J. Dežman o titofilnem falzificiranju zgodovine in spravi z resnico

18
2352
Foto: J- Možina
J. Možina, TV SLO 1, Intervju z dr. Jožetom Dežmanom (nedelja, 22. 7. 2018, ob 20,50)

Dr. Jože Dežman je eden najbolj vsestranskih slovenskih zgodovinarjev, ki pri svojem delu suvereno vključuje tudi druge znanstvene panoge, kot so filozofija, teologija, arheologija… Hkrati pa je  zanimiv z vidika osebnega razvoja in dozorevanja od življenjskih stranpoti do visoke stopnje profesionalne in etične drže. V zadnjem obdobju se je posebej izpostavil kot predsednik vladne komisije za vprašanja prikritih grobišč, ki je odločno posegla v najbolj boleč in s strani nosilcev komunističnega režima tudi najbolj prikrit korpus slovenske zgodovine. Kot nečak narodnega heroja Tončka Dežmana  je imel vpogled v delovanje zgodovinarjev pod partijskim vplivom, kjer so zgodovinarji vedno delovali po potrebah režima.

Dežman se je zgodovinskim mitom že zelo zgodaj začel upirati, v zadnjem obdobju pa, kot pravi, razkriva tiste najbolj trdovratne mite in tabuje bivšega režima. Med drugim tudi to, da se večina Slovencev med drugo svetovno vojno ni borila na partizanski strani, ampak so bili poleg protirevolucionarjev naši predniki po večini mobilizirani v nemško, italijansko in madžarsko vojsko. Kot izredno ključno izpostavlja tudi spoznanje, da je partizanska vojska, ki se je imensko borila za svobodo, ubila več domačih ljudi kot pa okupatorjevih vojakov. Poleg tega je revolucionarna stran večino svojih žrtev ubila po vojni in ne med njo, umorila je več neoboroženih oseb kot pa oboroženih. Vse to so dejstva, ki jih bo pač potrebno sprejeti taka kot so, je prepričan Dežman.  Kar tiče sprave izpostavlja misel, da je edina možna sprava –  sprava z resnico, pa naj bo ta še tako boleča. Izjave predsednika Zveze borcev Tita Turnška, ki zatrjuje, da so bili povojni pobiti sojeni, označuje kot eklatantno laž in napad na pravni sistem republike Slovenije, ki v katerem je z Zakonom o popravi krivic določeno, da so pomorjeni brez sojenja nedolžne žrtve komunističnega režima in njihovi svojci deležni odškodnine in opravičila države.

Dežman izpostavlja razdvojenost slovenskega naroda in krivdo pripisuje tistim, ki ignorirajo nova zgodovinska dejstva in na deset tisoče umorjenih v revolucionarnih pomorih po drugi svetovni vojni. Meni, da je del zgodovinarjev ostal na »titofilski« strani kot pravi, in podlegel privilegijem. Ti ne želijo videti celotne slike ampak raje z glavo v pesku ignorirajo pomembna zgodovinska spoznanja in raziskovalna dela, ki so nastala v zadnjih letih. Gost je prepričan, da tudi to zgodovinskim mitom polpretekle zgodovine ne bo pomagalo, da bi preživeli.

Dežman se ne otepa oznake, da je največji »grobar« v državi, saj ima komisija, ki jo vodi v evidenci več kot 600 prikritih grobišč s številom žrtev, ki gre v deset tisoče. Ugotavlja, da smo z vidika spoštovanja grobov in mrtvih v dobi enoumja po letu 1945 doživeli civilizacijski zdrs pod vsako civilizirano raven, saj pravzaprav noben od grobov, ki sodijo v kategorijo vojnih grobišč ni urejen. Če so po prvi svetovni vojni vse vojne žrtve imele pravico do groba in spomina, je po drugi svetovni vojni skoraj polovica žrtev ostala brez pravico do groba in spomina. Ta rasistični odnos do smrti in pokojnikov, ki ga je uveljavil komunistični režim, ni bil veliko boljši, ko je šlo za partizanske grobove trdi Dežman in izpostavlja, da je režim kar izbrisal številne partizanske družinske grobove, ki so skoraj vsi označeni s križi. Sam tu razvija tezo o komunističnem ateističnem pokopu, ki ni imel pietetne, ampak samo ideološko funkcijo, zato izpostavlja primere, ko bivšemu režimu ni bilo mar za posmrtne ostanke padlih partizanov.

Razvila se je etična poškodovanost v slovenski družbi, ki v odnosu do mrtvih še vedno traja. Kot primer je Dežman navedel lanski izkop posmrtnih ostankov okrog 50 Romov, ki so  jih partizani pomorili v Iškem vintgarju maja 1942. Kljub temu, da gre za genocidni umor, del porajmosa, in velik zločin, saj je bilo polovico pobitih otrok in žensk, so storilci, med njimi narodni heroji, še vedno deležni vseh časti, ljubljanska mestna oblast pa zavrača, da bi na Žalah posmrtne ostanke romskih žrtev pietetno pokopali. V pogovoru bomo videli tudi še neobjavljene posnetke romskega morišča v Iški.

S tega vidika vidi Dežman izpostavljanja komunistične rdeče zvezde in čaščenje tega simbola v zadnjem obdobju kot neslano provokacijo in poskus zastraševanja prebivalstva, ki je trpelo zaradi stalinistične revolucije. Pomemben del slovenske, celo vladajoče elite, s tem znova kaže, da jim osamosvojena in demokratična Slovenija ni bila intimna opcija, kar je slab obet za skupno prihodnost.

V času, ko je veliko govora in etiketiranja na temo sovraštva, izključevanja in ekstremizmov, Dežman izpostavlja nevarnost levega oz. komunističnega ekstremizma, ki je  zgodovinsko gledano povzročil daleč največ sovraštva, izključevanja in žrtev med Slovenci.

18 KOMENTARJI

  1. > Pomemben del slovenske, celo vladajoče elite, s tem znova
    > kaže, da jim osamosvojena in demokratična Slovenija ni
    > bila intimna opcija, kar je slab obet za skupno prihodnost.

    Ta stavek beremo zelo različno. Večina v njem izpusti “in demokratična” ter jih zanima poudarek samo na “osamosvojena Slovenija”. Mene po drugi strani prav nič ne gane, da komu osamosvojena Slovenija ni bila intimna opcija. Tudi meni ne. Meni je intimna opcija bila in še vedno je demokratična Slovenija. Če je za ta cilj približati oblast državljanom potrebna osamosvojitev, tudi prav. A ne osamosvojitev kot cilj per se. Se pa zgražam nad vse večjo tako avtoritarnostjo kot samoumevnostjo in sprejetostjo avtoritarnosti.

    • Igor navaja :Meni je intimna opcija bila in še vedno je demokratična Slovenija. Če je za ta cilj približati oblast državljanom potrebna osamosvojitev, tudi prav. A ne osamosvojitev kot cilj per se
      ******************************************************************************* Vem v katerem grmu tiči zajec Igor , spregledal sem te , moti te kakorkoliže pridobljena “osamosvojitev” Slovenije in ti ne gre v račun , mar ne ! Govoriti o slabih obetih je prezpredmetno , ker slabše kot je , že skoraj ne more biti , isto velja za intimno opcijo tov. Milana in kaj ? Moja intimna opcija je živeti v državi z evropskimi standardi brez posiljevanja z demokratičnim socializmom in avtoritetami preteklega režima , ki nas peljejo nazaj v obdobje , ki nas je primoralo k izstopu iz uničujočega družbenega samoupravljanja ! In da ne pozabim , motijo me tudi na široko
      odprta vrata Slovenije nepovabljenim gostom , saj imate Srbi odličen izrek : ” Svakog gosta tri
      dana dosta !”;čeprav si ga sam vabil v goste !

      Andrej Briški

  2. > zato izpostavlja primere, ko bivšemu režimu ni
    > bilo mar za posmrtne ostanke padlih partizanov.

    S to ugotovitvijo ne boste šokirali veliko ljudi.

    > ljubljanska mestna oblast pa zavrača, da bi na Žalah
    > posmrtne ostanke romskih žrtev pietetno pokopali

    S tem pa boste!

    P.S. Lahko zvemo več podrobnosti?

  3. Resnična dejstva, ki razkrinkavajo laži jugokomunističnega režima, bodo v prihodnosti zagotovo zapisana tudi v slovenskih zgodovinskih učbenikih:

    – večina Slovencev se med drugo svetovno vojno ni borila na partizanski strani, ampak so bili poleg protirevolucionarjev naši predniki po večini mobilizirani v nemško, italijansko in madžarsko vojsko

    – partizanska vojska, ki se je imensko borila za svobodo, je ubila več domačih ljudi kot pa okupatorjevih vojakov

    – revolucionarna stran je večino svojih žrtev ubila po vojni in ne med njo

    – revolucionarna stran je umorila več neoboroženih oseb kot pa oboroženih

    Zgornja dejstva so podprta s številčnimi podatki in razkrinkavajo tudi sodobne častilce krvavordeče zvezde kot častilce umazanih laži.

    • Razumem, da Vas ta dejstva šokirajo, a vsa po vrsti so dobro znana. Tudi meni kot otroku iz partizanske družine. O vsem tem sem se učil v osnovni šoli tako v Bosni kot tudi pozneje v Sloveniji. Tudi prezirljiv (nepieteten) odnos do Romov me ne preseneča. Preseneča me pri nekom, ki bi rad bil sodoben župan najlepšega mesta na svetu, da v 21. stoletju ne zmore toliko srca.

      O mobilizaciji smo se učili. V Bosni je ni bilo, a tudi tam je veliko prebivalcev sodelovalo na okupatorski strani. Po vojni so njihovi potomci dobili “odpustek” v obliki “vsi smo naši”. V filmih se je (podobno kot smo tega vajeni iz westernov) ne bi rekel potvarjala zgodovina, še manj številke, a se je definitivno prestavljal poudarek, na kaj naj bi bilo tipično.

      Morda se res nismo učili o “ubijanju domačih ljudi”, smo se pa prav v osnovni šoli podučili o “likvidacijah domačih izdajalcev”. Tudi o množičnosti tega pojava in razlogih zanj smo se učili. Dejstvo je, da je ne samo pri svojem revolucionarnem delovanju ampak tudi pri osvobodilnem (razen leta 1941 z četniki) partizansko gibanje imelo več težav z okupatorjevimi sodelavci kot z okupatorjem samim. Izhajajoč iz linču naklonjene kulture spodbujene z absurdnim nacističnim nasiljem med vojno potem več ni težko “izračunati”, kaj se je zgodilo po vojni. Ne, ne identificiram se z rablji. Takšnih ljudi je povsod še vedno veliko: v levih strankah, v desnih strankah, v industrijskih klavniških obratih… Samo hočem razložiti, da človeka, ki se spozna na zgodovino, takšni dogodki ne presenetijo in se nanje pripravi. Tudi danes! Da jih lahko zaustavi. Rablji so namreč velike psihopatske reve in jih ni težko ustaviti, če se pravi hip postaviš mednje in nesorazmerno kaznovano žrtev.

      Da je revolucionarna stran večino žrtev ubila po vojni velja za Slovenijo (in recimo še Hrvaško brez srbskih predelov). Tudi o tem smo se učili, a tukaj se strinjam, da nam niso citirali ukazov o “likvidaciji izdajalcev”, ampak se je ustvarjal vtis, da se je to zgodilo, ker se niso hoteli 9. maja predati in so zato boji trajali še cel teden. Na Kosovu še neprimerno dlje… A tudi o tem smo vse zvedeli že v osemdesetih. Torej ni problem v tem, da bi informacija bila nova. Nove so samo interpretacije, ker pač živimo v 21. stoletju, v katerem sami sebi lažemo, da v Evropi koncentracijska taborišča več niso možna in si zato za samoumevno postavljamo dosti višje, humanejše, če želite bolj krščanske, standarde, za uveljavitev katerih v današnji praksi pa po drugi strani nismo pripravljeni migniti niti z mezincem.

      Tudi o zadnji alineji smo se učili. O VOS-u. Spet značilno za Slovenijo v kateri ni bilo moč organizirati vstaje podobnih razsežnosti kot na srbskih območjih pod okupacijo NDH. Poglejte si svoje učbenike za zgodovino iz osnovne šole! Vse je tam. Le v drugih kontekstih (z drugega zornega kota) uvedeno, drugače motivirano in z drugačnimi poudarki.

      • Amelie, nikogar ne zavajam. Bi pa opozoril, da jaz osebno ne zmerjam s psihopat čisto vsakega, ki zagovarja umor Tonija Mrlaka. Niti tistih pri katerih so takšna nagnjenja evidentna kaj šele tistih, ki poskušajo umor pomesti pod preprogo. Razumem, da ljudje imamo poleg individualne še kolektivno zavest, zaradi katere opravičujemo “državotvorna” dejanja psihopatov.
        O povojnih pokolih okupatorjevih sodelavcev sem se pripravljen še veliko z vami pogovarjati. A ne kako ste bogi potomci poklanih pač pa, v kakšnih okoliščinah se v zgodovini takšni dogodki dogajajo in kako vzgajati otroke, da se več ne bodo ponavljali.
        A naj vas ne čudi moja omejena pripravljenost za pogovor z vami. Če nekoga zmerjaš z lažnivec, ne pričakuj, da ti bo zastonj z dobro voljo nosil domov ustrezne knjige iz univerzitetne knjižnice.

      • No, nisem še zasledila, da bi kdo zagovarjal umor Tonija Mrlaka. Šlo je za splet nekih okoliščin, o katerih je bilo že precej napisanega in se sedaj v to ne ne bi spuščala. Niti jih ne poznam dovolj.
        Tudi moja pripravljenost na dialog z nekom ki besede spreobrača, ima določene meje.

      • Oprosti, Amelie.

        Definitivno ni letelo na tebe. Te bom pa opozoril, kadar bova v kakšnem pogovoru oba prisotna in bo kdo tretji komentiral umor Tonija Mrlaka v smislu “še premalo smo ga”.

        P.S. Sem pa prijetno presenečen, da pod mojim komentarjem ni bilo cele verige besnih reakcij. Očitno se komentatorji na Časniku med seboj vendarle vse bolje poznamo (tu sem priznam bil problem predvsem jaz, ker z pravim imenom nepodpisanih komentatorjev “nisem imel kam obesiti”, pa nisem ločil, s kom sem se o čem že pogovarjal).
        Torej moja želja je, da vam (z leve na desno stran slovenske politike) skomuniciram naslednje trditve. Vanjin povzetek zgornjega članka v štirih alinejah je odličen (ergo očitno resničen). A ne, niso to nova dejstva. Vse to poznamo, ampak smo o njih bili vajeni razmišljati v nekih drugih socialistično-državotvornih okvirjih z drugega zornega kota, iz katerega se niso zdeli problematični akterji ampak vojna sama. Je pa tudi za liberalno levico neprebavljivo hinavsko izmikanje spoštljivemu odnosu do teh nesrečnikov. Tudi če z vojaško logiko odobravaš preventiven pokol morebitnih izdajalcev, ti se še vedno morajo nesrečniki smiliti. Ne moreš jih, zdaj ko je druga svetovna vojna že tako daleč, še enkrat pohoditi. To je jasno vsakemu liberalcu v Ljubljani, kar predstavlja precejšen delež Jankovićevih volivcev. Njih bi bilo smiselno opozoriti, kakšnega župana imajo. Za razliko od zgodbe o spolnem izsiljevanju, v kateri je (če se ne motim) poskrbel za uničenje dokazov, in mu bo kdo še verjel, da ni res, tukaj vse počne popolnoma javno. Moj predlog je, da se ga pred volitvami razkrinka. Ne, ne bom vam lagal. Po moji oceni to nikakor ne bi zadoščalo, da bi ga kdorkoli, ki ga podpira SDS, lahko po takšnem razkrinkanju premagal na županskih volitvah. A če se mu povrhu najde še ustreznega protikandidata iz sredine ali nestrankarskega s podobno močnimi referencami iz gospodarstva, bi to moralo zadoščati.

        • Nobenega umora Tonija Mrlaka ni bilo. Umor je namreč lahko le, če človeka namerno ubiješ.

          Toni Mrlak je bil popolnoma legalno in legitimno sestreljen v vojni. Kdor trdi drugače, je lažnivec, kot npr. tale Igor MB.

        • Če je odličen, kaj skačeš vanj? Praviš da si vse to vedel, pa še vedno ti je vse prav. Preventivno pobijanje ti je ok. Prodajaš neko usmiljenje?! Ker ne jemlješ drog, je to edino možno razumeti skozi hudobijo.

  4. Partizanski genocid na obrobju Ljubljane, v katerem je bilo pomorjenih tudi 14 otrok, je simbol NOB. To so vrednote NOB.

    Zakaj režimski mediji ne objavijo to genocidno dejanje?

    Po logiki stvari je to najbolj pomembna informacija za demokratično ozaveščeno družbo.

    Gospod Dežman, kaj boste storili, da bo ta informacija prišla v vse medije?

  5. Informacija, da so partizani pobili več Slovencev kot pa okupatorjev in več neoboroženih kot oboroženih, zahteva natančnejšo opredelitev, da ne bo nepoučen mislil, da je razlika v številki zgolj v enem človeku, ampak gre v resnici za večkratno razliko.

  6. Ker ima NOB oziroma partizanstvo množično morilsko ozadje nedolžnimi Slovenci pomeni le žalosten, temen madež slovenske zgodovine, ki se ga po logiki stvari lahko le sramujemo.

  7. To je še huje kot Srebrenica!

    V Srebrenici so pobili le polnoletne, tu na obrobju Ljubljane pa tudi mladoletne in otroke in celo nosečo mater, ki je bila tik pred porodom.

    >Kaj poreče na to župan Jankovič!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite