Nismo potrebovali primera Balkanski bojevnik ali neupravičenega zadrževanja in nato podobno spornega izpusta Hilde Tovšak iz pripora, da bi videli, da je sodni sistem največja sramota te države. Dovolj bi bilo, če bi pogledali že dva preprosta podatka, in sicer da ima Slovenija na prebivalca največ sodnikov med članicami EU in da hkrati po podatkih Svetovne banke Doing Business 2013 v Sloveniji sodni postopki v standardnem gospodarskem sporu trajajo daleč najdlje v EU ter Evropi nasploh. Povprečen gospodarski spor v Sloveniji do izreka pravnomočne sodbe traja 1,290 dni ali 3,5 let. Slovenija je v tem pogledu med 183 državami na 172. mestu. Za nami ni nikogar iz Evrope, le Afganistan in še nekaj držav. Na Hrvaškem, v Bosni in Srbiji so sodni procesi več kot polovico krajši, v Albaniji pa trajajo le eno leto. Sodstvo je sramota te države. Trikrat slabše je kot v Albaniji.* Temu pritrjuje tudi najnovejši izzid legendarnega procesa v primeru ABM proti Telekomu Slovenije zaradi zlorabe prevladujočega položaja. Od kršitve zakonodaje in izrinitve trga je minilo 13 let, sam proces pa je trajal 10 let in pol. Toda to je le začetek zgodbe. Za osvežitev spomina nekaj osnovnih podatkov. Telekom Slovenije je še v začetnih fazah dostopa do interneta kršil zakonodajo s tem, ko v svojo ponudbo dostopa do interneta ni želel vključiti ponudbe alternativnih ponudnikov, ki bi storitve ponujale na Telekomovih vodih. Urad za varstvo konkurence (UVK) je takrat izdal dve odločbi o neupravičeni diskriminaciji s strani Telekoma. V prvi odločbi iz leta 1997 je odločil, da je Telekom zlorabil prevladujoči položaj, ker je samo SIOL-u (in ARNES-u) omogočil uporabo cenejše številke za dostop do interneta, ne pa tudi K2.netu in Quantomu, ki sta to zahtevala. V drugi odločbi iz leta 2000 pa je UVK ugotovil, da je Telekom zlorabil prevladujoči položaj, ker je samo SIOL-u omogočil sodelovanje v ISDN paketih, ni pa želel vključiti zgoščenke s konkurenčno ponudbo ABM. Ampak to je bil šele začetek kalvarije do pravnomočnosti obeh odločb UVK. Telekom je na vseh možnih instancah izpodbijal veljavnost odločb. Glede druge odločbe se je zgodba končala šele decembra 2009, ko je ustavno sodišče zavrnilo pritožbo Telekoma, s čimer je odločba UVK prestala vse pritožbene stopnje. Glede prve odločbe je zgodba še bolj zapletena, pri čemer pa kaže na vso sramotno (namerno?) neučinkovitost naših sodišč. Navajam zapis iz aprila 2010 v reviji Monitor: »Postopek je trajal kar trinajst let zaradi več napak Okrožnega oziroma Višjega sodišča, ki so bile narejene v postopku. Najprej je sodnik štiri leta “pozabil” Telekomov tožbo v predalu, potem pa je sodišče najprej sodelovalo pri protipravni poravnavi med Telekomom in UVK-jem (UVK ne more “nazaj vzeti” odločbe, potem ko jo je enkrat izdal), potem pa sodišče Telekomu še ni zagotovilo pravnega varstva v skladu z ustavo. V postopku je tako dvakrat moralo posredovati Vrhovno sodišče in popravljati napake nižjih sodišč.« Toda s tem se je šele začela naslednja serija pritožb, ki je proces še podaljšalo. Zadeva je bila pravnomočno končana aprila 2011, odločba UVK pa tako pravnomočna šele po 14 letih. V vmesnem času je ponudnik K2.net šel v stečaj (2007), pretekli pa so tudi zastaralni roki, tako da ni bilo več mogoče vložiti odškodninskih tožb. Si predstavljate, da zaradi (namerne ali »naključne«) nesposobnosti sodišč odločba regulatorja trga, da je prevladujoči ponudnik zlorabljal svoj monopolni položaj, ne more postati pravnomočna 10 do 15 let? V tem času seveda noben alternativni ponudnik storitev ne more ekonomsko preživeti, zaradi hitrega razvoja tehnologije pa prvotno ponujene storitve postanejo najmanj po enem letu zastarele. Majhni konkurenti, ki zaradi protipravnega ravnanja monopolista niso mogla na trgu ekonomsko izkoriščati svojih prvotno ponujenih storitev, seveda ne morejo zbrati sredstev, da bi lahko vlagale v razvoj tehnološko novih storitev. Sodišča s svojo splošno nesposobnostjo in nesposobnostjo sojenja v razumnem roku dejansko delajo v korist monopolista in učinkovito pobijejo vso konkurenco. Zgodbo je mogoče ilustrirati tudi na naslednji način: medtem ko Telekom »ustreli« in resno rani konkurente, varuh reda (regulator trga) prijavi kriminalno dejanje, pa sodišča aktivno dovoljujejo, da ranjeni konkurenti izkrvavijo. Toda to je bila šele odločba regulatorja, ki jo nato sodišča resno jemljejo v odškodninskih postopkih šele, ko postane pravnomočna. Sodišča si sama ne upajo presojati »po temelju«, torej po vsebini odškodninske tožbe, ampak čakajo na pravnomočnost odločbe regulatorja. Odškodninske tožbe zato seveda trajajo še nekaj let dlje od pravnomočno ugotovljene kaznive zlorabe monopolnega položaja. Naj to ilustriram s primerom podjetja ABM proti Telekomu. Na podlagi odločbe UVK o zlorabi prevladujočega položaja Telekoma iz leta 2000, je ABM že oktobra 2002 vložil odškodninsko tožbo proti Telekomu. Sledila je »standardna pot« presoje s strani sodišč. Najprej se nekaj let ni zgodilo nič, prva obravnava je bila šele po skoraj treh letih (maja 2005). Nato je je trajalo 5 let od prve obravnave do imenovanja izvedencev in prič, vsaka obravnava je trajala največ pol ure. V vmesnem času je prišlo do serije neverjetnih zapletov, kot sodnice so bile imenovane sodnice, ki niso želele soditi in so se izločile ter dale spis v predal, nato je primer dobila sodnica Tanja Poberžnik, ki je šele prišla na gospodarski oddelek Okrožnega sodišč in je bila povsem neizkušena. Ta zgodba je na las podobna kot v drugih primerih, ki tečejo proti Telekomu. Naj omenim samo dva. V zadevi Tuš Telekom proti Telekomu (21,5 milijona evrov), ki je bila vložena septembra 2007, je sodnik Jože Ruparčič prvo obravnavo sklical že oktobra 2008 (v 13 mesecih!). Toda očitno je sodnik prehitro sklical prvo obravnavo, saj je bil nato zamenjan s sodnico Lidijo Smolar, ki je takrat šele bila imenovana za sodnico – torej s čisto začetnico. Zanimiv je tudi primer tožbe T-2 proti Telekomu (129,5 milijona evrov) iz leta 2007, kjer je spis najprej dobila sodnica Alenka Klemenčič, čeprav je bila v odhajanju, potem pa je bil spis dodeljen sodnici Mateji Dobovšek. Pri slednji pa gre za sodnico, ki je rabila osem let, da je leta 2009 zavrnila tožbo Detel 5 proti državi (200 mio evrov). Nato je ponovno prišlo do serije “zamenjav sodnikov in vrste preklicev obravnav, januarja letos pa nato do začetka glavne obravnave. Vendar pa je sodnica Katja Kmetič na prvem naroku 21. januarja ugotovila, da tožeča stranka oziroma družba T-2 ni predložila dokazov glede višine tožbenega zahtevka in da je zadeva zrela za razsojo in zaključila glavno obravnavo” (Delo, 12.03.2013). Se vam ne zdi, da je “naključij” tukaj preveč? Več: Damijan blog
J. Damijan, blog: Sodišča so sramota te države
