Permanentna revolucija slovenske tranzicijske levice (druge levice pa v Sloveniji tako ali tako ni) so memorialne vojne, ki jih bijejo, da bi prikrili resnico o zločinih titoizma in zaščitili njegove zločince. Resnica titoizma je, da so tako kot v drugih totalitarnih režimih kriminalci prevzeli oblast in jo ohranjali na vse načine. “Vseskozi se zdi, da sta ostala sodelovanje pri izvirnem umoru ali molk o njem vseskozi bistveno določilo režima. Bilo je temeljna zaveza in izvor osebne lojalnosti.” (Jambrek)
Temeljni cilji titofilne fronte so bili razmeroma jasno postavljeni v okviru dolgoročne obrambe simbolne premoči totalitarne preteklosti. Še danes nam prodajajo spravo, ki naj bi z obredom in spomenikom nadomestila resnico in pravico. Tranzicija iz totalitarne v demokratično družbo ne more biti zaključena, dokler pomembni del družbene moči ščiti storilce in se še vedno znaša nad žrtvami. In sicer tako nad tistimi, ki jih je titoizem pobil, kot nad preživelimi. Temeljna tranzicijska fronta se bo, če bomo demokratična država, sklenila s porazom titofilov in z obsodbo političnih teroristov, ki namesto socialnega iz titoizma v demokracijo uvažajo kriminalno in skušajo obraniti zločinsko bratovščino krvavih rok tako pred resnico kot pred pravico.
Poleg varovanja privilegijev komunističnega “novega razreda” so titofili na vse načine ovirali tako sprejetje zakonov, ki naj bi tudi v Sloveniji uveljavili tranzicijsko pravičnost za žrtve titoizma, kot tudi njihovo uresničevanje. Titofilna fronta proti resnici in pravici je v devetdesetih letih temeljila na zaščiti zločincev, ki so brezsramno lagali parlamentarnim komisijam in kriminalistom v akciji Sprava. Toda laž ima kratke noge.
Leta 2000 se pod vodstvom Mitje Ferenca začne topografija prikritih morišč in grobišč. Do leta 2005 jih je naštetih več kot 500. Leta 2005 se začne s sondiranji in prekopi. Žrtve iz morišč in grobišč, kljub temu da so jih tako sistematično uničili že leta 1945 in nato varovali s politično-policijskimi ukrepi, so začele obtoževati. Trenutek resnice tranzicijske levice je bil vstop v rov Sv. Barbare 3. marca 2009. Izrekel jo je takratni predsednik države Danilo Tūrk z “drugorazrednostjo”, še bolj pa mestni svet MO Ljubljana s poimenovanje ulice po Josipu Brozu Titu na obletnico Hitlerjevega rojstnega dne leta 2009. Tūrka so odnesle volitve, Tita pa ustavno sodišče.
Pavel Jamnik je v kriminalistični akciji Sprava dobil dokaze o odgovornosti Mitje Ribičiča in Martina Štorglja za povojne zunajsodne poboje. V obeh primerih (2005, 2009) je pravosodje s falzifikati in z nedelom preprečilo nadaljnjo preiskavo. Žrtve pa čakajo. Na primer po odkritju v rovu Sv. Barbare je storjeno vse, da se ustavi nadaljnje raziskave in zlasti prekop vseh žrtev. Ob peti obletnici verjetno več kot 2000 žrtev v jašku še čaka na prekop.
Potem pa se je arhivska zanka začela zategovati okoli preživelih titoistov, ki so sami varovali botre, zdaj pa od potomcev pričakujejo isto. In potomci branijo botre. Ko se Igor Omerza z odkritjem teroristične mreže slovenske Udbe, ki postavlja bombe na avstrijskem Koroškem, približa republiškemu vrhu, se leta 2010 začne neverjetna zloraba pravne države. Sova nezakonito razglasi del arhiva politične policije za tajnega, odločitev podpre svet za državno varnost, vlada na vrat na nos skuša to zaroto pokriti s spremembo arhivskega zakona. Zarota doživi polom na referendumu, saj je zavrnjena s 70 odstotki glasov. Panika med titofili se še poglobi, ko poleg Omerze stopi na oder Roman Leljak. Odkriva se, da se zločinska dejanja oblasti vrstijo do razpada režima – nastopata na primer Milan Kučan in Janez Zemljarič. Napetost na zgodovinski fronti naraste in (žal) spet sovpada z noveliranjem arhivskega zakona.
Več lahko preberete v Večeru.
