J. Janša, Reporter: Vlado obvladuje tranzicijski bančni lobi

6
228

Predsednik SDS in nekdanji premier Janez Janša priznava, da je po odhodu z odločevalskih funkcij v državi njegovo zasebno življenje bistveno boljše. “Po drugi strani je človeku žal, ko vidi pravo pot, hkrati pa opazuje, da hodimo po napačni in ne more nič narediti,” je dejal v pogovoru za STA, v katerem je pokomentiral nekatera aktualna vprašanja.

Vlada je ravno izgubila dva ministra. Kaj to pove?

Vlada od začetka – razen obrambe monopolov in privilegijev – nima pravega koncepta. Gre za spopadanje s težavami iz tedna v teden, od seje do seje.

K uresničevanju zahtevnih ukrepov je treba pristopiti sistematično, načrtno, ne pa tako, da danes nekaj skleneš in misliš, da bo jutri samo narejeno. Bile so silne obljube o zagonu velikih investicij … ne vidimo nobene. Bile so obljube o tem, kako bo gospodarstvo cvetelo … nasprotno, gospodarstvo je privito z dajatvami in davki kot še nikoli. Bile so obljube o privabljanju tujih investicij, ki so nujne za gospodarski zagon … nismo opazili nobene resne tuje investicije. Skratka, to tavanje, ta brezciljnost se nadaljuje in ni čudno, da mornarji zapuščajo ladjo.

Kaj ta odstopa pomenita za stabilnost vlade?

Najboljši komentar dogajanja sem zasledil na Twitterju, ko je nekdo ob odstopu ministra za zdravje Tomaža Gantarja napisal: “že drugi uspešen protikrizni ukrep ta teden … še enajst, pa bomo iz krize””. Glede na stanje, v katerem smo, se mi zdi, da je ta ugotovitev zelo blizu resnice.

Kljub temu pa o tem, ali bo vlada obstala ali ne, ne odloča njena trdnost, ampak trdnost zaledja, tistih, ki so jo postavili. Vlada, podobno kot v času vlade Toneta Ropa ali Boruta Pahorja, ni glavni odločevalec v izvršilni oblasti. To so zaledja, razni lobiji, strici iz ozadja …

So rešitev za ta konec teh ozadij novi politični igralci?

Morda se bo slišalo paradoksalno, a pot k rešitvi bi bila, da tisti, ki so leta 2011 prišli na Magistrat, in nagovorili Jankovića, ustanovijo svojo stranko, se iz ozadja premaknejo v ospredje in prevzamejo odgovornost za svoje odločitve. Slovenski politični prostor bi se v dveh mandatih zelo razčistil.

Ko poleg normalnega nasprotovanja med koalicijo in opozicijo pride še do nenaravnih konfliktov znotraj koalicije, ko se vmešajo še ozadja, lobiji, interesne skupine, ki se spopadajo za dostop do javnih naročil, virov javnega denarja, nadzora nad institucijami, je glavna žrtev blaginja Slovenije.

Da bi dosegli to blaginjo, kaj bi morala koalicija zapisati v nov koalicijski sporazum?

Ne dosti drugega od zapisanega v našem programu 10+100, minus to, kar smo že naredili. Prva faza racionalizacije državne uprave preko Zujfa, pokojninska in delavnopravna reforma, obe spremembi ustave, sprejem zakonov o družbi za upravljanje terjatev bank (DUTB) in Slovenskega državnega holdinga (SDH) so že narejeni. Žal stoji zagon SDH, prav tako zdravljenje bančnega sistema. Oboje mora steči čim prej. Potrebni so nadaljnji konkretni ukrepi, razbremenitev gospodarstva in državljanov, druga faza racionalizacije delovanja države, vzpostaviti stabilno okolje, ki bo privabljalo tuje investicije.

Luč na koncu tunela bo, ko bo gospodarstvo začelo ustvarjati nova delovna mesta. Da se to zgodi, je treba ravno v obratno smer, kot se je šlo z dvigom davkov. Nova delovna mesta v gospodarstvu bodo nastajala, če bodo domači podjetniki lahko investirali in če bodo v Slovenijo vlagala tudi tuja podjetja. Več bo zaposlenih, manjši bodo problemi v javnih blagajnah, saj bo večje število davkoplačevalcev tudi ob nižjih stopnjah zbralo več denarja za skupne potrebe.

Potreben je tudi učinkovit, sistemski boj proti korupciji. Trenutno imamo rekordno število ljudi, ki se ukvarjajo s tem, korupcije pa še nikoli ni bilo toliko. Poglejte samo milijardne kraje v bančnem sistemu, ki KPK sploh ne zanimajo. Niti enega velikega konkretnega primera bančne korupcije še niso razkrili.

V državi je treba razgraditi tudi monopole. Sprega med državnim lastništvom, politiko in lobiji je eden ključni razlogov, da smo zašli in da tranzicija pri nas ni uspela.

Ko govorite o zaledjih in lobijih, ti verjetno niso rezervirani le za levosredinske koalicije?

Teoretično ne, v praksi pa je vpliv ozadij odločilen predvsem na nesuverene stranke oziroma na takšne, ki se ustanavljajo in vodijo iz ozadja. Nevarnosti vplivanja iz ozadja sicer čakajo vsako vlado. Mi smo se z njimi spopadali interno in eksterno. V SDS smo leta 2006 s statutom naredili funkcije v organih stranke in funkcije v upravah oz. nadzornih svetih državnih podjetij nezdružljive. Nobena druga stranka ni naredila česa podobnega.

Kot vladna koalicija pa smo uvedli izbiro vodilnih v državnih podjetjih preko javnih razpisov ter opoziciji ponudili mesta v nadzornih svetih državnih podjetjih. Nadzorni sveti vseh velikih državnih in paradržavnih institucij v mandatu 2004-2008 so imeli tudi člane iz opozicije. Kasnejši finančni minister v Pahorjevi vladi Križanič je npr. sedel kar v treh.

Trajni ukrep za preprečevanje omenjenih nevarnosti pa je seveda le privatizacija. Na tej točki se tudi stehta iskrenost verbalnega zavzemanja proti klientelizmu.

Kritični ste do načina, kako se je vlada lotila konsolidacije javnih financ. Čisto konkretno: če bi sami delali proračun, kje bi vzeli in kje dodali?

Vzemite v roke naš proračun za 2014, tam so vse številke. Da bi se uresničile, bi seveda naredili drugo fazo pocenitve delovanja države po programih, ki so bili v začetku leta pripravljeni in jih je kasnejše virantovanje ustavilo. To bi strukturno znižalo proračunsko porabo. V letu 2014 smo računali tudi na večje prilive od oživitve gospodarstva, ker bi ob dokončani sanaciji bančnega sistema, pospešenem investiranju evropskih sredstev in hitri privatizaciji oživelo. Tako kot je drugje v Evropi, razen pri nas in na Cipru.

Res mislite, da bi uspelo, glede na to, da v Sloveniji še nismo rešili finančnega krča?

Če bi ostala naša vlada, tega krča ne bi bilo več. Zakon o upravljanju terjatev bank bi danes deloval s polno silo. Nam nihče ni omenjal stresnih testov, ko smo z EK usklajevali zakon o slabi banki, saj smo sami predlagali, naj bodo v njej tudi tujci, enako v državnih bankah. Nova vlada je spremenila stališča, izgnala iz NLB celo edino tujo strokovnjakinjo, preprečila sprejem klasifikacije državnih naložb v DZ … in prišla je zahteva po stresnih testih. Evropa domačim ocenam te vlade ni zaupala. Smo edina država, kjer se ti testi opravljajo, pa formalno ni v programu pomoči.

Naslednje leto se bodo tudi na evropski ravni.

To nič ne spremeni tega dejstva.

Zapleta se tudi pri prenosu terjatev na slabo banko.

Problem nastane, ko želi nekdo ta prenos opraviti po nerealnih cenah in pristranskem izboru. Mi nismo imeli interesa, da delamo to po nerealnih cenah, da prikrijemo situacijo, ker bi na koncu tako ali tako problem udaril ven. Zdaj pa so v vladi ljudje, ki so neposredno soodgovorni za aktualno stanje in nihče zunaj jim ne verjame, da so sposobni korektno izpeljati prenos. Predsednica vlade prihaja iz nadzornega sveta NKBM, finančni minister iz največje izgubarske državne banke. To vlado od zunaj in od znotraj obvladuje tranzicijski bančni lobi, ki je tudi povzročil takšno stanje. In zato vsa ta zamuda in takšno nezaupanje nadzornih institucij EU.

Ob likvidaciji Probanke in Factor banke ste izpostavljali, da se ne dela dovolj na ugotavljanju odgovornosti. Po drugi strani nekateri, tudi guverner Banke Slovenije (BS), menijo, da se preveč ukvarjamo z vprašanjem, kdo je zanetil požar, namesto da bi ga pogasili.

Lopovi bodo vedno trdili, da je preveč policistov, tudi če iz tega izvzamemo guvernerja. Težave, ki jih imamo, so v veliki meri ravno posledice dejstva, da za bančno luknjo, ki smo jo davkoplačevalci sanirali v 90. letih, ni nihče odgovarjal. Isti ljudje, ki so jo povzročili, so do danes obvladovali slovenski bančni sistem, mnogi v njem še vedno vedrijo in oblačijo.

Sicer pa to ni bila naša glavna kritika nadzorovane likvidacije obeh žepnih tajkunskih bank. Glavna kritika je, da se to počne z davkoplačevalskim denarjem. Obe banki bi morali preprosto v stečaj, odgovorne za takšen položaj v obeh bankah pa bi bilo treba še isti dan pripeljati v ljubljanske zapore na Povšetovi. Namesto tega so si izplačali bogate dividende in nagrade, vlada pa je izdala poroštvo v višini milijarde evrov.

Pa se vam ne zdi, da bi stečaj v tistem trenutku lahko povzročil paniko v finančnem sistemu?

Zakaj le? Država jamči za hranilne vloge do 100.000 evrov v vseh bankah. Koliko Slovencev pa ima višje vloge? Tudi tisti, ki so jih imeli, so jih že zdavnaj razpršili. O tem problemu sem pred njegovim imenovanjem pa tudi pred nastopom funkcije govoril z guvernerjem BS Boštjanom Jazbecem. Povedal sem mu, da njegov predhodnik predlaga pripojitev Factor banke k NKBM, da bi jo potem davkoplačevalci sanirali kot državno banko in da sem to zavrnil. Dejal je, da to nima nobene zveze s stabilnostjo slovenskega bančnega sistema, saj gre za majhen tržni delež in zasebni banki in bi že zdavnaj morali v stečaj. To je bilo takrat njegovo trdno stališče in eden od razlogov, da smo ga podprli. Vendar so ga nato v treh tednih po nastopu funkcije popolnoma predelali in omejili.

Ko sva se avgusta spet srečala, sem v tisti pisarni našel povsem drugo osebo, nesuvereno, dodobra prestrašeno, kar le kaže na silno moč lobijev, ki delujejo v tem sistemu in se borijo tako proti ugotavljanju odgovornosti kot za ohranitev podtalnega vpliva v bankah. Razlagal mi je, kdo vse ga je obiskal v treh tednih in kakšni so pritiski. Med enournim pogovorom so ga klicali iz kabineta predsednice vlade in ob tem mi je povedal, da vsak dan pritiskajo nanj, naj vendarle podpre zamenjavo Andreja Širclja iz DUTB. Kot smo videli, so bili tudi pri tem uspešni.

Zadnje ocene iz Bruslja so bolj prizanesljive, kot so nekateri pričakovali. Vi pa ste že dejali, da se vnovič vzpostavlja skupina, ki pripravlja program reševanja naših javnih financ. Od kje torej ta razlika?

Takšna delovna skupina je delovala že prej, 7. januarja pa je bila razpuščena. Danes po zaslugi virantovanja spet deluje in pripravlja program, da bo, če oziroma ko bo Slovenija tehnično na robu bankrota, enostavno zaživel. Da ne bo praznega teka, kot je bil pri Grčiji. Ocene Evropske komisije, ki jih omenjate, so se sicer nanašale na številke v proračunih in ne na dejansko stanje. Pri tem Slovenija že vrsto let dokazuje sebi in drugim, da papir prenese vse.

Makroekonomski moment, ki ga vlada uporablja kot argument, da se še lahko rešimo sami, je delež slovenske zadolženosti v BDP, ki je nominalno trenutno pod evropskim povprečjem. In teoretično velja, da ima taka država še nekaj manevrskega prostora. V našem primeru je ta adut v veliki meri relativiziran s trendom naraščanja dolga v zadnjih letih. Glede na to, da drugo leto potrebujemo skoraj pet milijard evrov pretežno za reprogramiranje obstoječih kreditov, že prihodnje leto ne bomo več imeli niti tega manevrskega prostora.

A mogoče s to rezervo še lahko prevedrimo evropske volitve. In tu je politični moment. V predvolilnem času si nobena evropska institucija ne želi nove države v programu pomoči. Te politične računice, vezane na naslednje evropske volitve, omogočajo podaljševanje neproduktivnega obdobja, v katerem je Slovenija. Cena tega omahovanja bo toliko višja, kolikor dlje se bo Slovenija še naprej zadolževala ob krčenju gospodarske dejavnosti.

Zato sem predsedniku republike predlagal, da na sestanku prihodnji teden spregovorimo tudi o tem, ali se je še smiselno drago zadolževati na finančnih trgih ali pa si je za sanacijo bank bolje sredstva ceneje izposoditi iz stalnega družinskega mehanizma za stabilnost evra (ESM) ter kot pogoj pristati na transparentno sanacijo in privatizacijo bank. Naj vlada naredi izračune in jih primerja z našimi, pa se odločimo.

Če pravo odločitev sprejmemo relativno hitro, se Slovenija še lahko reši trojke, torej polnega programa pomoči z nadzorom celotnih javnih financ, sicer pa bo Slovenija v to prisiljena najkasneje v roku leta in pol. Vsekakor se bo vse začelo odvijati hitreje po evropskih volitvah in začetku novega mandata EK, ko prej omenjenega političnega momenta ne bo več.

Torej ni možno še pred novim letom pridobiti zaupanja trgov, da bi lahko izpeljali program sanacije bank le z zadolževanjem na trgu?

Ne pozabite, da bo treba ta denar kasneje vrniti in ob tem takoj začeti s plačilom visokih obresti. Finančni trgi nam nič ne podarjajo, oni služijo na nas. In najraje imajo nespametne socialistične vlade, ki se drago zadolžujejo. Ob tem pa je veliko vprašanje, ali si Slovenija naslednje leto sploh lahko izposodi pet milijard po obrestih, ki so vsaj približno znosne. Mislim, da ne. Oziroma je problem ta, da če gre za tri ali petletno zadolžitev, se nam lahko zgodi, da bomo morali glavnico vrniti, ko sploh še ne bomo iz krize. Tako se nam je zgodilo po zadolževanju v času Pahorjeve vlade, saj bo treba glavnico tega, kar si je takratni minister za finance Križanič leta 2009 izposodil za pet let, vrniti prihodnje leto.

Pogovor opravil STA.

Več: Reporter


6 KOMENTARJI

  1. Zanimivo, kako so se mediji v glavnem izognili bistva nastopa Janše, ko je zastavil vprašanje pravosodju, koliko postopkov teče proti tistim, ki so povzročili milijardne finančne luknje v bančnem sistemu.

    Zakaj so nekateri mediji tako izrazito pristranski in neustvarjalni, ko gre za izboljšanje stanja, seveda na demokratičen način. In se o tem nič ne razpravlja.

    Drži. Trenutno je še vse naravnano na ohranitev monopolov in privilegijev.

    Začelo se je le pri malih ribah, toliko da se pokaže, da se nekaj dogaja.

  2. Mediji bi morali biti zastavonoše vzpostavitve civilizacijskih demokratičnih vrednostnega standardov na vseh področjih delovanja in življenja v slovenski skupnosti.

    Začeti pa bi morali najprej pri sebi.

    Dokler ne bodo medijska uredništva in novinarji poznali in imeli v zavesti kaj je bistvo medijskega demokratičnega vrednostnega standarda, ne bodo bralci prebirali ali gledali vsebine, ki bodo resnicoljubne, pravične, pošteene, odgovorne, poučne, vzgojne….

  3. Novinarji, ki do bo v duši in v srcu mislijo, bi se morali povezati in napraviti akcijski načrt vzpostavitve civilizacijskega, demokratičnega vrednostnega obveščanja javnosti.

    javnost bi bila nad njihovimi prizadevanji navdušena.

  4. Ne strinjam se, da govorimo o lobijih. Ker lobiji so legalni in normalni.
    Problem je MAFIJA.
    Problem je diktatura Birokracije, ki Sloveniji vlada na vseh fevdih.

    Če je Slovenija v čem drugačna je v tem, da danes v Sloveniji vlada BIROKRACIJA in ne MAFIJA. V komunističnih državah je vladala rdeča mafija, ki pa tudi občasno ni mogla nadzirati bohotenja neodgovornosti, sedenja, sestankovanja, lenobe, parazitiranja BIROKRACIJE. Kitajska mafija je uspela narediti gospodarski obrat. Pri nas pa je INERCIJA zaradi dinozaveerske birokracije tako velika, da je mafija prešibka.

    A še vedno imamo pravni aparat kot v fašističnih in komunističnih državah nesvoboden, nepravičen, nestrokoven, zbirokratiziran.

    Za pravi liberalni kapitalizem moramo gospodarstvo imeti v privatni lasti in svoboden trg + država pa mora biti majhna in ostro PRAVNA. Kitajski manjka drugo, Sloveniji oboje. Mi smo še vedno v kriminalnem socializmu – kajti to je edini pridevnik, ki za socializem drži, vsi ostali so lažni ( recimo samoupravni, demokratični itd).

  5. Janša sebe spotika v par stvareh: izbrisani, stara LB, pa še ta likvidacija dveh bank. Po 50 letih plenilske kulture bi on kar plenil spet, pa čeprav tem z več kot 100 tisoč €. Odkod mu ta logika. S tem ruši samega sebe, oz. Lukšič in kompanija izpadejo še zadnji ta pošteni v tej družbi.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite