J. Janša za Demokracijo: Srebrenica in Huda jama z isto ideološko podlago

Kaj je Evropska unija spregledala v 20 letih tranzicije in česa ne sme v naslednjih 20 letih.

V ravnanju Miloševića in Mladića je premalo videti samo skrajna nacionalista. Nekaj manjka, kar bi lahko v celoti pojasnilo neverjetno brutalne zločine v BIH, RH in na Kosovu ob razpadanju nekdanje SFRJ. Gre za spoj nacionalizma in komunistične ideologije, ki je bil očiten. Je skrajni proizvod jugoslovanskih komunističnih in vojaških akademij, v katerih so učili, da je temeljni cilj razrednega boja fizično uničenje nasprotnika. Ta spoj je proizvedel nacionalsocializem konec 20. stoletja v sicer drugačnih okoliščinah, a z enakimi zločinskimi posledicami, kot v prvi polovici prejšnjega stoletja. V času, ko smo verjeli, da kaj takšnega ni več mogoče. Verjetno je zato ideološka podlaga gorja na Balkanu ostala nekako v ozadju preučevanj. Tudi zato, ker so mogočni ostanki komunizma v prostoru Jugovzhodne Evrope zelo pazili, da bi na Zahodu ne začeli preučevati globljih vzrokov za Srebrenico in balkansko tragedijo nasploh.

Usodne dogodke pomladi in poletja 1989, ki so oznanjali konec hladne vojne in napovedovali padec Berlinskega zidu, sem spremljal iz zapora blizu Ljubljane. Zmaga Solidarnosti na poljskih sicer omejenih svobodnih volitvah, burni kongres Ljudskih deputatov v Moskvi, zgodovinski obiski in srečanja Gorbačova v Bonnu, Vatikanu, Pekingu, Berlinu ter na Malti (srečanje s predsednikom ZDA), odprtje železne zavese na meji med Madžarsko in Avstrijo, protesti po mestih Vzhodne Nemčije so imeli velik vpliv tudi na dogajanje v takratni SFRJ in seveda tudi na dogajanja v Sloveniji, ki je bila pred dvema desetletjema še ena od jugoslovanskih socialističnih republik s podobnim položajem, kot so ga imele republike v sklopu nekdanje ZSSR. Dogodki v Evropi so bili deloma zasenčeni s pokolom na Trgu nebeškega miru in s smrtjo iranskega voditelja Homeinija, hkrati pa so burna dogajanja povsod po svetu napihovala dramatičnost časa, ki smo ga opazovali izza rešetk.

Za nas, politične zapornike, je bilo pričakovanje, da bo veter sprememb zajel celotno Vzhodno in Srednjo Evropo, še toliko bolj močno. Spomladi leta 1988, ko smo bili aretirani s strani komunistične politične policije ter nato obsojeni pred vojaškim sodiščem v Ljubljani na zaprtem procesu in brez pravice do odvetnika, je tudi v Sloveniji prišlo do množičnih protestov in do ustanovitve Odbora za varstvo človekovih pravic, ki je v dveh mesecih narasel na 100.000 članov.

(1)

Komunistična oblast se je zbala nemirov, zato smo na sojenju dobili relativno blage kazni od enega do štirih let zapora. Kljub protestom javnosti se je slovenska komunistična oblast odločila, da bo kazni izvršila, pri tem pa se je zanašala na upanje, da spremembe v Vzhodni in Srednji Evropi vendarle ne bodo usodneje vplivale na spremembo režimov v Jugoslaviji in v Sovjetski zvezi. Zanašali so se tudi na bojazen Zahoda pred divjim razpadom SZ in na posledično povečanje nevarnosti zaradi slabšega nadzora nad jedrskim arzenalom SZ ter na bojazen pred izbruhom etničnih konfliktov ob morebitnem razpadu SFRJ.

V veliki meri je bilo to upanje zmotno. Prišlo je ne samo do formalne spremembe oblasti ter do uvedbe tržnega gospodarstva in svobodnih volitev v SZ in SFRJ, temveč tudi do razpada obeh socialističnih imperijev. Razpad velikega rdečega imperija (ZSSR) je bil relativno nadzorovan, dočim je mali rdeči imperij (SFRJ) razpadel v ognju in viharju etničnega čiščenja in oboroženih spopadov v BiH, na Hrvaškem in nazadnje na Kosovu.

Kljub temu pa lahko danes s časovne razdalje 20 let ugotavljamo, da omenjeno upanje vodij komunističnega režima v Beogradu in Ljubljani ni bilo povsem brez osnov in si zato velja temelje, s katerimi so ga podlagali, pobliže ogledati. Natančnejši pogled namreč danes pokaže, da obstaja razlika med Ljubljano in Moskvo na eni ter prestolnicami drugih nekdanjih komunističnih držav v Evropi na drugi strani. In kot so kazale bolj surove oblike razkroja malega rdečega imperija pred 20 ali 15 leti ter kot kaže sedanja rekomunizacija v Sloveniji in na Zhodnem Balkanu, so nekateri ostanki komunizma trdovratnejši v razbitinah malega kot pa v nekdanjih delih velikega rdečega imperija.

Upanje Ljubljanskih in Beograjskih komunističnih aparatčikov, da bo komunizem v določeni obliki zaradi avtentičnosti pri njih preživel, je najprej temeljilo na prepričanju. V takratni komunistični doktrini v Ljubljani in Beogradu je namreč prevladovala teza, da sta bili komunistični revoluciji avtentični v SZ in SFRJ, drugam pa da so komunizem prinesli vojaki rdeče armade na svojih bajonetih. Kljub Gorbačovu in Perestrojki v SZ so se jugoslovanski komunisti trdno oklepali te teze. Bila je zapisana v načrt Generalštaba JLA z imenom Okop, na podlagi katerega je leta 1991 JLA izvedla oboroženo intervencijo v Sloveniji in kasneje na Hrvaškem. To tezo je zelo odkrito obelodanil tudi eden od tvorcev jugoslovanskega komunističnega represivnega aparata v času po smrti jugoslovanskega diktatorja Josipa Broza Tita, njegova nekdanja desna roka kot sekretar politbiroja KPJ in sekretar za notranje zadeve Stane Dolanc. Kot osebni prijatelj vodilnega slovenskega komunističnega politika Milana Kučana je leta 1990, ko je le-ta prepustil funkcijo predsednika CK ZKS nasledniku in kandidiral na volitvah za predsednika Slovenije, v njegovo predvolilno propagandno brošuro zapisal:

»Mi imamo srečo – in Milan Kučan je to znal, upam vsaj, pravočasno izkoristiti – da je bila pri nas avtohtona revolucija, ki ni bila prinešena na sovjetskih bajonetih. Zato je to pri nas popolnoma nekaj drugega kot na Poljskem, Češkoslovaškem, v Bolgariji, Romuniji ali Vzhodni Nemčiji.«

(2)

Vodilni slovenski komunisti in generali JLA so bili prepričani, da bo socializem kot enopartijska vladavina v mogoče nekoliko modernizirani obliki preživel v Jugoslaviji ali vsaj v Sloveniji in Srbiji ter v SZ. Njihovo prepričanje je temeljilo na vedenju o temeljiti čistki prebivalstva po zmagi komunističnih revolucij v obeh državah. Čistke, s katerimi so po letu 1945 v Sloveniji fizično odstranili kakršnokoli sled politične konkurence, so bile najmanj enako temeljite kot v času najhujšega Stalinovega terorja v SZ.

Po demokratičnih spremembah v Sloveniji leta 1990 je bilo na ozemlju, velikem dobrih 20.000 km2, na katerem živi 2 mio ljudi, odkritih preko 600 množičnih grobišč, med katerimi so mnoga večja od tistega v Srebrenici. Zadnje veliko množično grobišče je bilo odkrito leta 2009 v zapuščenem rudniku Huda Jama 40 km od glavnega mesta Slovenije. V zapuščenih rudniških jaških leži na tisoče na pol razpadlih trupel in nepokopanih moških in ženskih okostij, ki so večinoma brez strelnih ran. Komunisti so leta 1945 svoje žrtve enostavno žive pometali v zapuščene rudniške jaške, vhode pa zazidali in zabetonirali. Tisti dejanski ali potencialni nasprotniki komunističnega režima, ki niso bili pobiti takoj po končani vojni in komunistični revoluciji, so bodisi pobegnili v tujino bodisi končali v komunističnih koncentracijskih taboriščih in zaporih. Število političnih zapornikov v Sloveniji je naraslo v tisoče. Vsa leta komunističnega režima vse do 1988 so bili organizirani montirani sodni procesi, na katerih so mnoge povsem nedolžne ljudi obsojali na smrt ali na zaporne kazni. Ker so čistke in poboje izvajali domači komunisti, praviloma vsak v svojem okolju, so bile te bolj temeljite kot tiste, ki so jih izvajali sovjetski vojaki ali KGB v državah vzhodne in srednje Evrope.

Hkrati je imelo veliko ljudi na komunistični strani krvave roke. Ker so se bali razkritja zločinov in odgovornosti, so pobijali cele družine in rodbine. Ne samo strahovlada, ki so jo ti postopki povzročali, temveč fizično uničenje politične opozicije je omogočilo dolgoletno vladavino diktatorja Tita in njegovih naslednikov. Ti so zato tudi leta 1989 računali, da je bila vsaka podlaga za močno opozicijo skozi desetletja uničena. Računali so, da lahko obdržijo večino oblasti tudi v primeru izvedbe formalno svobodnih volitev. Računali so, da bodo tisoči njihovih pripadnikov s krvavimi rokami naredili vse, da ne bo prišlo do spremembe oblasti in s tem do razčiščevanja preteklosti. Začeli so veliko propagandno ofenzivo, češ da so bili vsi desettisoči, vključno z ženskami in otroki, ki so bili pobiti, kolaborantje z nacizmom in fašizmom. Še pred formalnimi spremembami so začeli privatizirati nacionalne in lokalne medije. V njih so vse do danes obdržali malodane popoln vpliv. Vsak, ki je javno postavljal vprašanje komunističnih čistk in pobojev, je bil v njih takoj ožigosan za simpatizerja kolaboracije in nacizma.

Vse opisano postavlja pred nas vprašanje, ali je 20 let po padcu Berlinskega zidu, po vključitvi večine nekdanjih komunističnih držav Vzhodne in Srednje Evrope v EU in NATO, prostor in čas za eno samo veliko slavje ali pa so na mestu tudi določena opozorila? Smo mogoče ob velikih premikih kaj spregledali? Smo dovolj preučili vzroke, ki so omogočili Srebrenico? Smo se v EU vprašali, kako je mogoče, da so Milošević, Mladič in drugi nekdanji vodilni jugoslovanski komunisti brez pomišljanja ukazali fizično uničenje tisočev po natančno istih vzorcih kot njihovi vzorniki leta 1945? Kako je mogoče, da je ideologija zločina preživela v tolikšni meri, da je ponovno povzročila smrt desettisočev sredi Evropske celine?

Nam, ki živimo v Sloveniji, so odgovori bližje. Nosilec komunistične strahovlade in neposredni organizator pobojev desettisočev brez sojenja po končani vojni in revoluciji v Jugoslaviji, Josip Broz Tito, je namreč danes na celotnem prostoru JV Evrope še vedno vsaj deloma spoštovan in cenjen. Kljub temu, da javnost danes že razmeroma veliko ve o njegovih zločinih. Neokomunistična propaganda je namreč izjemno močna. Vedno, ko je bilo npr. v Sloveniji v zadnjih desetletjih odkrito kako novo množično grobišče, so množični mediji pospremili odkritje z dvema komentarjema. Najprej so vse žrtve v grobiščih kar počez razglasili za sodelavce nacifašizma. Tudi, če so bila v grobiščih ženska in otroška okostja. Nato pa so se pojavili glasni pozivi, naj se država ne ukvarja s »prekopavanjem kosti« in trošenjem denarja, saj zaradi tega ljudje ne bodo nič bolje živeli. Na koncu propagandisti vse skupaj povežejo v »racionalno« razlago, da je bil Josip Broz Tito kljub vsem dokazanim zločinom velika zgodovinska osebnost, voditelj svetovnega gibanja neuvrščenih in jugoslovanskega samoupravnega socializma, v katerem naj bi živeli bolje in bili bolj enaki kot pa danes v kapitalizmu.

Več: Demokracija