J. Damijan, blog: Slovenski poslovni model…

10

… ki ga Evropa noče

Prejšnji teden sem se pogovarjal s predstavniki treh mednarodnih inštitucij, ki ocenjujejo slovenske načrte glede izhoda iz krize – od sanacije bank, finančnega prestrukturiranja podjetij, proračuna, privatizacije do strukturnih reform. Vse, ampak res vse, ne skrbijo toliko predstavljeni uradni načrti vlade, pač pa njihova vzdržnost. Ali natančneje, ali namerava Slovenija spremeniti svoj poslovni model ali ne. Na tej osnovi bodo tudi podali svojo oceno.

Ko je pred pol leta v nerešljivo zagato zabredel Ciper in moral zaprositi za finančno pomoč, je nemška kanclerka Angela Merkel izrekla znameniti stavek, da bo »Ciper moral spremeniti svoj poslovni model«. Kot je znano, je ciprski poslovni model temeljil na privabljanju tujega kapitala sumljivega izvora z visokimi obrestnimi merami in nerazkrivanjem osebnih podatkov deponentov. Ta model je iz Cipra naredil finančno off-shore cono in zbirališče kriminalnega denarja, ki je evropske voditelje močno motila. Vendar po institucionalni poti tega ciprskega modela niso mogli preprečiti. Zato jim je ciprska bančna kriza prišla kot po naročilu, da lahko ciprski poslovni model v temeljih presekajo. Kar so tudi naredili z likvidacijo druge največje banke in s prisilno »participacijo« deponentov pri financiranju reševanja nasedlih bank.

Kakšen je torej slovenski poslovni model, ki predstavnike tujih inštitucij tako moti? Gre za povsem iste stvari, ki motijo tudi mene in na katera že desetletje in pol opozarjam. Glavni slovenski problem je nedokončana privatizacija, iz katere se je nato razvil netransparenten in nezdrav gospodarski sistem, ki je pripeljal v bankrot. Gre preprosto za to, da se je politični razred pred dvema desetletjema odločil, da pri nas ne bomo izvedli prave privatizacije, pač pa bomo izvedli nekakšno polovično transformacijo lastništva v gospodarskih subjektih. Nekaterih največjih podjetij, predvsem na področju infrastrukture, država ni privatizirala, v drugih pa je del lastnine razdelila svojima paradržavnima skladoma (Kad in Sod), del pa razdelila zaposlenim za certifikate oziroma dovolila notranji odkup, ki so ga izvajali predvsem menedžerji. En del pa je ostal odprt za odkupe s strani pooblaščenih investicijskih družb, ki so v imenu državljanov zbirali certifikate in jih zamenjevali za deleže v podjetjih.

Menedžerji so postopoma z odkupovanjem deležev od zaposlenih koncentrirali lastniške deleže v svojih rokah. V podjetjih, ki niso bila prevelika za menedžerski odkup, se je v nekaj letih oblikovala dvopolna lastniška struktura – na eni strani menedžerji, na drugi pa državna sklada. Ker so bili menedžerji večinoma še iz prejšnjih, socialističnih časov, smo dobili nekakšno simbiozo med menedžerji in državo. Tujci kot potencialni lastniki so bili v tej zgodbi ne samo moteči, ampak absolutno nezaželeni. Iz privatizacije so bili že z zakonom popolnoma izključeni. Če so hoteli kupiti kakšno podjetje, so naleteli na popoln odpor. Spomnite se javnega pogroma, ko je Novartis prevzel Lek, ko je KBC pridobil tretjinski delež v NLB in ko je Interbrew podal ponudbo za prevzem Pivovarne Union.

Toda ta simbioza med menedžerji in državo je bila stabilna samo do izpred enega desetletja. Do trenutka, dokler se pohlep menedžerjev ni preveč razrasel oziroma dokler denar ni postal preveč poceni in na videz omilil moralni hazard menedžerjev. Takrat pa je natanko ta struktura lastništva in tesna prepletenost med politiko in gospodarstvom postala recept za bodočo katastrofo. Politično dobro povezani menedžerji so dobili podporo vlade za umik državnih skladov iz lastništva podjetij, hkrati pa so dobili še zelo ugoden tretman pri pridobivanju kreditov za menedžerski odkup »lastnega« podjetja, za prevzeme drugih podjetij in za megalomanske naložbe pri bankah, ki so bile večinsko v državni lasti. Banke so se kratkoročno zadolževale v tujini in denar veselo posojale naprej. Menedžerjem je v tistih letih vse šlo kot po maslu. Imeli so podporo javnega mnenja (tudi zaradi lastništva v medijih), podporo politike in podporo bank.

Toda ta orgija je trajala samo do izbruha svetovne finančne krize, ko so zamrznili mednarodni medbančni trgi. Takrat so banke morale svoje kratkoročne kredite začeti vračati in pritisnile so na kreditodajalce, da začnejo vračati kredite. Slovenska zgodba o uspehu, ki jo je politično – kapitalska elita gradila 20 let, se je sesula v prah. V luknjo, globoko čez 10 milijard evrov.

In vidite, natanko ta problem imajo danes mednarodne inštitucije, vključno z Evropsko komisijo, ECB, IMF in EBRD, s Slovenijo. Pravijo tako: ‘želite, da vam pomagamo, da rešite svoje težave, v katere ste zabredli zaradi nezdravega poslovnega modela; kdo nam zagotavlja, da ne boste takoj, ko zlezete iz težav, spet zabredli nazaj v svoj nezdrav poslovni model?‘

Mednarodne inštitucije želijo zagotovilo, da se Slovenija, z ali brez tuje pomoči, ne bo spet vrnila v nezdrav in dolgoročno nevzdržen poslovni model. V model, za katerega bo čez nekaj let spet potrebovala tujo finančno pomoč.

Moj recept, da pri nas dobimo bolj zdrave temelje za vzdržen poslovni model, in s katerim se strinjajo tudi predstavniki mednarodnih inštitucij, je naslednji. Prvič, s sanacijo bank in prenosom slabih kreditov, bomo na slabo banko prenesli tudi lastniške deleže v podjetjih. V slabi banki se bodo lastniški deleži posameznih podjetij konsolidirali, kar je osnova, da jih slaba banka prenese profesionalnim upravljalcem v hitro finančno prestrukturiranje in prodajo novim lastnikom. Seveda je ob tem potrebna še sodobnejša stečajna zakonodaja, ki omogoča hitro razlastitev obstoječih nesolventnih lastnikov in ohranitev zdravih jeder. S tem bomo hkrati rešili problem bančnih lukenj in lukenj v bilancah prezadolženih podjetij. Hkrati pa bomo dobili bolj solidne dolgoročne lastnike. Drugič, državne deleže v bankah je treba takoj po sanaciji prodati. Z izkupičkom iz tega naslova in z izkupičkom iz naslova prodaje deležev v podjetjih, ki se bodo vzporedno razdolžila, bomo pokrili precejšen del javnega dolga, ki bo nastal zaradi sanacije bank in podjetij. Tretjič, deleže države v posameznih podjetjih (ne samo tiste, ki so na spisku petnajstih podjetij) je treba prodati. Četrtič, državna podjetja, ki naj bi bila prenesena na Slovenski državni holding, je treba dati v upravljanje tujemu profesionalnemu upravljalcu premoženja. In petič, treba je okrepiti vlogo in moč regulatorjev trga ter izboljšati učinkovitost pravosodnega sistema, da domači ali tuji lastniki ne bodo mogli izkoriščati svojega prevladujočega položaja.

Več: blog Jožeta Damijana


10 KOMENTARJI

  1. Tajkunizacija je »mlinski kamen« za vratom Slovenije!
    Dnevno in še dolgo bomo brali o posledicah tajkunizacije Slovenije, kar pa je še novembra 2008 edina in najbolj podpirala stranka SDS in tudi NSi. Žalostno dejstvo, ki ji je sledilo žal prepozno njuno novo spoznanje, kot vsej politiki doslej. V politiki pa za zmote ni še nihče odgovarjal, predvsem ne zaradi »partijskega« volilnega sistema, ko volivec nima vpliva, kdo bo izvoljen, saj nima pravice do preferenčnega glasu, čeprav to velevata prava demokracija in naša ustava.
    Tako lahko v MAG-u še novembra 2008 v članku z naslovom »Tajkunizacija Slovenije« preberemo, kako je tedanji novinar MAG-a, sedaj pa odgovorni urednik revije REPORTER, mag. Silvester Šurla predsednike oz. predstavnike parlamentarnih strank med drugim vprašal ali bodo predlagale spremembo zakonodaje, da se prepreči bogatenje menedžerjev na tak način, oziroma ali bi jo podprle, če bi jo predlagal kdo drug? Prvi odgovor. Jože Tanko, vodja največje poslanske skupine SDS, je prepričan, da menedžerski odkupi potekajo skladno z evropsko in slovensko zakonodajo ter ob ustreznem nadzoru pristojnih organov in ustanov. »Evropska direktiva o prevzemnih ponudbah enakopravno obravnava vse možne akterje prevzema, tudi menedžerje. Praviloma vsak menedžerski odkup spremlja vsaj ena banka, ki po zakonih in internih pravilih za presojo posla poskrbi za ustrezno zavarovanje kreditov pri izpeljavi kupčije.«
    Podoben odgovor so poslali iz Nove Slovenije. Po njihovem gre pri odkupih gospodarskih družb, ki kotirajo na borzi, za poslovni odnos med banko in kreditojemalcem. »Banka, ki prevzame tveganje prihodnjega delovanja, ga ne prevzame le zaradi vrednosti podjetja kot takega, ampak predvsem zaradi obetov, ki jih podjetju zagotavlja njen menedžment.«
    SDS in tudi NSi nista tedaj imeli torej nobenih zadržkov pri menedžerskih prevzemih oz. »nakupih«, ko prevzeto podjetje prevzemniku menedžerju odplačuje menedžerske kredite, dokler zmore, potem pa shira in potem davkoplačevalci »poplačamo kredite«, ker ne gre drugače.
    To se danes nazorno kaže, saj imajo »banke luknje, podjetja dolgove, državljani pa nove davke« .
    Vse ostale parlamentarne stranke, SLS, SD, LDS, SNS in ZARES, pa so tedaj že imele resne zadržke in pripombe na »tajkunizacijo Slovenije, beremo še v članku mag. Silvestra Šurle. Res pa je tudi, da se je že v času vladanja dr. J. Drnovška oz. zlasti vlade mag. T. Ropa napisala usodna finančno gospodarska "tajkunska zakonodaja" in se je divja privatizacija kasneje ob ugodnih posojilih le še pospešila. Vlada mag. A. Ropa je uzakonila še sramotno zakonito prikrito kratenje lastninskih pravic zaposlenih, to je prikrito neplačevanje socialnih prispevkov. Vse žal še vedno prikrito poteka, ne glede na vlado. Sramota za stroko, politiko in tudi poslance. Pravimo, zgodovina nas uči, vselej in povsod. Preudarek za volitve, za nove »obraze in rezultate«!

  2. Zapomnimo si!
    Brez celovite obsodbe vseh spornih menedžerskih prevzemov podjetij in kratenja lastninskih pravic delavcev, -sramotno zakonsko dovoljeno prikrito neplačevanje prispevkov, kar je kraja dela delavčeve plače-, Slovenija nima prihodnosti. Menedžerski »nakupi« podjetij brez lastnega denarja je rop stoletja, prikrita zakonsko dovoljena kraja zaposlenih, delavcev pa je sramota stoletja, za levico in desnico, za skoraj vso sedanjo politično in strokovno, družboslovno slovensko elito!
    Dr. J. Mencinger, rektor, minister, politik je leta 1996 izjavil:»Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.« Konec javne morale in pravne države!
    Kdo je pisal gospodarsko finančno zakonodajo, zakone o prevzemih podjetij?
    Največ pravnica Nina Plavšak, SD, Tone Rop, SD IN LDS, i.p.
    Tudi za vlado g. Janše je g. N. Plavšak, SD, nekaj časa še pisala zakonodajo in to v letih 2004-08, ko je bilo izvedenih največ največjih prevzemov podjetij!
    Nato je Janševa vlada šele pod pritiskom javnosti, končno vendar prepozno (?), sprejela in spremenila zakone, da delnice niso več primerne za hipoteko za kredite, in da prevzeto podjetje ne sme namesto prevzemnika odplačevati kredite…, kar je po moje čista kraja!
    Kmečka izkušnja in logika; prašiče težko spraviš celo site od polnega korita!
    Kdo pa je smel biti pri koritu celih 70 let, pa je ja jasno, komunisti, levičarji, mar ne?
    Pa še desnica se jim je pridružila, seveda v bistveno manjši meri! Ne morala je pa ista!
    Brez celovite obsodbe »ropanja stoletja« Slovenija nima prihodnosti, ne danes, ne jutri ne nikoli! Mag. Rop je sprejel zakon o neplačevanju prispevkov, Janša ga ni odpravil, nazadnje je predlani jeseni Pahorjev minister Križanič zopet poskušal uvesti neplačevanje prispevkov! O neplačevanju socialnih prispevkov delavcem, sramoti stoletja, ne Janša, ne SDS, ne NSi, tedaj pred volitvami pa niti besede, saj je minister mag. Janez Drobnič, NSI, javno dejal, «Delavci so sami krivi!« Jože Tanko, SDS, pa celo še vedno trdi: »Bilo je prav!« Večna sramota za vse, predvsem pa za levico!
    Kradel je tisti, ki je bil pri koritu, je vsakemu poštenemu jasno! In to že od l. 1992 in še preje, tudi po Markovičevi zakonodaji. Kdo je prežemal družbo, stroko, zlasti pravo, vsa leta, do danes, v politiki in tudi stroki, ne marsovci, menda ja levica!
    Žal pa je desnica kar slepo, nerazumljivo posnemala in tekmovala z levico?
    Nepojmljivo, neodpustljivo, za levico in desnico dokler ne bo obsodbe ropanja stoletja!
    Pahorjeva vlada, minister prof. dr. Franci Križanič, je še v okt. 2011, tip pred odhodom vlade še zadnjič poskušal zopet uvesti neplačevanje prispevkov, pa ga je ustavilo Ustavno sodišče in zakon "spremenilo", izničilo. Predsednik ustavnega sodišča prof. dr. Ernest Petrič, je prvi pravnik, ki je potem, še letos javno na TV1, kot veliko sramoto obsodil neplačevanje prispevkov in menedžerske prevzeme. To je največja sramota za slovensko levo in desno pravo in politiko, zlasti za levico, ki je najbolj nategnila ljudstvo, ko je načrtno skozi zakonodajo izvajala krajo, delavcev in državljanov, RKC pa je tudi del desnice, ki je pozabila na moralo? Kje je pa na levici bila morala, ko se je pisala ta "tatinska zakonodaja"?
    Sicer pa rezultati zgodovine sami govore!

  3. Vse pove sledeče! Dr. J. Mencinger, rektor, minister, politik je leta 1996 izjavil:»Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.« Konec javne morale in pravne države!

  4. ČUDOVIT vsebinski članek novinarja ” FINANC ” O Mencingerju , je bil vzrok , da je ta časopis VERJETNO izgubil dobrega novinarja , economista STANISLAVA KOVAČA ! Nekoč je obstajal // za čas YUGE // tednik “DANAS ” in tam sta delovala vsaj dva novinarja zaradi katerih se ga je splačalo kupovati ! TANJA TORBARINA , ostro pero tistega časa ! Ko so ju odslovili , se tiste revije ni bilo več vredno dotakniti !
    SE LAHKO TO ZGODI TUDI S FINANCAMI ???

  5. Jože Tanko, vodja največje poslanske skupine SDS, je prepričan, da menedžerski odkupi potekajo skladno z evropsko in slovensko zakonodajo ter ob ustreznem nadzoru pristojnih organov in ustanov. »Evropska direktiva o prevzemnih ponudbah enakopravno obravnava vse možne akterje prevzema, tudi menedžerje. Praviloma vsak menedžerski odkup spremlja vsaj ena banka, ki po zakonih in internih pravilih za presojo posla poskrbi za ustrezno zavarovanje kreditov pri izpeljavi kupčije.«
    Tako je bilo z bankami in njihovimi tajkunskimi krediti še vse O.K.in to še novembra 2008.
    Kvalitetna presoja ali velika zmota poslanca Jožeta Tanka in SDS?

  6. Zopet berem zame nepojmljivo in škodljivo ter nesprejemljivo izjavo nekdanjega rektorja univerze, ministra, profesorja pedagoga, ekonomista dr. Jožeta Mencingerja, ki je za Gospodarski vestnik leta 1996 izjavil: »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.« Veliko se nas spomni tudi njegove javne izjave, »certifikati so le papirji«, skoraj brez vrednosti, pa so mnogi premeteni menedžerji lahko s temi brezvrednimi papirji potem zelo obogateli in podjetja prevzeli. Odmevne izjave z usodnimi posledicami za moralo, pravo in državo in demokracijo. Nastala je država dvojnih meril, za protežirane in privilegirane bogate elite in za večinoma zavedene in oškodovane državljane. Spomnim se še zelo aktualnega članka »Bolj se bomo izogibali delnicam, več podjetij bomo morali prodati tujcem«. Poročila o prodajah so skoraj vsak dan.
    ( … Opomba admin.: zaradi kopiranja in prevelike dolžine izbrisano … )

Comments are closed.