J. Damijan, blog: Trojka? Ne kličite hudiča!

Priprava in današnje sprejetje proračuna na (vladi) za naslednji dve leti je sprožila vrsto špekulacij o sposobnosti vlade oziroma zmožnosti države, da proračun za naslednje leto leto dejansko zapre – ko bo znana številka glede luknje v bančnih bilancah in potrebi glede državne dokapitalizacije. Janez Janša, prvak SDS, je šel celo tako daleč, da je je izjavil: “S proračunom, ki ga je danes sprejela vlada, smo se dokončno poslovili od ambicije, da bi svoje težave rešili sami,” in nadaljeval “Prej ko bomo tudi uradno priznali stanje, v katerem smo in prej ko bomo zaprosili za pomoč, bolje bo za davkoplačevalce.” Toda te izjave so za nekoga, ki je vodil vlado še v začetku letošnjega leta, skrajno neodgovorne.

Objavljen obris proračuna za naslednji dve leti je lahko tudi zgolj seznam pobožnih želja, toda parametri so nekako v skladu z zatečeno situacijo, v skladu z zahtevami EU glede uravnoteženja proračuna ter v skladu s predvidenim zneskom za sanacijo bank. Proračunski parametri so bolj ali manj v skladu z majskim programom stabilnosti. Dejstvo je, da nobena vlada, ne leva ne desna, v tej situaciji ne more narediti nič bistveno drugače. Katerakoli vlada bi se v tem trenutku srečala z dejstvom, da mora plačati letno dobrih 900 mio evrov samo za plačilo obresti za tuje kredite. Katerakoli vlada bi se srečala z dejstvom, da mora sanirati banke in da bo morala zagotoviti svež kapital (v še neznani količini) za njihovo dokapitalizacijo. In katerakoli vlada bi se zaletela v zid zahtev EU na eni strani po nujni fiskalni konsolidaciji (zmanjšanju proračunskega primanjkljaja pod 3% BDP v roku dveh let) in na drugi strani v zid stagnantnega tujega in padajočega domačega povpraševanja, ki še dodatno zmanjšujeta prilive v proračun in zmanjšujeta BDP. V tej situaciji ima vsaka vlada, leva ali desna, črna ali vijolična, zvezane roke. Vse, kar lahko vlada naredi, je, da sledi zahtevam EU bodisi prek večjega poudarka na znižanju javnih izdatkov bodisi prek večjega poudarka na dvigu davkov.

Tukaj ni magičnih potez. Dokler se zunanja situacija ne bo spremenila, bo vsaka vlada zgolj talka zahtev EU na eni strani ter nujnosti sanacije bank na drugi. Dokler EU ne omili zahtev glede hitrosti fiskalne konsolidacije (in omili zahteve glede proračunskega varčevanja) ali dokler ne pride do magičnega povečanja zunanjega povpraševanja, ki bi značilno pognalo gospodarsko rast (in s tem proračunske prihodke, investicije, delovna mesta ter zasebno povpraševanje), ima vsaka vlada zvezane roke. Pika. Kdor najde magično rešitev za to kvadraturo kroga, naj mi jo prosim sporoči.

Tisti, ki pravijo, da je rešitev denimo v drastičnem odpuščanju v javnem sektorju ali drastičnem rezanju pokojnin, naj vzamejo v roke papir in svinčnik ali pa kalkulator in si izračunajo neto učinke teh rezov. Ugotovili bodo, da je v prvih dveh letih od potencialnega bruto izkupička od tega, da vlada denimo odpusti 10,000 zaposlenih, neto izkupiček (za proračun) zgolj okrog ena petina tega bruto zneska, ker se pač zmanjšajo tudi prihodki od davščin na plače, na drugi strani pa bodo odpuščeni iz proračuna deležni nadomestil za brezposelne. Toda hkrati se bo zmanjšalo tudi zasebno povpraševanje, saj bodo novi brezposelni zaradi nižjih prejemkov še manj trošili, s tem pa še dodatno vplivali na zmanjšanje BDP in zmanjšanje fiskalnih prilivov v proračun.

Nisem pristaš nobene politične opcije in nobene vlade. Toda sedaj ni čas za javno klicanje tuje pomoči oziroma trojke. Čas je za politično odgovornost. Čas je za politično stabilnost. Tako kot me je spomladi, preden je padla Janševa vlada zaradi političnega stampeda levice, skrbelo, kakšen bo vpliv te politične nestabilnosti na stabilnost države, me tudi danes skrbi povečanje notranje politične nestabilnosti in povečane negativne zunanje percepcije te slovenske politične stvarnosti v Bruslju in na mednarodnih finančnih trgih. Politična škodoželjnost – ene ali druge strani – nas bo vse državljane te države drago stala.

Več: blog Damijan