J. Emeršič: Komunisti, stroj za ubijanje in poneumljanje ljudstva

17
1139

Ob začetku leta so nam mediji spet postregli z raziskavo javnega mnenja, v katero so bili zajeti različni poklici, anketiranci pa so povedali, koliko komu zaupajo. In spet so se pričakovano na dnu lestvice znašli politiki. Nedaleč od njih, na nič bolj častnem predzadnjem mestu, pa so obtičali duhovniki. Ne bom komentiral, kako so te ankete neumne in kako neumno sliko našega časa bodo pustile prihodnjim rodovom.

Bom pa izpostavil enega največjih likov slovenske zgodovine, ki je bil “najslabša kombinacija”, duhovnik in še politik povrh. V mislih imam dr. Antona Korošca, ki je pred dobrimi 100 leti v dunajskem parlamentu prebral Majniško deklaracijo, vodil Narodni svet, se pogajal s srbsko vlado v Ženevi, vodil ministrstva in celo vlado Kraljevine SHS, se uprl diktaturi s “Koroščevimi punktacijami” in moral zato v konfinacijo … Po tisočerih slovenskih domovih so takrat večerni molitvi dodali “Koroščev očenaš”. Ljudje so ga imeli radi, v njem so prepoznali očetovski lik, ki ga je slovenski prostor vedno pogrešal. Vedeli so, da je to politik, ki ni zamerljiv in maščevalen in ki postavlja bonum commune vedno pred svoj osebni interes. Zato je tudi umrl reven.

Koroščeva nenadna in nenavadna smrt na pragu 2. svetovne vojne je za Slovence pomenila katastrofo. Njegov naslednik je umrl med nemškim bombardiranjem Beograda, Miha Krek in drugi njegovi učenci so se z vlado umaknili v London, domači politiki, duhovniki, narodni buditelji (Ehrlich, Natlačen …) pa so pričeli umirati pod streli vosovskih zločincev. Nekateri preživeli so se po vojni uspeli umakniti pod zavezniško zaščito, drugi so bili pobiti.

Komunisti, ki so se razglasili za “stroj za oviranje buržoazije”, so postali stroj za ubijanje, uničevanje gospodarstva in poneumljanje. Režimski zgodovinarji so takoj po vojni poskrbeli za izbris vseh velikih mož slovenske zgodovine, ki bi lahko postavili pod vprašaj legitimnost revolucije. Tudi Antona Korošca. V družbenopolitičnem življenju so zagospodarili sovjetski aparatčiki, ljudje brez značaja, prevaranti, lažnivci, plagiatorji. Večinoma slabo izobraženi. Kidrič še kemijskega faksa ni zmogel narediti, slabo izobraženi Kardelj je svoje osrednje “znanstveno” delo falsificiral, da o drugih “propalicah”, lenuhih in morilcih sploh ne govorimo. Revolucija je očitno tako zelo poškodovala slovenske možgane, da smo si pred nekaj leti enega izmed njih nakovali na 2-evrski kovanec.

Ob tem so se nekateri spraševali, zakaj je Evropa dovolila takšno (s peterokrako zvezdo ozaljšano) provokacijo. Očitno je pomanjkanje odločnih, odgovornih in poštenih osebnosti danes tudi evropski problem. Če so evropsko politiko pred pol stoletja zaznamovali politični velikani, kot npr. Konrad Adenauer, Robert Schuman, Charles de Gaulle, je ta danes v znamenju Junckerja, Merklove, Macrona in pa armade tehnokratov, ki jim zelo ustreza demokratični deficit v evropski politiki, na kar so predlani opozorili intelektualci v Pariški izjavi. Vendar evrokrati in neznačajni politični voditelji niso naš glavni problem. V demokracijah so glavni problem volivci, kar je prepoznaval že Platon pred okoli 2400 leti. V 6. knjigi Države je primerjal državo z ladjo, politike z mornarji, ljudstvo pa z lastnikom ladje, ki je “naglušen, precej slabo vidi in o pomorstvu ve le malo; mornarji pa se med seboj prepirajo glede krmarjenja … gnetejo se okrog lastnika ladje ter ga prosijo in delajo vse, da bi jim zaupal krmilo …”

Platon je bil skeptičen do demokracije in zato njegov tekst pogosto zlorabljajo tisti, ki hočejo uspavati volilno telo, češ vsi politiki so isti, nobenemu ne gre zaupati in ker so volitve farsa, je vseeno, ali grem sploh volit. To je seveda huda prevara. Niso vsi politiki isti. Konkretno: pred točno 100 leti sta pričela politično kariero dva politika: v Franciji so volivci odprli politično pot velikemu humanistu Robertu Schumanu, kasnejšemu očetu Evrope in kandidatu za svetnika, italijanski volivci pa socialistični barabi, Benitu Mussoliniju. Razlika je očitna.

Upam, da Schuman kmalu doseže čast oltarja, da se mu bomo lahko tudi javno priporočali za zdravo pamet v Evropi. Da bomo zaupali krmilo naše ladje sposobnim voditeljem. Osebnostim, ki ne bodo več slabile evropske civilizacije, ampak jo bodo branile pred sovražnimi koalicijami, ki jo ogrožajo.

17 KOMENTARJI

  1. Jurij Pavel Emeršič: “Platon je bil skeptičen do demokracije …”

    Seveda je lahko bil, ker ni poznal krščanstva. Ta prava demokracija raste le na zemlji, ki je prepojena s krščanstvom. AMPAK! Če je Bog na prvem mestu, potem je vse ostalo na pravem mestu. Zato tudi kraljevina na zemlji, ki je prepojena s krščanstvom, ni slaba. Dokaz za to, naj bo Cerkev, ki sploh ni demoikratično urejena.

  2. Moder latinski izrek pravi, da je zgodovina učiteljica življenja.

    Po članku gospoda Emeršiča lahko vidimo, kako pomembni so za narodovo očiščenje – torej ne za preteklost, temveč predvsem za sedanjost in prihodnost naroda –
    dobronamerni zgodovinarji, ki na preteklost gledajo brez ideološko-političnih plašnic.

    V zgornjem besedilu izvemo mnogo tega, o čemer zgodovinarji, kot sta Božo Repe in Jože Pirjevec (kot najvidnejša predstavnika te vrste zgodovinarjev), najraje selektivno molčijo, da morejo v zgodovinski stroki še dandanes ohranjati lažnivo komunistično politično agendo. V zgodovinski stroki pomeni molk enako kot laž.

    Zahvala gre zgodovinarjem kot so g. Emeršič, g. Granda, ga. Tamara Griesser Pečar, g. Mamić in še kateremu nenaštetemu, ki na Časniku objavljajo svoja dognanja in nam predstavljajo dolgo zamolčane plati slovenske preteklosti ter tako odpirajo širši pogled na zgodovino slovenskega naroda.

    Po njihovih razlagah dosti lažje razumemo navezave in vplive dogodkov iz preteklosti na sedanje dogajanje.

      • IF,
        ne ugovarjam vam, a vseeno ne razumem, zakaj omenjenih ne bi kazalo enačiti.

        Oba sta doktorja in profesorja zgodovine, ki sta poučevala ali še poučujeta zgodovino na fakultetah.

        Ne glede na okoliščino, da se je eden od njiju izobrazbeno delno formiral v Italiji, se mi zdita oba ideološko oz. politično obremenjena z bolj kot ne enostranskim prikazovanjem slovenske zgodovine v prid “zmagovalne” komunistične plati.

        Repetov učbenik zgodovine za četrti letnik gimnazije poznam iz prve roke in zagotavljam, da v njem ne boste našli dovolj podatkov, da bi si ustvarili čim bolj objektivno, vzročno-posledično sliko vojnega in povojnega dogajanja na Slovenskem.

        Drugi je predsednik Komisije za zgodovino NOB pri ZZB za vrednote NOB Slovenije. Kadar se oglaša, mi ne vliva zaupanja, da je to, kar pripoveduje, vse, kar se da o partizanstvu in komunistični revoluciji povedati.

        https://www.zzb-nob.si/kdo-smo/odbori-in-komisije/

        Oba rada nosita titovko z rdečo zvezdo na glavi.

      • Da se malo vmešam, zakaj se bo videlo v nadaljevanju:

        IF: “Boza Repeta in Jozeta Pirjevca ne kaze enaciti.
        ===========
        Nisem opazil, da bi ju Vanja enačil, ju je pa primerjal v eni lastnosti, saj primerjaš lahko karkoli. Oba prikrivata zločinskost komunistične revolucije. V tej primerjavi pa je Pirjevec slabši člen. Če je Repe v šolskih učbenikih vsaj bežno omenil, da so zaradi komunističnega nasilja nad civilisti nastale vaške straže, pa je na drugi strani Pirjevcu termin “komunistična revolucija” popolna “tabula raza”.

        Dobro se spomnim serije “Dnevnik nekega naroda” …

        https://www.sta.si/899054/serija-dokumentarnih-oddaj-izobrazevalnega-programa-tv-slovenija-dnevnik-nekega-naroda

        … avtor besedila je bil Pirjevec. Cca 40 minutni del, ki je obravnaval 2.sv. vojno na Slovenskem sploh ni omenil komunistične revolucije. Ko so to Pirjevcu vrgli pod nos, se je zasmejal in dejal približno takole: “A veste da tega sploh nisem opazil, so mi prijatelji povedali”. Oba on in Repe sta tudi politična aktivista, Repe z govorom v Dražgošah, Pirjevec pa npr. s “postavljanjem šrange” obiskovalcem spominske prireditve v Rovtah in partizanskih javnih nastopih.

  3. Članek, ki da misliti. Očitno ne Slovenci in ne Evropejci ne premoremo več osebnosti, ki bi jim zvesto sledili. Avtoritete smo nadomestili z avtoritarci, pa še tem se rok uporabe bliža koncu. Vse drugo je eno samo sivo, medlo povprečje. Očitno so le še kraljevine oblika vladavine, ki ima vsaj simbolno moč povezovanja, čeprav nima več nobene politične moči. Zanimivo, da tudi v muslimanskem svetu, kjer demokracija zahodnega tipa nima kaj početi, kraljevine izkazujejo veliko večjo urejenost. Še najbolj pa me je razočarala Francija, domovina dveh velikih sodobnih politikov, De Gaulla in Schumana, država, v katero sem (bil) skoraj zaljubljen, pa naj si gre za pokrajino, slavno zgodovino, umetnost, gastronomijo (še posebej enologijo). Država, ki je popolnoma zašla, postala neprepoznavna.

  4. Človek se drži za glavo, ko posluša slovensko skrajno levico, ki hoče do zadnjega diha ščititi venezuelskega predsednika Maduro , ni jim pa mar za venezuelske državljane, ki živijo zaradi Madure v velikem pomanjkanju in življenjski travmi.

    Skrajna levica očitno hoče pahniti v takšno bedo tudi Slovence!

Prijava

Za komentiranje se prijavite