Letos naj bi po uradnih podatkih iz programa stabilnosti, ki so sicer že zastareli, proračunski primanjkljaj znašal 7,9 odstotka BDP, javni dolg pa naj bi se povečal za najmanj 19,3 odstotka. Po domače: letos naj bi država porabila za skoraj 20 odstotkov več, kot bo ustvarila. V resnici bo ta luknja še nekoliko večja, ker so gospodarska gibanja slabša od napovedanih in s tem tudi fiskalni prilivi. Glavnina te luknje je posledica štiri leta prepoznega začetka reševanja bank. Irska se je s še večjim proračunskim primanjkljajem, 14- in 31-odstotnim, zaradi sanacije bank soočila že v letih 2009 in 2010. Kar pa ne pomeni, da bodo rešitve v Sloveniji kaj bolj prijazne kot na Irskem.
Irska je bila že zelo zgodaj prisiljena zvišati davke (DDV, zmanjšanje davčnih olajšav, davek na nepremičnine, trošarine na goriva), zmanjšati plače v javnem sektorju, znžati minimalno plačo in javne izdatke za socialne namene. Podobno ostre ukrepe so ubrale tudi druge EU-države, ki jih je najbolj prizadela kriza, od Grčije do Cipra. Toda davke so dvignile tudi ostale članice Evropske unije – kar dve tretjini članic EU je za financiranje stroškov reševanja krize dvignilo stopnje DDV, večinoma za eno do tri odstotne točke. Absolutni rekorderki po višini DDV sta Hrvaška (25 odstotkov) in Madžarska (27 odstotkov). Kakšne opcije ima vlada sploh na voljo, da proračunski deficit spravi pod 3 odstotke BDP do leta 2015? Program stabilnosti predvideva, da potrebuje letos za eno milijardo evrov dodatnega manevrskega prostora. Čeprav je osnutek programa stabilnosti govoril o tem, da naj bi dve tretjini “fiskalne prilagoditve” bili ustvarjeni na odhodkovni strani (to je z varčevanjem pri izdatkih) in le ena tretjina pri prihodkih, gredo dejanski ukrepi v nasprotno smer. Vlada je prvotno načrtovala, da bi z uvedbo kriznega davka, z dvigom DDV in s prilagajanjem trošarin, z davkom na nepremičnine, sladke pijače in loterijske srečke ter z dvigom sodnih taks zbrala za 840 milijonov evrov oziroma skorajda celotni znesek potrebne proračunske prilagoditve. Kriznemu davku (na neto plače) se je nato odpovedala, s čimer naj bi zbrala za 300 milijonov evrov manj dodatnih davkov. Pod velikim pritiskom je tudi napovedani davek na nepremičnine. Toda veliko drugih opcij vlada nima. Na voljo sta samo dve alternativi dvigu davkov: ali vlada zniža javne investicije ali pa zniža javne izdatke (za socialne namene, zdravstvo, šolstvo itd.). Javne investicije in materialno trošenje je država v letih 2010-2012 že skrčila za 500 milijonov evrov, kar je seveda vplivalo neposredno na zmanjšanje BDP.
V letošnjem letu pa vlada načrtuje nadaljnje zmanjšanje javnih investicij za 100 milijonov evrov ter materialnega trošenja države za 50 milijonov evrov. Eno in drugo bo seveda še poglobilo recesijo. Druga opcija je krčenje socialnih izdatkov ter izdatkov za javne storitve. Socialni izdatki države so se v času krize (med 2008 in 2011) povečali za dobrih 900 milijonov evrov (oziroma za 2,6 odstotka BDP) na leto, lani so se z varčevalnimi ukrepi sicer nekoliko zmanjšali (za 150 milijonov evrov). Najvišja postavka so izdatki proračuna za financiranje pokojnin, med letoma 2008 in 2011 so se povečali za 457 milijonov, lani pa še dodatno za 10 milijonov evrov. Dodatni proračunski izdatki za pokojnine se bodo zaradi učinka pokojninske reforme (predčasno upokojevanje) dodatno povečali tudi letos, in sicer za okrog 150 milijonov evrov. Nadomestila za brezposelne so v absolutnem znesku za trikrat višja kot pred krizo, višje so boleznine, štipendije … Katere socialne izdatke znižati, ne da bi prizadeli posamezne sloje prebivalstva ali povzročili splošni revolt? Prilagoditev pokojnin navzdol v enaki meri kot plač v javnem sektorju bi bila še najbolj smiselna, toda v to nobena vlada ne upa. Zamrznitev pokojnin je v naših razmerah maksimalni možni poseg v višino pokojnin. Seveda obstaja tudi možnost racionalizacije javnih izdatkov, kot se temu lepo reče, torej da javni sektor postane bolj učinkovit. Ali drugače rečeno: da za manj denarja v javnem sektorju zagotovijo enako kakovostne storitve. Toda natanko to se z znižanjem plač in izdatkov za javne storitve že dogaja. V zdravstvu, šolstvu in javni upravi, kjer so si plače v dveh obrokih znižali na raven pred krizo, poskušajo kljub nižjemu financiranju obdržati enako raven storitev. Kot vidite, prav veliko prostora za zniževanje javnih izdatkov ni. Ukrepi so, toda so izjemno nepopularni.
Več: Večer
