J. Juhant, Družina: Očiščeno upanje

1
269

Nujnost odkrivanja dosjejev preteklosti za boljši danes in jutri

Adam Michnik ugotavlja, da je po letu 1989 »minil čas nesebičnega heroizma, duh podjetništva in konkurence je izrinil etos solidarnosti. Plemenitost javnih delavcev, drzni pogum, viteška čast so postali … ne le redko, ampak tudi malo cenjeno blago.« Obletnica samostojnosti države nam narekuje razmislek o vlogi in pomenu žena in mož v revoluciji, v osamosvojitveni vojni ter v samostojni državi. Težka naloga je opraviti lustracijo, očiščenje zatiralskih usedlin v sebi in družbi, ter ovrednotiti vlogo oseb in skupin v prizadevanju za svobodo, resnico in pravico, posebej tistih, ki so darovali življenje in so jim vzeli dobro ime, družino, zdravje in premoženje, prav tako pa tudi zatiralcev, ki so vzdrževali in delno še danes vzdržujejo spone zasužnjevanja.

Danes se težko vživljamo v nečloveškost razmer, mučenja v soju luči, ki je jemal razgled in razsojanje ter zastiral človeški obraz. Zmoremo sploh v brezbrižnosti in pomanjkanju moralnega čuta pošteno ocenjevati te žrtve? Smemo brez človeške solidarnosti pravičniško metati kamen v bližnjega, ki je v neznosnih okoliščinah moral podpisati list prisilne lojalnosti? Ali smo se dovolj upirali krivičnemu delovanju v formalno svobodnih razmerah? Ali ni vpitje: »Križaj ga!« včasih pilatovsko umivanje rok in iskanje grešnih kozlov, medtem ko dopuščamo, da potomci rabljev mirno delajo naprej? Hvala Bogu za vse, ki prisebno in pogumno delujejo za obsodbo in kaznovanje rabljev in vseh, ki še vedno delajo krivico. Kaj pa odgovornost za uničenje in prikrivanje dokumentov, ki v meglo zavija krvavo preteklost? Po službeni dolžnosti so tožilstvo, sodstvo, komisije za popravo bivših krivic dolžne opraviti svoje naloge in so člani odgovorni za to. Zato je nujno potrebno odkrivati dosjeje preteklosti in pojasnjevati zapletena razmerja v komunizmu, čeprav je lahko, kot pravi Zlata Krašovec, naštevanje sodelavcev Udbe tudi krivično. Michnik pa opozarja, da to lahko vodi tudi k blatenju dostojnih ljudi in je skrajna poravnava krivic lahko le giljotina, pot k demokraciji pa le naporno skupno iskanje resnice, odpuščanje in sprava.

Upanje družbene, cerkvene in državne skupnosti je torej le sodelovanje. Polpretekle prisile so nas razbijale in puščale brezbrižne in neodgovorne. Ogrozile so družino kot temelj človeške socializacije. Nadzor in prisluškovanje je slabilo medsebojno zaupanje, osebna nestabilnost in neodgovornost pa ne gradita subsidiarne družbe, ki raste iz malih, v zaupanju povezanih skupin. K temu pa pelje le dosledno človeško in pravično razmerje in zavzetost vseh. Neprisebnost pri volitvah, v politiki, gospodarstvu in v upravi ter delovanje zgolj iz koristoljubja vzdržuje oblast neodgovornih, nedelavnih in povezanih s polpreteklostjo, ki jo želimo premagati. Ko človek ni več odgovoren, starši niso več starši ter gospodarstvenik, politik, učitelj, duhovnik ali celo škof ne uteleša tega, kar naj bi bil, tudi sistem postane para-sistem. Odločevalci se tako ukvarjajo z nepravimi problemi in družba je prepuščena poljubnim igram, nepravilom in nepreglednosti.

Več lahko preberete na druzina.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

  1. Globoko se strinjam z zapisanim. Tudi jaz menim, da je nujno potrebno odkrivati dosjeje preteklosti in pojasnjevati zapletena razmerja v komunizmu, čeprav je lahko naštevanje sodelavcev Udbe krivično.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite