J. Damijan, blog: Masterplan, ki se je ustrelil v koleno

15

Mnogi so bili prejšnji teden presenečeni nad izjemno blagimi ocenami Evropske komisije (EK) glede proračunskih načrtov držav članic ter odpravljanja makroekonomskih neravnotežij. Mnogi so bili začudeni ali celo zgroženi nad dejstvom, da je EK uvedla postopek za odpravo makroekonomskih neravnotežij proti Nemčiji zaradi prevelikega zunanjetrgovinskega presežka. Za mnoge je bil to velik šok. Narobe svet. »Dolžniki« so dobili nekakšno odpuščanje, dobri in pridni pa so bili kaznovani. Kaj za hudiča se dogaja? *

Tovrstno začudenje in šok sta lahko šokantna samo za tiste, ki finančno in gospodarsko krizo v evro območju jemljejo kot igro moralnosti. Saj veste, južne, periferne države EU so živele prek svojih zmožnosti, imele so napihnjene javne sektorje in velikanske proračunske primanjkljaje, zdaj pa je prišel čas poplačila dolgov in zato morajo zategniti pasove. Zmanjšati morajo javni sektor, število zaposlenih in plače javnih uslužbencev, socialne transferje najšibkejšim. Toda ta zgodba velja samo za eno izmed držav – Grčijo. Grčija se je resnično obnašala v skladu s to moraliko.

Vendar pa zgodba ne velja za ostale države, ki so v težavah. Ne velja za Irsko, Španijo, Italijo, Portugalsko ali Slovenijo. Te države pred začetkom te krize niso imele velikanskih proračunskih primanjkljajev, sploh pa ne zaradi razbohotenega javnega sektorja, pač pa so imele izravnane proračune ali celo precejšnje presežke. Problem večine teh držav je bil v njihovi previsoki rasti pred krizo. V rasti, ki so jo financirale s tujimi prihranki. Domače banke so kratkoročno najemale poceni denar v tujini. Gospodinjstva so denar trošila za nove avtomobile ali hiše, nepremičninska podjetja so nalagala denar v megalomanske nepremičninske projekte, podjetja pa za velikopotezne investicije in prevzeme. Z nastopom krize se je hiša iz kart sesula. Domače banke več niso dobile kreditov v tujini in vmes je morala poseči država. Država je morala prevzeti dolgove (večinoma) zasebnih domačih bank do tujih zasebnih bank. Natančneje, Portugalska, Irska, Italija, Grčija in Španija (PIIGS) so prevzele dolg domačih bank do predvsem nemških in francoskih bank, ki so pred krizo poceni posojale denar in kot kritje za kredite v bilancah kopičile donosne državne obveznice PIIGS držav.

In v tej prepletenosti tiči ključni problem in tragedija evrske finančne krize. Problem je v nerazumevanju, da je bilo ekscesno zasebno trošenje in zadolževanje v PIIGS državah pred krizo omogočeno s presežnim nemškim izvozom v te države. Gospodinjstva in podjetja v PIIGS državah so lahko ekscesno kupovala nemške izdelke in investirala v karkoli, ker so nemške banke te izvozne presežke investirale (posojale) bankam v PIIGS državah. Šlo je za sklenjen krog, kjer je nemško gospodarstvo lahko imelo velike trgovinske presežke, ker so države PIIGS imele velike primanjkljaje. Nemci so de facto financirali svojo visoko rast s posojanjem denarja bankam v državah PIIGS. Vse skupaj je bilo omogočeno s skupno valuto evro. Če ne bi bilo evra, bi nemška marka zaradi trgovinskih presežkov morala aprecirati in nemški trgovinski presežek bi se avtomatsko zmanjšal in obratno v ostalih državah. Če ne bi bilo evra, bi finančni trgi bolj strogo ocenjevali boniteto PIIGS držav in njihovim bankam podražili ceno zadolževanja v tujini. Brez evra ti finančni in nepremičninski baloni tovrstnih razsežnosti ne bi nastali.

Problem je, ker gre v evro območju za cirkularno igro in da se iz te igre ne da izstopiti. Vsi s(m)o med seboj povezani. Bratje v sreči ali nesreči. Ko je šel mimo prvi udar krize in je Nemčija leta 2010 opogumljena z okrevanjem domačega gospodarstva oblikovala masterplan za izhod iz krize, je pozabila na to prepletenost med državami.

Masterplan je bil, da je zabave konec in da morajo države zategniti pasove svojim državljanom in zmanjšati ogromne proračunske deficite, ki so večinoma nastali, ker so države morale najeti kredite v tujini, da so lahko prevzele dolg domačih zasebnih bank do nemških zasebnih bank. Nemčija je pri tem pozabila na dve ključni dejstvi. Prvič, da državljani in zaposleni v javnem sektorju nimajo nič s tem, ker so nekatera gospodinjstva in nekatera podjetja ekscesno trošila in ekscesno investirala, ter da ne morejo pričakovati, da bodo državljani in zaposleni v javnem sektorju mirno in v nedogled dovolili, da vlade zaradi tega puščajo kri njim. Nič krivim in nič dolžnim. In drugič, Nemčija je pozabila, da bo zategovanje pasu zmanjšalo domače povpraševanje in povpraševanje po uvoženih dobrinah in da bodo zaradi tega gospodarstva padla v ponovno recesijo. Z upadajaočim gospodarstvom pa je nemogoče vračati dolgove, pač pa se breme dolga samo še povečuje.

Ta napaka oziroma nerazumevanje se je Nemčiji vrnila kot bumerang. Druga recesija ni zadela samo PIIGS držav, pač pa zaradi trgovinske prepletenosti celotno evro območje, tudi Nemčijo. Bolj ko se je slabšala gospodarska situacija v PIIGS in ostalih državah z evrom, bolj je rasel njihov javni dolg glede na vse nižji BDP in tem bolj se je povečevala nemška izpostavljenost do teh držav. Kajti Nemčija je edina, ki lahko zagotovi dovolj sredstev za mehanizme pomoči preveč zadolženim državam, hkrati pa je ključno (70-odstotno) odvisna od izvoza na trge teh držav. Bolj ko je silila države v varčevanje, tem bolj je poglabljala recesijo pri njih in pri sebi in tem bolj je povečevala svojo izpostavljenost do njih.

Masterplan se je ustrelil v koleno.

Več: blog Damijan

15 KOMENTARJI

  1. Problem držav v težavah je, da so preveč socialistične. In vse države so namesto zmanjševanja porabe javnega sektorja, višale davke.

    Tako kot Slovenija.

    Problem tega dovoljevanja zadolževanja in trošenja pa je, da na dolgi rok povečuje težave.

    Najbolje je naredila Latvija. Ostro in na hitro. Zdaj nima več težav.

      • Vedno je stvar večplastna in pri Latviji ni nobenih posebnosti.

        Le, da so lahko naredili dvoje – in to na hitro – znižali plače in odpuščali v javnem sektorju in zmanjšali porabo.

        V našem primeru se kriza vleče, ker politiki na tem področju naredijo res le tisto, kar je najnujnejše, da zadeva navzven izgleda dobro.

        Če bi bile države PIIGS sposobne narediti kaj takega, bi se tudi te države hitro pobrale.

        Grki so pa na prvi vrsti leni in jih je težje pripraviti do tega, da bi začeli resno delati, kot karkoli drugega.

        Ostalo pa itak že vemo. Liberalne države se hitro odzivajo in tudi hitro poberejo.

      • Drugače se pa ravno tako izseljujejo iz problemtičnih držav v perspektivne – celo iz Slovenije, kjer veljamo za zapečkarje.

        In če se iz Latvije bolj izseljujejo – pomeni, da imajo ljudje neko konkurenčno prednost pred Grki in ostalimi (so manj leni?)…

  2. Javni sektor v opisani cirkularni zgodbi “pri tem nima nič”. Verjetno res, saj je naš javni sektor kadrovsko podhranjen-tenak, pa kljub temu: organiziran,racionalen,učinkovit,poceni (z nizkimi plačami v primerjavi z gospodarstvom);zaposleni v javnem sektorju nimajo gospodinjstev, ne jemljejo kreditov, polovico plač dobivajo “na roke”,neučinkovite delavce lahko in jih tudi odpušča,v njem se ne kadruje “politično”…….odpovedal se je, zaradi krize izplačila dela obljubljenega povišanja plač…
    Velik del krivde za nastalo nosijo upokojenci, saj so “socialna kategorija” in se jim
    pokojnine redno usklajujejo s plačami, inflacijo…vsi dobivajo dodatek za rekreacijo, “sorodnikom” preminulih borcev se že dolgo ne izplačujejo “previligirani” sistemski dodatki za “priborjeno svobodo”…Razumi, kdor more?

    • Malo preveč naštudiran, malo premalo razumen. Ampak ne bodimo dlakocepski. To je ekonomski (filozofski) pogled na krizo z vsemi dvoumnostmi in nepopolnostmi znanosti.

        • Jaz to prepoznavam pri večini naših “strokovnjakov”. Le tisti, ki so tudi na viskoih položajih, ala Mencinger, znajo to bolj prikrivat od enega Damijana, ki je bolj tehnik kot profesor. Ampak to lahko vidiš pri vseh, od Križaniča, Tajnikarja, vseh. Ultra visoka stroka brez razumevanja.

  3. Kar se tiče večine ljudi v javnem in zasebnem sektorju, nihče ni kriv. Kredite so najemali oboji – v javnem sektorju pri nas celo bolj.

    Težava je le v tem, da, če delaš na trgu, si prisiljen v zmanjševanje potrošnje, saj ti prihodki upadejo, pa, če si kriv ali pa ne. Taka je realnost.

    Javni sektor bi po tej logiki moral biti solidaren z gospodarstvom, pa ni.

  4. Članek je zanimivo brati. Prepletenost držav gotovo vpliva. Vendar, jaz se ne bi upal računati na to! Res da se je Jugoslavija šlepala na blokovski delitvi. Ihan tu ni povedal kaj dosti novega. Vendar, ali naj gre naša Alenka k Angeli in reče: “Ti posluš, če nam ne boš dala denarja, potem ne bomo kupovali vaših…” Angela je še do “…” ne bi poslušala.

    Lari fari. Če se ne bomo sami spravili v red, nas bodo finančni trgi pač nategovali. Saj veste iz osebnih financ. Nihče me še ni nikoli vprašal, koliko si pa lahko privoščim. Denar se vedno najde. Hipoteke na hišo pa niso njihova stvar, pač pa stvar sodišč in tistih, ki nosijo ven omare. Ali je z državo kaj drugače?

  5. Damijan (JPD) je tukaj postavil dve trditvi, ki sta si v protislovju:

    #1
    … Domače banke so kratkoročno najemale poceni denar v tujini. Gospodinjstva so denar trošila za nove avtomobile ali hiše, nepremičninska podjetja so nalagala denar v megalomanske nepremičninske projekte, podjetja pa za velikopotezne investicije in prevzeme. Z nastopom krize se je hiša iz kart sesula.

    #2
    Namesto politike varčevanja bi Nemčija takrat leta 2010 morala spodbujati prav nasprotno politiko. Državam, ki so bile najbolj prizadete z bančno krizo, bi morala zagotoviti nekakšne Marshallov plan financiranja razvojnih projektov …

    Pod točko #1: Gospodinjstva so si res tudi na veliko sposojala, vendar ta niso “izvrtala” bančno luknjo. Vsak posameznik, ki se je kdaj zadolževal ve, da je moral dati za garancijo dosti večjo protivrednost od višine kredita. Kdor ni mogel več odplačevati kredita je hitro izgubil zastavljeno. Nekdo je celo izgubil celo hišo, ker ni plačal 124€, no ta res ni dolgoval bankam ampak komunalnemu podjetju.

    Luknjo so izvrtale ravno tiste stvari iz točke #1 s katerimi bi JPD reševal v točki #2 probleme, ki so nastali v točki #1. Z velikimi investicijami (Ker je Marshallov plan sinonim za velike investicije).
    JPD bi mogoče želel še enkrat ponoviti zaporedje iz točk #1 in #2???

    In kar se mi zdi poglavitno, JPD vso krivdo zvrača na Nemčijo in Francijo, oz na njune banke, ker so posojale denar svinjskim državam. Niti z besedo ne najde krivde pri tistih, ki so si sposojali, za vse naj bi bili krivi tisti, ki so posojali.

    Kot bi dejal: “Tistim, katerim posojate so opravilno nesposobni, zato ste krivi vi in ne oni. Ker ste posojali opravilno nesposobnim ste jih sedaj dolžni še reševati”

    Še malo in pričakujem, da se bo JPD pridružil vstajnikom in mogoče celo grški Sirizi.

    http://www.mladina.si/144197/

    Predvčeraj je v Odmevih Damijan dejal, da je bilo to zadnje zadolževanje pametna poteza????!!

    Naj Damijan in tisti, ki zagovarjajo ta dražji način, razliko poravnajo iz svojega žepa!

    Z našim denarjem se igrajo kot da bi šlo za igro Monopoly.

    Torej lahko že sedaj začnemo seštevati koliko škode bo naredila ta vlada in kolikokrat bo Damijan pohvalil take poteze.

  6. Danes se hvalijo da so si izposodili in da je to pametna poteza.
    Jutri bodo obsojali in krivili tiste, ki so jim posodili.

Comments are closed.