A toliko bolj sem žalosten nad zavistnostjo, privoščljivostjo in nepripravljenostjo za sodelovanje med Slovenci in državljani te države, kar sprašuje po slovenskem značaju, obremenjenem s polpreteklostjo.
Bivši režim je dopuščal mehanizme lažne pravičnosti. Na zunaj je bilo vse lepo, v resnici je šlo za prikrito tekmo in izločanje vseh, ki niso bili del elite. Po formalnem padcu režima je to ostalo pravilo za vse, ki imajo realno moč, mnogi so videli (ali še vidijo) preživetje le v prilagajanju oblasti, skakanju iz stranke v stranko, samo da bi vladali ali si kaj prisvojili s kimanjem realni (ne formalni) oblasti. Tako se države ne dela, pač pa odpira brezna njene pogube. Lahko enkrat pogledam levo, ko pridejo po desnega, in potem desno, ko pridejo po levega, nazadnje sem tudi sam na vrsti, ne glede na to, kaj sem, a žal se večina tega ne zaveda.
Razraščanje prikimavanja upogiba hrbtenice in polagoma je večina, obremenjena z nahrbtnikom prikimavanja, upognjena, pogled v prihodnost pa zastrt večini, posebno politikom, sodnikom (z redkimi izjemami) in žal tudi klerikom, tako da so celo odgovorni v Rimu morali priznati, kako zapletena je slovenska zgodba. Upajmo, da se tega zaveda nuncij, ker bo, kakor njegovi predniki, s seboj nosil težo tega nahrbtnika. Vemo, koliko je nadškof Vovk pretrpel, a tudi tožil nad nezvestobo teoloških profesorjev. A čeprav je takrat šlo za življenje, mnogi niso klonili, pač pa šli raje v zapor ali smrt in Vovk sam je zvestobo plačal z življenjem. Danes se zdi, da je razbohoteno trgovanje za oblast, časti in denar vzelo razsodnost mnogim, ki jih ni sram celo v javnih medijih prodajati se za »stroko«, svojo »moralnost« združevati z denunciantstvom ali »gospodarjenje« vpletati v osebne koristi. Zadnje je nerazrešen problem in ker je vse prepleteno, je klobčič težko razvozlati. Zato mnogim ustreza brezvladje v družbi in Cerkvi, ker sivina prekrije tako rdeče kot črne madeže. V takih razmerah bi nuncij, ki mu gre za blagor božjega ljudstva, dobro storil, če bi vprašal večje število duhovnikov in laikov in na podlagi tega dajal predloge naprej. Odgovorni v državi pa bi se morali le ozreti v množico, če se komu še sploh kdo smili, morda le še onim, ki karitativno gasijo to, kar bi morala storiti država.
Več lahko preberete v Družini.
