J.Damijan, blog: Kako izgubiti dobljeno tekmo

3

Ob osamosvojitvi je bila Sloveniji v zibko položena usoda, da bo uspešna. Najmanj »balkanska Švica«. To, resnici na ljubo, ni posledica nekih prirojenih izjemnih sposobnosti slovenskega naroda, pač pa dejstva, da smo bili stoletja pod germanskim političnim in kulturnim vplivom. Habsburžani so nam prinesli kulturo, katoliško vero in obvezno šolstvo ter vcepili delovno etiko, hkrati pa so nam izgradili še železniško infrastrukturo in prinesli industrializacijo ob železniški progi. Velika, ogromna razlika v primerjavi z bolj jugo-vzhodno lociranimi slovanskimi brati, ki jim madžarski ali turški vladarji niso zapustili tako dobre dediščine. Na podlagi te štartne prednosti se ni težko prebiti na zmagovalne stopničke.

Toda Slovenci imamo hkrati dve, tokrat najbrž res prirojeni, izjemni nesrečni lastnosti. Prva je izjemna nagnjenost k avtodestruktivnosti, ki najbrž temelji na nizki samopodobi, običajno pa rezultira v tem, da si vsako leto 400 do 500 Slovencev vzame življenje. Glede stopnje samomorilnosti smo na zmagovalnih stopničkah – na tretjem mestu med državami EU. Druga nesrečna lastnost pa je zavist. Sosed ne sme imeti boljšega avta. Naj tudi sosedu krava crkne. In tako naprej. Zato je neenakost dohodkov v Sloveniji najnižja v Evropi. Smo absolutno na vrhu med vsemi razvitimi državami nasploh. Ne privoščimo drugemu, da bi mu šlo bolje kot nam. Pazimo, da ne bi nekdo zaslužil več od nas. Kar običajno pomeni, da mu mečemo polena pod noge, da nas, »prasec«, ne bi mogel prehiteti.

Pogubna pa je kombinacija obeh nesrečnih lastnosti. Začeli smo iz najboljše štartne pozicije v regiji, da bi se čez dobrih dvajset let pripeljali na rob bankrota. Nek hudič v nas nam ni dal, da bi zmagali. Dobljeno tekmo smo izgubili. Kolektivno smo se kanili uničiti. Kot kiti, ki bogve zakaj trumoma priplavajo na obalo kolektivno umret.

Najprej smo izločili tujce pri razpolaganju z našim premoženjem. V privatizacijskem zakonu smo jih absolutno izločili. Potem jim nismo dovolili, da bi se s prevzemi prebili do naših pivovarn, bank in trgovcev. Ne bomo dninarji na svoji zemlji. Nato smo se začeli prerivati med sabo. Nekatere, na levi in desni, celo znotraj katoliške Cerkve, je zajel peklenski hipec pohlepa, da bi imeli več kot sosedje. Kar je bila zelo nevarna napaka. Državne banke so sicer služile kot izvrsten bankomat za financiranje raznoraznih prevzemnih in nepremičninskih poslov ter čisto navadnih poslovnih prevar in borznih špekulacij. Dokler se ni od nekod privlekla finančna kriza in vsega nagrabljenega papirnatega bogastva izbrisala. In tukaj se začne tista dokončna, smrtonosna napaka. Napaka v nesposobnosti kriznega upravljanja zaradi avtodestruktivnosti in zavisti.

Medtem ko so ostale države vse po vrsti takoj po izbruhu finančne krize izvedle bliskovite akcije in hitro sanirale banke ter dolžnikom odpisale dolgove, mi krize nismo želeli priznati. Pahorjeva vlada se je tri leta neznansko trudila, da ne bi nič naredila. Najbrž zato, da ne bi nekateri, »naši«, na hitro in na papirju obogateli veliki dolžniki ob odpisu dolgov izgubili pridobljenega papirnatega bogastva. Nato je prišla Janševa vlada, ki je pripoznala problem v bankah in opredelila njegovo rešitev prek slabe banke. Toda v veliki meri najbrž zato, in pri tem ni skrivala sadističnega zadovoljstva, ker bo na ta način lahko hkrati s sanacijo bank razlastninila tudi »njihove« prezadolžene papirnate bogataše. Čemur sta falangi Bratuškove in Lukšiča na smrt nasprotovali, delno najbrž zaradi zaščite »naših«, delno pa zaradi čisto navadne zlobe, da Janševim ne bi uspelo, in pri tem izkoristili vsa možna pravna in politična sredstva. Dokler ju ni zaustavilo ustavno sodišče.

Nakar se je zgodil velik preobrat, Janševa koalicija je – zaradi še ne povsem pojasnjenega korupcijskega škandala – nepričakovano razpadla, oblast sta prevzeli falangi Bratuškove in Lukšiča. In obe falangi sta, po enem pogovoru premierke v Bruslju z nemško kanclerko Merklovo, nepričakovano spremenili svojo retoriko in delovanje. Obrnili sta smer za 180 stopinj. Od vzhoda proti zahodu. Iz na smrt zagrizenih sovražnic sanacije bank prek slabe banke sta se sprevrgli v njenega največjega zagovornika. Nakar smo doživeli nov preobrat, Janševa falanga, zagrizena zagovornica samostojnega reševanja bank brez tuje pomoči, se je po izgubi oblasti sprevrgla v največjo zagovornico nujnosti prošnje za tujo pomoč. Iz čiste zavisti. Da Bratuškovi ne bi uspelo, kar ni smelo uspeti njim.

Če pogledate od zunaj, vam ni nič jasno. Vidite samo fatalno avtodestruktivnost nacije, temelječo na mehanizmih zavisti, ki bisere spreminja v blato. Ki iz trivialno rešljivih tehničnih problemčkov sproducira nacionalne katastrofe bibličnih razsežnosti. Brez kakršnekoli potrebe ali zunanjega pritiska. Ta nacija je sama sebi največji sovražnik.

Več lahko preberete na blogu Damijan.


3 KOMENTARJI

  1. Najbolje ti gre od rok igranje namiznega nogometa.Drugo pusti raj pri miru.Pa s tvojo poročno pričo,Dragom Kosom raj kaj ob kavici pokramljajta

Comments are closed.