Zgodovina ni zanesljiva in dokončno objektivna znanost. V bistvu je to ideološka znanost, ki jo potrebujejo stranke, razna socialna gibanja in predvsem država za svoje legitimiranje. Če ima neko politično gibanje nov koncept družbe in njenega razvoja, potem poskuša prejšnje družbeno stanje razvrednotiti. Ko sem hodil v gimnazijo, so me osem let učili, kako je bila stara Jugoslavija gnila, izkoriščevalska, kako je kralj zapustil svoje ljudstvo in ga prepustil nemilosti okupatorja in podobno. S tem so me pitali osem let in sem vse verjel.
Ko je šel samoupravni socializem h koncu, se je pojavil s svojim pisanjem znani zagrebški ekonomist Branko Horvat, ki je dokazal, da stara Jugoslavija le ni bila tako slaba, saj je imela za tiste čase kar solidno rast in urejene finance, kakršnih nova Jugoslavija nikoli ni imela. Hočem reči, da zgodovina kot zanesljiva znanost obstaja samo toliko časa, kolikor razpolaga s suhimi dejstvi in dogodki. Zgodovina je to, da so Nemci in Italijani napadli Jugoslavijo, jo razkosali in ji vzeli neodvisnost. Zgodovina je to, da so Rusi ozirom boljševiki skrivnostno v Katinu pobili 12.000 poljskih oficirjev. Zgodovina je to, da so slovenski komunisti v Hudi jami surovo pobili nad tisoč Slovencev in jih zazidali z dvanajstimi zidovi. Zgodovina je to, da imamo nad 500 neodkritih in skrivnostnih grobov na slovenskih tleh. Zgodovino predstavljajo tisti dogodki, ki jih ni mogoče zanikati. Te dogodke pa je mogoče na različne načine razlagati v spremenjenih časih in okoliščinah. Prav temu spreminjanju razlage pa levi komunistično usmerjeni zgodovinarji in predvsem politiki nasprotujejo. Zgodovina postane tako instrumentalna veda, ki služi interesom in koristim posameznih družbenih in zgodovinskih subjektov. Kdor obvlada zgodovino in je nosilec njene interpretacije, ima v rokah tudi prihodnost. Zato je zgodovina vrednotna veda, ki jo želijo imeti v posesti vse politične skupine.
Trditev, naj imajo z zgodovino opravka samo zgodovinarji, je zelo zavajajoča. Zgodovinarji so imeli v posesti dogodke in dejstva, niso pa bili suvereni in neodvisni v razlagi zgodovine. V totalitarno nedemokratičnih sistemih jih je država pooblastila, da v njenem imenu in v imenu vodilne partije interpretirajo zgodovino v skladu z njenimi interesi in cilji. Ali ste kdaj slišali, da so zgodovinarji pisali o pobojih, ki jih je izvedla revolucionarna stran, ali o Golem otoku? Zgodovinarji so pač bili in morali biti služabniki partije. Nekateri so se tega služabništva skušali rešiti in so povedali tudi marsikaj, česar ne bi smeli. Kar poglejte, še danes levi komunistično usmerjeni zgodovinarji trdijo, da je bilo koncentracijsko taborišče Goli otok nujno. Moti jih samo surovost, ki je bila tam uporabljena. Zato bog ne daj, da bi bila zgodovina prepuščena samo zgodovinarjem. V velikih primerih so najboljše in najodmevnejše zgodovinske knjige napisali nezgodovinarji. Primer Igorja Omerze in Franceta Bučarja.
Ker je zgodovina vrednotno-ideološka veda, ki je dogodke različno razlagala, je zelo pomembno, kako se te različne razlage prikažejo na RTV Slovenija. Če neka levo ali desno usmerjena zgodovinarja plasirata na trg svojo knjigo, to knjigo povprečno – razen če ne predstavlja izjemnega dogodka − prebere okoli petsto ljudi. Če pa se levo ali desno usmerjeni zgodovinar pojavi na nacionalni televiziji, njegovemu mnenju prisluhne okoli 100.000 gledalcev.
Več lahko preberete v Demokraciji.
