J.Damijan, blog: NLB – 3.8 milijard v 20 letih

2

nlb1Skupna luknja v zvezi z NLB se je tako povečala na 3.8 milijarde evrov. Ehm, namesto, da bi nam država zaradi NLB dolgovala samo 360 mio evrov, nam bo po novem dolgovala kar 3.8 milijard evrov. Se vam zdi, da je bilo lastništvo NLB – kot sistemske banke (!!!) – za vsako ceno vredno tega? Se je res splačalo? Če res tako mislite, nujno potrebujete psihiatra ali še kaj bolj urgentnega.

Tudi ko bomo NLB sanirali in bo spet ustvarjala dobičke in jo bomo prodali (upam, da do zadnje delnice), bomo zanjo težko iztržili 2 milijardi evrov, kolikor naj bi bila vredna ob vrhuncu vrednosti leta 2006. Torej tudi v najboljšem primeru nam bo država zaradi NLB ostala dolžna vsaj za 1.8 milijarde evrov. To pomeni, da nam dodatno pobranih davkov zaradi NLB država ne bo povrnila, denimo v obliki nižjih davkov, boljših javnih storitev ali višjih socialnih transferjev.

To je bila izjemno draga avantura.

Toda slabih stvari še ni konec. Pomislite, kaj bi bilo, če bi NLB leta 2006 prodali. Pomislite na vso škodo, ki zaradi tega ne bi nastala:

Pomislite na škodo, ki je ne bi bilo – na slabe kredite Šrotom, Kordežem, Zidarjem itd., ki jih banka ne bi dala, če bi imela prave lastnike. Pomislite na škodo gospodarstvu, ki se ne bi zgodila, če bi banka v času krize normalno posojala podjetjem za poslovanje. Pomislite na vsa izgubljena delovna mesta zaradi tega, ker je NLB v zadnjih treh letih poslovala tako kot je.

In veste, kaj bi bilo še najboljše? Danes bi NLB sanirali tuji lastniki. Če tega ne bi želeli ali zmogli, pa bi naša država še vedno imela tistih 643 mio evrov, ki bi jih dobila s prodajo.

Kdo so krivci za to polomijo? Ne glejte v banko in njihov menedžment. Res je, da je menedžment banke kriv za slabe kredite in luknjo, ki jo je NLB pridelala v letih 2005-2008. Toda dejanski krivec so lastniki banke. Dobri lastniki bi nastavili dobre nadzorne svete, ti pa dobre uprave in tako naprej po hierarhiji navzdol. Slabi lastniki pa so dopustili, da je NLB delovala kot casino. Drugi vidik učinka slabega lastništva pa je, da banke niso prodali, ko je bil za to čas.

In kdo so lastniki NLB? Formalno ste to vi in jaz. Toda efektivni lastniki (v vašem in mojem imenu) so bile vlade, ki so vodile to državo v zadnjem desetletju in pol. Drnovškova in nato Ropova vlada sta leta 2002 začeli s prvo fazo privatizacije NLB (prodali sta 39%). Vendar pa tega procesa nato Janševa vlada v letih 2005-2008 ni nadaljevala. Nasprotno, ni se držala dogovora iz delničarskega sporazuma, da bo KBC prodala še delež do večinskega lastništva. Nato pa pride seveda naslednja katastrofa v podobi Križaničeve mudžahedinske politike v letih 2009-2011, ki je najprej preprečila KBC, da bi povečala lastniški delež (ko je bila KBC za to še zainteresirana), nato pa banke ni hotela sanirati, ampak se je igrala z dokapitalizacijami brez resnega sanacijskega načrta v NLB.

In če pogledate “barvno lestvico” vlad, je očitno, da so krivci za polomijo v NLB (in za našo trajno luknjo v žepu) tako leve kot desne koalicije. Resnici na ljubo je le vlada pod taktirko LDS hotela NLB zares prodati in tudi naredila prvi korak.

To zavedanje nam nič ne olajša bolečine. Lahko pa nas okrepi v prepričanju, da je banke, ki so tako boleče navrtale luknje v naših žepih in želodcih, treba po sanaciji nemudoma prodati. In tako preprečiti, da bi se podobne katastrofe še kdaj ponovile. Ne zaradi slabega poslovanja bank, pač pa zaradi zmešanih (državnih) lastnikov.

Več: blog Damijan


2 KOMENTARJI

  1. Odpraviti je treba takoj vzroke te in drugih zdravorazumskih in vrednostnih lukenj.

    Takoj je potrebno vzpostaviti nadzor, ki preprečuje takšne podobne zlorabe.

    Nadzor se vzpostavi med drugim na takšen način, da se v vseh organih odločanja in nadzorovanja navzoči obe politični opciji, oziroma njihovi strokovnjaki, ki so vredni zaupanja.

    To je potrebno toliko bolj danes, ko smo spoznali kakšne zlorabe so možne, če ni medsebojne kontrole.

  2. Premierka se je sklicevala, da tajnost podatkov narekuje netransparentno delovanje vlade, ko gre za najpomembnejše odločitve za obstoj in razvoj države Slovenije in da zaradi tega ne sme opozicija vedeti tisto, kar bi morala vedeti v demokratičnem sistemu.

    Ali ni to znak za alarm?!

    O najpomembnejših odločitvah, se potepta ustavna demokratična ureditev in samookliče totalitarizem!?

    Pravilno in v skladu z ustavo je, da ob takšnih odločitvah sodeluje opozicija, ki pa mora, tako kot pozicija, varovati določene tajne podatke, ki so v javnem interesu. Le na ta način se omogoča pravočasen nadzor nad pravilnostjo odločitev in prepreči škoda. Primer: najetje posojila po znatno višji obrestni meri, namesto nižji, z namenom, da se izogneš prepotrebnih ukrepov za odpravo krize. Premierka je še povedala, da bi bilo škodljivo, če bi potencialni kupci izvedeli za naraovo vrednostnih papirjev, ker bi jih potem ne bi hoteli kupiti kupci. Že ta okoliščina namiguje na to, da je bila izbira posojila očitno neustrezna.

    V splošnem javnem slovenskem interesu je, da se takoj ukine samooklicani totalitarizem!!!

    V krizo nas je pripeljalo ignoriranje demokratičnega odgovornega sistema in dopuščanje različnih totalitarnih pristopov, ki so omogočale zlorabe v škodo skupnega dobrega.

Comments are closed.