J. Juhant, Demokracija: Beseda dialoga in upanja

8

Slovenija na prvi pogled izgleda človeku, posebno tujcu prijazna država in njeni ljudje naj bi bili dobrohotni in pripravljeni za sodelovanje. Pred desetletji je Anton Trstenjak pisal celo o značilnem slovenskem poštenju, Slovenci naj bi bili priden in dober narod. Takrat smo bili še pod nadzorom strukture in organizacije, ki jo je parlament Evropske zveze označil za zločinsko. Njeni oprode so s silo in zvijačo vladali nad nami in načeli tudi slovenska poštenost, če je prej že obstajala. A krepila se je pokornost, redki so kljubovali. Tisti na glavo postavljeni svet je vztrajno nažiral prislovno slovensko poštenost oziroma so lažne prvine bivšega družbenega stanja ene bolj, druge pa manj kvarile. Če je Trstenjak govoril o poštenih Slovencih, bi zdaj tisti, ki so Slovenijo vzeli za plen svojih osebnih koristi, radi nas vse naredili enake, se pravi, slabe. Vsi politiki naj bi bili slabi, kakor si je celo dovolil izraziti na zamejskem forumu Draga slovenski sociolog. Slabi naj bi bili zdravniki, pravniki, člani Cerkve, posebej kleriki in gospodarstveniki, izjema naj bi bili menda le športniki. Izjema pa naj bi bili tudi novinarji, ki po skrivnih ukazih najbolj širijo formulo vseenakosti in vseslabosti slovenske družbe. Na drugi strani pa isti, ki vzdržujejo to floskulo, trdijo, da sodstvo deluje dobro in ga ni treba kritizirati. Zatrjujejo, da se ga celo ne sme in skušajo narediti negativce tudi nas, ki se zbiramo v obrambo človekovih pravic Janeza Janše in številnih, ki jim jih je ali jih še vedno sodstvo krši. Zdravstvo naj bi bilo v službi bolnikov in njihovih pravic, gospodarstvo naj bi napredovalo, politika pa je zdaj v redu, saj TV hišam zmanjkuje tem, čeprav je stalno dež, poplave in plazovi. Kako drugače so ob podobnih problemih novinarji raztrgali Janševo vlado, zdaj pač država ne more pomagati, slišimo iz ekranov. Če se že novinarji zapodijo v postopek kandidiranja evropske komisarke, pa načrtovalci poskrbijo za dušobrižnike, da pomirijo kritike in v državi je spet vse lepo. V redu naj bi bila celo bivša država, ki ji je tudi komisarska kandidatka prepevala bojno pesem, čeprav eni v njej niso smeli živeti, bodisi, da so emigrirali ali izgubili življenje. Najboljša formula, da se nič ne spremeni, je pač cinični posmeh in govorjenje, da je vse zanič. Kje so pesnikovi časi?: Tod bodo prebivala veseli ljudje! Iz na videz prijazne in vesele dežele poštenih ljudi se državljani odseljujejo in tisočem mačeha tujina postaja bolj mati kot lastna domovina. In to vedo dobro tudi prejšnji in sedanji povzpetneži, ki so se ravno na račun prikrajšanih, ki so jim ukradli domovino, zdaj prerinili v dobro plačane evropske ustanove. Razlika je le, da se jim za to ne bo treba posebej truditi, saj jih bodo usmerjali preskušeni birokrati, medtem ko morajo prvi graditi na lastnem trudu in iznajdljivosti. To zadnje preostane tudi nam vsem, ki vztrajamo na okopih demokracije in človekovih pravic.

Vse pa kaže, da gre za hud jezikovni nesporazum oziroma, da je treba popraviti govorico, kot je pred tisočletji zapisal kitajski modrec. Sodobni ameriški pa je dodal: »Imamo opravka z brezsmiselnimi navadami in praksami in treba bo znova vzpostaviti urejenost. Intelektualna zmeda, zločini, sprevrženost, onečaščenje, mučenje in poljubno ubijanje so postali v besednjaku številnih sodobnikov kot ‘dobro’ medtem pa umno razmišljanje, krotkost, osebna dostojnost in ljubeznivo prijateljstvo postajajo ‘slabo’ in vredno sovraštva.« Treba bo reči bobu bob, da začno stvari prav teči in postanemo ljudje, čuteča in ranljiva, a za dobro in slabo pri sebi in drugih občutljiva bitja. Da besede spet dobijo težo in se govorica preverja v vzajemnosti in dialogu. Da nostalgijo za lažno preteklostjo zamenja skrb za skupno prihodnost ter prenehamo tiščati glave v pesek in si očiščeni bremen preteklosti gradimo zaupanje za skupno prihodnost. Takrat Branko Masleša in Alenka Bratušek ne bosta več zardevala, saj bosta delila z nami svoje človeško dostojanstvo. Takrat tudi novinarji ne bodo imeli več slabe vesti in bo njihova beseda dobila težo. Odprava spon, laži in nasilja nas omogoča kot ljudi. Verjamem, da slovenski človek v svojem bistvu še ima te klice, ki mu jih je dal Bog, ki je človeka ustvaril za dobro. Verjamem in človeška zgodovina me uči, da se to lahko zgodi. Zato stavljam na duhovne sile, ki so dale prednikom in nam vzdržati težke čase. Verujem v priprošnjo zasutih mučenikov in v moč, ki se v slabosti spopolnjuje. Zato pa verjamem tudi, da bo žrtev Janeza Janše, Toneta Krkoviča in številnih, ki so jim tako ali drugače kratene človekove pravice – tudi nas, ki vztrajamo (pred to stavbo) – omogočila, da bo med nami zavladala beseda resnice in pravičnosti. Z njo krepimo dobro v sebi in drugih in odstiramo pregraje hudega, ki nas ločujejo. Kdor molči, se zdi, da se strinja, so zapisali Latinci. Zato sem hvaležen vsem, ki se upirate, govorite, vztrajate in širite prostor svobode! Tako se goji in krepi upanje, da bo tudi v tej deželi jutri napočil nov dan.

Vir: Demokracija

8 KOMENTARJI

  1. Takrat Branko Masleša in Alenka Bratušek ne bosta več zardevala, saj bosta delila z nami svoje človeško dostojanstvo.
    =====================
    Ne razumem te naivnosti. Ne bi rad za vami hodil. Vas je pa lepo poslušati.

  2. V zadnjem obdobju smo doživeli veliko politično lansiranih opazk levice o Slovencih, ki imajo za cilj razvrednotenje slovenske skupnosti.

    Poglejmo samo nekatere:

    – posmehljiv odnos do poštenjakarje in pravičnikov
    – nedelavnost Slovencev
    – nepoštenost Slovencev
    – nevoščljivost Slovencev
    – posmehljiv in zaničljiv odnos do vernikov
    – posmehljiv in zaničljiv odnos do kulturne dediščine Slovencev
    – posmehljiv in zaničljiv odnos do zasebne pobude in podjetnikov
    – zaničljiv odnos do tujih vlaganj…

    Pri tem se kar spregledajo Trubar, Valvasor, Slomšek in mnogo drugih, ki v svojih delih opozarjajo na, v Evropi priznano, delavnost in poštenost Slovencev.

  3. Politično lansirano razvrednotenje Slovenije, je tudi uporaba jugoslovanskih zastav, ki logično obujajo velikosrbski hegemonizem in rušijo naš ustavni in zakonski red, namesto ustavna in zakonska uporaba slovenskih zastav.

    Vendar se še ni našel varuh ustavnega in zakonskega pravnega reda, ki bi uporabo takšnih zastav, ki rušijo ustavni in zakonski pravni red prepovedal.

  4. Po mojem pa je dopustna zgolj zgodovinska uporaba zastav na prireditvah, ki obeležujejo slovensko zgodovino. Tu sta lahko prisotni poleg slovenske zastave tudi Avstroogrska in jugoslovanska zastava.

  5. Politično lansirano razvrednotenje slovenske skupnosti je tudi uvajanje balkanskega prostaškega izraza “evo”, ki je v trgovinah in drugih lokalih že precej izpodrinil slovenska vljudnostna izraza ” izvolite” in ” prosim”.

    V vsakdanji uporabi pa tudi slovenska izraza ” glejte in ” poglejte.”

  6. Sklicevanje na pravno državo, ki bi naj zajezila razvrednotenje slovenske skupnosti, je zavajanje.

    Povsem očitno je, da se mora prebuditi civilna družba, šolstvo, cerkev, razna združenja, mediji…, ki lahko z organiziranim pristopom preusmerijo negativen tok v pozitivnega, zdravosamozavestnega, ki lahko povzroči pozitiven preporod.

  7. Drži, da smo Slovenci pridni, Drži pa tudi, da nas je sam pohlep. Slovenski volivci niso površni in neumni, in sploh ne serijsko nasedajo Kučanovim prevaram. Zavestno se odločajo za obljubljene drobtine, ki jim jih zagotavljajo postkomunisti. Ne briga jih abnormalna zadolženost, makro ekonomski kazalci in kakršniokoli dolgoročni programi izhoda iz recesije. Ne volijo Janše, saj jim obljublja zgolj zategovanje pasu. Slovencev ne zanima realnost, ampak pravljice. Tudi to sodi v okvir pohlepa.

    Mene ne zanima samo to, kako se bo zaključila afera političnih zapornikov Patria. Groza bi me bilo, če ne bo za to tako očitno zaroto nekdo tudi plačal (z zaporom). Zaradi te kriminalne spletke bi kar nekaj oseb moralo končati za rešetkami. Tudi kakšna iz “slovenske industrije laži” (medijev).

Comments are closed.