J. Damijan, Večer: Slovenija v prostem padu

1

Podatki Eurostata iz sredine avgusta naj bi bili prinesli nekaj optimizma v Evropo. Nemčija in Francija naj bi bili v drugem četrtletju začeli okrevati, Španija in Italija pa počasi zaustavljati negativno rast. Po šestih zaporednih četrtletjih upadanja naj bi (bilo) gospodarstvo evroobmočja doseglo dno. Nasprotno pa je podatek Statističnega urada Slovenije o padcu BDP v drugem četrtletju za 1,7 odstotka pokazal, da Slovenija še naprej strmoglavi. Medtem ko je evroobmočje na pozitivni ničli, je Slovenija v zadnjih treh letih izgubila 4 odstotke, od leta 2008 pa že več kot 10 odstotkov ustvarjenega BDP. Slovenija je v prostem padu. Brez padala. Padajo vse tri domače komponente BDP. Najbolj upadajo domače investicije, sledi državna poraba, medtem ko se je upad porabe gospodinjstev upočasnil. Vedno večji problem postaja upadanje državne potrošnje. Če pogledate podatke, boste hitro ugotovili, da sta oba glavna motorja rasti v Evropi, Nemčija in Francija, v zadnjih dveh letih pridno povečevala javno porabo, in sicer za 0,1 do 0,5 odstotka v vsakem četrtletju glede na prejšnje.

Slovenija je šla v nasprotno smer. V zadnjih treh letih je z eno samo izjemo država vsak mesec zniževala trošenje. V zadnjem letu po približno odstotek vsako četrtletje. Ali drugače povedano, Nemčija in Francija sta glede na leto 2010 realno javno porabo povečali za 3 odstotke, Slovenija pa jo je v istem obdobju zmanjšala za skupaj več kot 5 odstotkov. V normalnih časih to ne bi bil problem. Bilo bi celo zaželeno, da rast BDP ne temelji na trošenju države. V normalnih časih bi rast temeljila na trošenju gospodinjstev, investicijah podjetij ter izvozu. Toda ne živimo v normalnih časih. Izvoz zaradi politike varčevanja v EU zgolj počasi narašča in ne more nadoknaditi izpada investicij, ki so v prostem padu. Prav tako ne izpada trošenja gospodinjstev, ki so zaradi krize in negotovosti glede služb in splošne situacije v krču. V kriznih časih mora zato poseči država in s svojim trošenjem povečati agregatno povpraševanje. Nihče drug tega ne more. To je edini način in edini instrument ob monetarni politiki, ki državi ostane. Ker Slovenija nima svoje monetarne politike, ji ostane samo fiskalna. In tukaj je glavni problem. Fiskalna politika Slovenije je v kriznih časih odpovedala, ni uspela stimulirati gospodarstva in zaustaviti trenda padanja. Jasno, zdaj bodo mnogi spet skočili v zrak, rekoč, da v tej zaostreni fiskalni situaciji, ko nas na eni strani za vrat stiskajo finančni trgi z visoko ceno denarja, na drugi pa Bruselj z nenormalno zahtevo po hitri fiskalni konsolidaciji, ni mogoče narediti nič. Da ni prostora za fiskalno politiko. Vendar ni tako.

Problem je v strukturi javnega trošenja. Slovenija je od začetka krize povsem napačno zastavila strukturo povečanih javnih izdatkov. Javni izdatki so se na letni ravni povečali za več kot 1 milijardo, vendar za povsem napačne namene. Država je po nepotrebnem dvignila plače v javnem sektorju in pokojnine, hkrati pa za skoraj isti znesek zmanjšala izdatke za javne investicije in investicijske transferje. Leta 2011 sta bili obe postavki nižji za 300 milijonov evrov (0,8 odstotka BDP) glede na leto prej, lani pa že za 475 mio evrov (1,3 odstotka BDP). Vlada je je torej varčevala večinoma pri produktivni javni porabi in s tem v zadnjih dveh letih neposredno prispevala k zniževanju BDP – med 0,8 in 1,3 odstotka BDP. Če seveda zanemarimo multiplikativne učinke javnih investicij v času krize, sicer še več. Z drugimi besedami, vladni stimulus v zadnjih dveh letih je bil negativen. Kaj zdaj in kako zaustaviti prosti pad? Prvi odgovor je seveda povečanje javnih investicij z denarjem, ki ga bo država dobila od privatizacije državnih podjetij. Toda do takrat, ko bodo izpeljani postopki privatizacije in ko bo v proračun prišla prva kupnina od denimo prodaje Telekoma, bo minilo še najmanj eno leto in pol. To pomeni seveda nadaljevanje prostega pada še najmanj dve leti. Druga rešitev je, da vlada še bolj zategne zanko in linearno zmanjša plače v javnem sektorju in pokojnine ter ta denar preusmeri v javne investicije. Ta predlog je seveda precej utopičen. To bi bilo ob socialni nevzdržnosti tudi politično nesprejemljivo. Ta vladna koalicija tega ne bi preživela. Obstaja še tretji način.

Več: Večer


1 komentar

  1. Odgovornosti ni!?
    Neodgovornost je najtežji in glavni problem, v parlamentu in v družbi, ki jo omogoča sedanji proporcionalni volilni sistem, je poudaril poslanec Branko Grims SDS, pritrdili pa so mu tudi Matej Tonin NSi, Maša Kociper PS, Rihard Braniselj DL, v oddaji na nacionalni TV3.
    Samo volitve, brez spremembe volilnega sistema, ne bodo dale nove kvalitete in povečale odgovornosti do volivcev in v družbi, so bili enotni.
    Kdo je na potezi?

Comments are closed.