Erik Brecelj iz Ajdovščine, letnik 1969. Oster in neposreden. Doktor medicinskih znanosti, specialist abdominalne in splošne kirurgije, že vso svojo strokovno kariero se ukvarja z rakom. V doktorski disertaciji je opisal problem prognoze razvoja raka ščitnice. V javnosti je postal širše znan s svojim dramatičnim zapisom o nevzdržnih razmerah pri vsakodnevnem delu na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, kjer operira že 18 let. Ko sem ga vprašal, kako bi se predstavil neznancu na sosednjem sedežu na poletu čez ocean, mi je v smehu in kleni vipavski govorici dejal, da je »kar težek človek, daleč od tega, da bi bil lahek za okolico«. Po njegovem je tudi delaven. »Bi zaradi teže sedel v poslovnem razredu«, sem vrtal še naprej. »Hja, to je edini razlog, da bi šel v poslovni razred. Sem pa tudi toliko skopuha, da ne bi dal denarja za dražjo karto.« Pravi, da ima rad naravoslovje, rad se umakne v mir. Ne mara javnosti, čeprav se veliko pojavlja v medijih. Zase pravi, da je dokaj introvertiran (sovraži fotografiranje!), a ko se v njem kaj zakuha do vrelišča, eksplodira navzven in je videti vse zelo ekstrovertirano.
**
Nikoli nisi veljal za špekulanta, ki bi ubiral lažje poti, ko je pred izbiro. Prej obratno. To dokazuje tudi tvoje izpostavljanje, ko opozarjaš na nepravilnosti v zdravstveni dejavnosti. Kakšno vlogo imajo po tvoje taki ljudje v današnji slovenski družbi?
Če gre za resne stvari, nisem špekulant. Meni podobni ljudje so v slovenski družbi dandanes nezaželeni. Tisti, ki delajo neumnosti, jih sovražijo zaradi opozarjanja, po drugi strani pa so slaba vest tistih, ki so tiho. Slednji te sicer lahko podpirajo, ko pa je treba kaj narediti, ostane od te podpore bore malo. S takimi glasnimi ljudmi ni dobro imeti neposrednega stika, čeprav verjamem, da smo od daleč morda marsikomu simpatični.
Ali nisi kdaj, ko si zopet opozarjal javnost na katero od nepravilnosti, pomislil, da bi se preprosto obrnil stran in mirno živel v zavetju svojega relativno visokega plačnega razreda, ki ti ga daje ureditev plačnega sistema za zdravnike v slovenskem javnem zdravstvu? Da bi zamahnil z roko in pomislil, no, saj meni vendar niti ne gre tako zelo slabo …?
Jaz sem bil vzgojen v drugačnem okolju. Oče je imel doma obrt in tistega socializma, ki so ga bili deležni drugi, jaz nisem občutil. Vedelo se je, da je bilo treba delati, koliko lahko zapraviš. Vedelo se je, da se avta ne kupuje na kredit, pač pa s tistim, kar zaslužiš. Veliko tega mi je ostalo, zato marsičesa v tej državi ne morem razumeti, ker sem bil pač drugače vzgojen. Pri nas je mogoče srečati marsikaj, kar bi bilo v vsaki normalni državi anomalija, pri nas pa večina ljudi tega ne vidi. Neizmerno me motijo idiotizmi, ki jih lahko vidim skoraj vsak dan. Ampak to me je tudi oviralo, saj se strokovno nisem mogel tako razvijati, kot bi želel.
Ampak kaj te vendar žene naprej na tej poti? Plačuješ visoko ceno, ki ti je končno ne bi bilo treba.
Ne vem, če je to visoka cena, ker sem tudi veliko dobil nazaj. Danes se ukvarjam s kirurgijo pod bistveno boljšimi pogoji, kot so bili včasih. Mislim, da sem tudi sam s svojim opozarjanjem na napake nekaj prispeval k temu. Sicer so nekateri dobro pogruntali, da bi me najbolj prizadeli z izoliranjem od strokovnega dela pri razvoju kirurgije, nekajkrat so tudi poskusili, a ni jim uspelo. Tistim, ki so to poskusili, se ni izplačalo. Z njimi sem, da tako rečem, obračunal.
Wikipedija te označuje kot zdravnika in aktivista. Komentar?
Nimam se za aktivista. Sploh pa se na te nalepke ne oziram. Tudi “žvižgač” je pojem, ki mi gre neizmerno na živce. Jaz nisem noben žvižgač, povrh vsega pa ima to v Sloveniji prizvok kot bedak.
Profesor Janez Žgajnar z Biotehniške fakultete je nekoč, ko je bil prorektor na univerzi v Ljubljani, rekel, da so narode včasih vodila plemstva, sedaj pa je to vloga inteligence. Smo, po tvoje, blizu temu stanju ali je to bolj neki utopičen ideal ali pa morda niti to?
To je verjetno profesor Žgajnar rekel vsaj dvajset, petindvajset let nazaj. Takrat bi lahko govoril o tem, ko so bili še, recimo, Pučnik, Bučar, ljudje, ki so v življenju veliko plačali in veliko naredili za ta narod. To je bila inteligenca. Ampak to se čedalje bolj zgublja.
Kaj ti meniš o slovenskem intelektualnem razredu?
Danes nas vodijo, tako kot ostale države tudi, korporacije, banke… Same politične stranke imajo zelo malo moči. Sedaj bi res potrebovali intelektualce, ki bi bili sposobni spopadati se s temi razmerami, ko dejansko izgubljamo samostojnost. Korporacije nam jo jemljejo, denar nam jo jemlje. Ampak te inteligence je v Sloveniji premalo, ljudje se zapirajo v svoje svetove.
Se ti ne zdi, da je to malce pogled teorije zarote? Se ti ne zdi, da oni pometajo z nami ravno toliko, kolikor mi dopuščamo? Da je težava v naši šibkosti?
Seveda, vedno se lahko upreš. Ampak upirati se 30 let nazaj komunizmu v Jugoslaviji je bilo nekaj drugega, kot se upirati danes, ko so stvari bolj zahrbtne, podtalne. Videli smo, kako se je predsednica vlade vrnila iz Bruslja s seznamom podjetij, ki jih bomo prodali, čeprav je prej trdila, da ne bomo nič prodajali. Trenutno ne vidim slovenskega politika, ki bi se tem korporacijam upiral, pač pa se uklonijo vsi in upajo, da bodo imeli od tega služenja neke koristi.
Kako ti gledaš na poskus združevanja Evrope, ki mu pravimo Evropska unija? Ne iz perspektive kopice trenutnih težav, pač pa z zgodovinskega, dolgoročnega stališča?
Združevanje je vedno koristno, ampak vedno je prisotna tudi nevarnost podrejanja. Prepričan sem, da se je Velika Britanija odločila oditi iz EU, ker se imajo za neke kolonialiste in so pričakovali, da se bodo druge države članice podredile njim, kot da so njihove kolonije. Pa se jim ni izšlo. Ampak treba je igrati “špil”: če gre Nemčiji dobro, gre dobro tudi nam. In če je tam kriza, smo kot papirnata barčica na vodi. Dejansko nas naša nesamozavest pelje v nesamostojnost: odvisni od drugih se predajamo. Da pa se bomo uprli, ko bo potrebno, pa se najbrž ne bomo nikoli. Kot smo včasih čakali navodila iz Beograda, jih sedaj čakamo iz Bruslja. No, še vedno mislim, da je slednji boljši od Beograda, vendar je treba vedno držati neko distanco, neko pokončnost naroda.
Ko je že govor o EU, se velikokrat ljudem prikrade v misli podoba bruseljskega birokratskega aparata, domače birokracije, tiste, ki nam je blizu, pa večinoma niti ne opazijo ali pa se jim zdi samoumevna. Se ti ne zdi, in tukaj se zopet vračam k profesorju Žgajnarju, da ravno birokracija drži čedalje več družbe (ali pa vsaj države), čedalje več našega življenja v svojih rokah? Uradništvo namreč razpolaga z neskončnim časom, kar je dandanes eno najmočnejših orožij. Ponekod vlada uradništvo, vsaj neki omejen čas, brez politike.
Saj se tudi za Slovenijo velja vprašati, koliko politika dejansko vodi državo. Po volitvah pridejo na položaje ljudje, ki jih ne obvladajo, niti sposobnosti nimajo, da bi jih obvladali. Potem je pa zadaj “druga liga”, ki je ne volimo, za katero ne vemo, da obstaja. Imajo povezave, poznajo teren in ti dejansko upravljajo. Časa imajo veliko, predvsem pa poznajo svoje delo in ti dejansko peljejo naprej ministra, ki potrebuje čas, da sploh spozna, kam je prišel. Saj to ni nujno slabo: verjamem, lahko ta “druga liga” naredi veliko koristnega, ker ima znanje in izkušnje. Lahko pa naredi tudi ogromno škode, če načrtno dela v korist raznim lobijem, ki plenijo državo.
**
Če ti pogledaš malce nazaj, v preteklo in polpreteklo zgodovino, koga prepoznaš kot zelo pomembno in pozitivno osebnost za naš prostor?
Predvsem ljudi, ki so v svojem času počeli stvari, ki jih drugi niso, ker niso imeli vizije. Pogosto je take ljudi družba kaznovala, a se je pozneje izkazalo, da so imeli prav. Zame sta dva taka človeka dr. Jože Pučnik in dr. France Bučar. Brez njiju bi se zelo težko odcepili od Jugoslavije na način, kot smo se. V obdobju, ko sta se postavila pokonci in se obrnila proti režimu, sta bila zelo grdo kaznovana. Ta kazen pa se je nadaljevala tudi v Sloveniji, po osamosvojitvi.
Dr. Bučarja sem spoznal nekaj mesecev pred smrtjo. Neizmerno pa bi si želel spoznati dr. Jožeta Pučnika: imel bi veliko vprašanj zanj.
Kaj pa v svetovnem smislu, katere so tiste zgodovinske osebnosti, za katere bi lahko rekel, da najbolj izpolnjujejo tvoj ideal družbenega, voditeljskega, morda tudi znanstvenega bitja v smislu Aristotelove zamisli dela za skupno dobro?
Če začnemo na začetku zdravništva, je bil to Hipokrat, ki ni zahteval, da je zdravnik samo zdravnik, pač pa oseba obrnjena v družbo in ki dela za dobro družbe. To se je takrat spodobilo za zdravnika. V polpretekli zgodovini pa seveda spoštujem Helmuta Kohla, ki je videl, začutil, kdaj se lahko Nemčija spet združi, čeprav je bilo to marsikomu nor projekt. Kako je na drugi strani reagiral Gorbačov, kar vsekakor v Sovjetski zvezi ni bilo preprosto oziroma je bilo smrtno nevarno. Potem pa imaš primitivce na Balkanu, kot je bil, recimo, Milošević, ki je krizo vizionarsko izkoristil za klavnico.
S kom bi ti naredil intervju?
A danes? Recimo z Riccardom Illyjem (smeh). Iz več razlogov. Zato ker dela dobro kavo, ker je v napol fašistoidnem Trstu ohranil neko drugo veličino, pa še tretje, ker ne nosi nikoli kravate … Slednje zelo jezi mojo ženo (smeh).
Če za konec poskusiva še malce reševati svet: kaj te najbolj zaskrbljuje glede prihodnosti človeštva?
Ravno to, kar sva prej omenila. Prepričan sem, da je večina vojn zrežiranih zato, da se proda čim več orožja. Banke in korporacije usmerjajo svet, usmerjene so v dobiček, dobiček, dobiček …
Oprosti, to sem slišal tudi od Bosancev, Makedoncev itn., da velike sile delajo vojne. Ampak streljali so se na koncu vendarle oni sami, oni so pritisnili na petelina. Zakaj Nizozemcev in Luksemburžanov, recimo, nihče ne prepriča, da bi se začeli bojevati?
Očitno niso tako neumni, da bi poprijeli za to, kratkoročno. Na Balkanu je bila vojna primitivcev. Tam nobena generacija ni šla skozi brez vojne. Tudi v Sirijo se zdaj proda ogromno orožja iz Evrope.
Ampak ko smo še pri Balkanu in Siriji: ali se ti ne zdi, morda, da ti narodi vojne vendarle ne jemljejo kot neko absolutno katastrofo?
Dokler se streljajo med seboj plemena, vasi in tako naprej, je to še vse nekako sprejemljivo. Ali kot reče Miki Manojlović na koncu Kusturičinega Undergrounda: »Nema rata dok ne digne ruku brat na brata«. Šele bratomornost je torej katastrofa.To Slovenci poznamo. Balkan prežema kulturni primitivizem. Mi, Slovenci, recimo, nismo sposobni sesti za mizo in začeti razčiščevati konflikt v smeri sprave. Mojstri smo v zapravljanju priložnosti.
Kaj dobrega si pa vendarle lahko obetamo, ali ne?
Če bomo pametni, ja. Slovenija je lepa dežela s čudovito naravo. Če se bomo soočili sami s sabo, se pogledali v ogledalo, bomo lahko marsikaj dosegli. Te slovenske težave s samorefleksijo se dajo obrniti, brez skrbi.
Celoten pogovor dr. Erikom Brecljem, ki ga je pripravil Jožko Fornazarič in bil objavljen v Novem Glasu, si lahko preberete na tej POVEZAVI.
