J. Dežman, Reporter: Angel pozabe in milost Božja

0
200

S kolegom Božom Repetom sva že večkrat ljubeznivo pokramljala – Okoli leta 2008 sem njegovo držo označil za »prostalinsko«, on pa mi je vrnil, da so to »ideološke nebuloze« – Dandanes se je Repetov totalitarni kompas obrnil bolj proti Mussoliniju.

V zadnjem Družininem Slovenskem času sem se ob naslovu njegove knjige S puško in knjigo po Mussolinijem udarnem geslu »libro e moschetto fascista perfetto« vprašal, ali je Repe »nevedno totalitaren ali totalitarno neveden«. Ne nazadnje je že leta 2012 Egon Pelikan opozoril, da se je v Italiji mešalo fašistično s katoliškim: »Rušilni vitalizem fašizma z geslom Libro e mosceto fascista perfetto« (knjiga in puška – popolni fašist) ter religiozna vzgoja sta bili npr. stlačeni kar v eno in isto obvezno šolsko knjigo.«

Poleg spogledovanja z Mussolinijem pa lahko Repetova knjiga vsakega komunističnega veterana globoko prizadene in užali, saj je komunistično partijo v njej zadel pravi izbris. Si predstavljate, da je komunistični zgodovinar napisal knjigo o zmagoviti stalinistični revoluciji, ne da bi eno samo samcato poglavje posvetil komunistični partiji? To je revizija, za katero bi Repeta Milan Kučan leta 1987 (ko sta z Repetom pela slavo ustanovnemu kongresu komunistične partije na Čebinah) nemudoma izključil iz partije.

Je pa Repe dal enemu poglavju naslov Katoličani in Katoliška cerkev med vojno. Zanimivo je, da v tem poglavju ni nič o partizanskem pobijanju katoličanov, še manj pa o katoličanih v partizanih. Mene je slednje zanimalo, vendar leta 1992, ko smo pisali o Gorenjskem odredu, nisem zvedel veliko: »Organiziranega verskega življenja in v partizanskih enotah ni bilo. O tem, kaj je borcem v bojih in drugačnih stiskah pomenila vera, koliko so bile krščanske zapovedi partizanom nravni kažipot in opora pri premagovanju hudega, negotovosti, je malo znano. Niti o raznih vražah, praznoverjih ipd. ni kaj več podatkov. Tudi o tem, ali je svetovnonazorsko in politično nestrinjanje s partijsko politiko povzročalo pomembnejša trenja pri posameznikih, iz odrednih pisnih virov ni mogoče veliko zvedeti.«

Sem pa med raziskavo o mobilizirancih v nemško vojsko (1999) navedel primer mobiliziranca, ki je med svojimi dokumenti »odkril močno poškodovano in že napol razpadlo relikvijo, ki mi jo je moja mama izročila pred odhodom na rusko fronto. Relikvija predstavlja sestavo raznih podobic Matere božje iz raznih romarskih krajev in podobice svetnikov, priprošnjikov za srečno vrnitev. Relikvija je bila zložena v obliki blazinice, zaščitena s pergamentnim papirjem iz zapečatena.

To relikvijo je nosil pri sebi moj oče med prvo svetovno vojno, v začetku v Galiciji, od leta 1915 pa na soški fronti, in se je po končani vojni, po sedmih letih službovanja, zdrav in brez poškodb vrnil domov.

Kakorkoli že, oba sva to relikvijo nosila s seboj, oba sva doživljala vse grozote vsak svoje svetovne vojne in oba sva se srečno vrnila domov, sto tisoči pa so končali v teh nesmiselnih krvavih morijah. Ko imam ta magični dokument pred seboj, dobim občutek, da ima morda res čudežno moč.«

Drugi mobiliziranci so nosili s seboj predvsem svetinjice Marije Pomagaj z Brezij. Poleg te osnovne vere v božje varstvo so mobiliziranci tudi v svojem moralno/etičnem opredeljevanju spoštovali krščanski vrednostni sistem. Zato lahko rečemo, da je bilo krščanstvo temeljni vir notranje etične moči, s katero so mobiliziranci zoprvali pritiskom tako zunanjega sveta kot notranjim stiskam. In sicer med vojno kot tudi po njej.

Da so se na božjo pomoč zanašali protikomunistični borci, nam pričajo stotine svetinjic, križcev, najdenih ob breznu pod Macesnovo gorico (2004), največjem morišču slovenskih domobrancev.

Več lahko preberete na reporter.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


Prijava

Za komentiranje se prijavite