J. Damijan, blog: Koliko je dovolj?

Po petih letih od začetka se zdi, da je kriza šele prav zagrabila. Življenjski standard povprečnega sodržavljana se je znižal za 10 odstotkov. Brezposelnost se je podvojila. Najti novo službo je redek luksuz. Splošno nezdovoljstvo zaradi poslabšanja življenjskih pogojev se širi in čaka kot speči požar. Lahko ga zaneti nezadovoljstvo ob premajhni kazni za pohlep peščice menedžerjev, ki so hoteli postati lastniki, ali ob vladi, ki želi z novimi in višjimi davki iz ljudi potegniti še več življenjskega soka, da bi lahko plačala za pohlep in neodgovornost peščice, ki so zakuhali to krizo.*

Zdi se, da časi, ko nam gre vse slabše, niso primerni za introspekcijo o tem, koliko sploh potrebujemo. Koliko je dovolj za dobro življenje. In kaj je dobro življenje. Toda, paradoksalno, prav krize so časi, ko se takšna vprašanja najpogosteje pojavljajo. V dobrih časih živimo na veliki nogi in razmišljamo le, kako bi sfinancirali še več naših materialnih želja. V slabih časih pa pride čas za poglobitev vase, za razmislek o temeljnih etičnih in moralnih okvirjih našega delovanja. O tem, kaj smo in o razliki med tem, kaj želimo in kaj potrebujemo.

John Maynard Keynes, ki ga poznate po neki drugi zelo znani knjigi, ki je dala teoretično utemeljitev za nekatere »zloglasnemu« keynesianizmu, je leta 1930, v času največje gospodarske krize 20. stoletja, objavil droben esej »Ekonomske možnosti za naše vnuke«. Keynesova teza je bila preprosta: tehnološki napredek je omogočil hitro rast proizvodnje glede na število delovnih ur, kar pomeni, da bodo ljudje v bodoče lahko delali manj, da bi zadovoljili svoje potrebe in več časa posvetili bistvu – kako, osvobojeni pritiska po ekonomskem preživetju, čim bolj kvalitetno preživeti prosti čas. Keynesova vizija je bila 15-urni delovnik (na teden), enake plače ali celo višje zaradi bolj enakomerne razdelitve dohodkov ter veliko prostega časa. Za Keynesa to ni bila utopija, pač pa normalna evolucija, ki bi naj navedene sadove prinesla sicer šele čez 100 let, torej tam okrog leta 2030.

Keynes se je seveda zmotil. Ne glede enormnega dviga produktivnosti in življenjskega standarda, pač pa glede dveh drugih stvari. Njegova vizija, da bomo delali manj za enako plačo in da bomo zasitili naše potrebe, se ni uresničila. Prva večinoma zaradi še povečane neenakomernosti razdelitve dohodkov, druga pa zaradi narave samega kapitalizma.

Šestdeset let kasneje, v času druge najhujše sodobne gospodarske krize, sta Robert Skidelsky iz Warwick University, sicer avtor večkrat nagrajene biografije o J.M. Keynesu, in sin Edward Skidelsky iz Exeter University, objavila knjigo »How much is enough«, ki gre po sledi Keynesovih razmišljanj o dobrem življenju. Koncept dobrega življenja spremljata od Aristotlovih misli do danes in pojasnjujeta, zakaj se je Keynes zmotil, zakaj BDP ni pravo merilo razvoja in zakaj tudi mera sreče ni niti pravi indikator razvoja, niti pravo merilo dobrega življenja. Lepota knjige je v sposobnosti upoštevanja ter hkratnega odmika od ekonomike, ki jo zganjamo ekonomisti in navezavi na koncepte humanistike, filozofije, morale in etike. Knjiga je odlična priložnost za temeljit premislek o tem, kaj je zares pomembno v življenju. In pri tem predvsem razmisleku, čemu je namenjeno ustvarjanje vrednosti, bogastva, če ne dobremu življenju?

Bistvo Keynesove zmote je, kot pišeta Skidelskyjeva, v napačnem, vendar takrat splošno razširjenem prepričanju, da je kapitalizem prehodni družbeni sistem, ki bo s svojo učinkovitostjo omogočil prehod v družbo, kjer bodo zadovoljene vse potrebe vseh članov družbe (ja, neke vrste socializem, vendar pod drugim imenom). Toda kapitalizem se je iz dobrega apostola (učinkovitost) po logiki svojega delovanja sprevrgel hkrati tudi v hudiča. Prinesel je monetizacijo vsega. Z monetizacijo pa dobrine ne postanejo samo primerljive med seboj, ampak se spremeni tudi njihova narava. Izobraževanje ni več samo sredstvo za doseganje dobrega življenja, ampak postane način povečanja »človeškega kapitala«. Kapitalizem je s svojo notranjo kreativnostjo in učinkovitostjo postal destruktiven za naše dobro življenje.

Kapitalizem je prinesel tudi konzumerizem, potrošništvo, ustvarjanje vedno novih želja. Ustvarjanje vedno novih produktov in storitev in njihovo agresivno oglaševanje pa ustvarjata več želja kot je dejansko naših potreb. Kar pa seveda onemogoča, da bi kadarkoli lahko zadovoljili vse želje, ki nam jih sugerira industrija prek medijev in potrošniških navad naše okolice. Smo v nenehnem pogonu, da zaslužimo še več, da bi lahko sebi in svojim bližnjim omogočili naslednjo novo in vročo stvar. Ne znamo se zaustaviti. Zato nikoli ne moremo biti srečni.

Izkušnje nas učijo, da materialne želje ne poznajo naravnih meja, pač pa se širijo v neskončnost. In kapitalizem temelji natanko na tej neskončni ekspanziji želja. Dal nam je prej nesluteno materialno blagostanje, hkrati pa nas je, kot pravita Skidelskyjeva, oropal tiste glavne koristi blagostanja – tega, da smo zadovoljni, da imamo »dovolj«. Namesto tega nas je naredil nezaustavljivo pohlepne.

Kako iz tega vlaka ven? Odgovor je v zavestnem samoomejevanju naših želja in spremembi koncepta našega bivanja. V smeri koncepta dobrega življenja. Toda kaj je to dobro življenje? Aristotel ga je opredelil kot srečo. Vendar pa sreča ne prihaja iz zunanjega sveta, pač pa iz naše notranjosti. Za Aristotla sreča pride z dobroto, ali natančneje s tem, ko kot posameznik ter inteligentno in etično bitje živiš v skladu z višjo resnico v tebi. Srečen si, ko slediš resnici v tebi, ko se samoizpolnjuješ. Ob tem pa so pomembni še sekundarni vidiki oziroma zunanje »dobrine«, kot so prosti čas, zadovoljivo materialno stanje, dobro zdravje, družina in prijatelji, uživanje in uspeh. Vse skupaj tvori celoto, ki ji lahko rečemo dobro življenje.

Materialni aspekt oziroma materialni del sekundarnih »dobrin« je pomemben, toda izjemno varljiv. Ekonomist Alfred Marshall je denimo rekel, da ima razmišljujoč človek dovolj 500 funtov na leto, Virginia Woolf je dodala, da je za pisatelja dovolj 500 funtov na leto in lastna soba. V današnjih cenah bi to pomenilo dobrih 30,000 evrov na leto. Toda ta minimalni materialni standard je lahko izjemno različen. Srečen je mogoče biti tako s 500 evri kot s 5,000 evri na mesec. Ključno je, da so ključne osnovne potrebe zadovoljene, torej dovolj dohodka za dnevne potrebe in steha nad glavo (pri čemer je oboje odvisno od želja posameznika) ter dostop do ključne socialne infrastrukture (zdravstvene in šolske storitve itd.).

Prav pri materialnem aspektu nas kapitalizem in okolica običajno zapeljeta v permanentno nesrečo, ko s svojimi materialnimi pogoji ne moremo dohajati želja, ki nam jih dnevno vsiljuje industrija potrošništva in naše primerjanje z neposredno okolico. Tukaj nas umetno spodbujene želje običajno zapeljejo onstran dejanskih potreb.

Več: Damijan blog