J. Casanova, Razpotja: Španska državljanska vojna, 80 let kasneje

V začetnih mesecih leta 1936 je bila španska družba močno fragmentirana. Med različnimi stranmi je vladalo nelagodje in kakor povsod v Evropi, morda z izjemo Velike Britanije, se je krepilo zavračanje liberalne demokracije v prid avtoritarizma. A nič od tega ni nujno vodilo do državljanske vojne. Ta se je začela, ker je vojaška vstaja proti republiki spodkopala sposobnost države in republikanske vlade, da bi vzdrževala red. Razdeljenost vojske in varnostnih sil je preprečila zmago vojaških upornikov in jim prekrižala načrte pri uresničitvi njihovega glavnega cilja: hitrega prevzema oblasti. Toda z oslabitvijo vladne moči pri vzdrževanju reda se je državni udar pretvoril v nenadzorovano nasilje brez primere, ki sta ga izvajali obe strani – tako uporniki kot nasprotniki državnega udara. Pisal se je julij 1936 in začela se je španska državljanska vojna.

Do državljanske vojne je prišlo predvsem iz dveh razlogov: državni udar je že na začetku zgrešil svoj osnovni cilj, ki je bil prevzeti oblast in strmoglaviti republikansko vlado, poleg tega pa je, za razliko od dogodkov v drugih republikah v tistem času, naletel na znaten odpor proti poskusu vzpostavitve avtoritarnega sistema, tako v sami vojski kot med civilnim prebivalstvom. Če ne bi bilo tega prepleta državnega udara, razdeljenosti oboroženih sil in odpora, do državljanske vojne ne bi nikoli prišlo.

Državni udar je naletel na odpor, ker španska družba leta 1936 ni bila ista družba kot leta 1923, ko je uspeh septembrske vstaje, ki jo je vodil general Miguel Primo de Rivera, olajšala splošna vzdržanost vojske, šibkost vlade, apatičnost javnosti in predvsem odobravanje kralja Alfonza XIII.

Omajana republika

Leta 1936 je bila v Španiji republika, ki je imela s svojimi zakoni in ukrepi zgodovinsko priložnost, da razreši velikanske težave, ob čemer je pogosto trčila ob večje dejavnike politične nestabilnosti, številne pa je tudi sama povzročila. Nobena izmed vlad, ki so se zvrstile v tem obdobju, ni zagotovila potrebnih resursov za njihovo odpravo. Ob tako široki politični in družbeni mobilizaciji, kakršna se je sprostila z republikanskim režimom, se državni udar ni mogel izteči v preprosto vrnitev k staremu režimu, ki bi temeljil na tradicionalnih vrednotah, kot se je v zgodovini Španije zgodilo že tolikokrat prej. Za strmoglavljenje republike je bil potreben nov, nasilen, nedemokratičen in protisocialističen režim – takšen, kakršen je bil vzpostavljen že drugod po Evropi –, ki bi končal krizo in popravil vse razpoke, ki so se odprle ali se razširile v času republikanskega režima.

Na vprašanje, zakaj se je ozračje evforije in upanja iz leta 1931, ko je bila ustanovljena druga republika, prevesilo v kruto, vseuničujočo vojno med leti 1936–1939, ni preprostega odgovora. Grožnje družbenemu redu in spodkopavanje razrednih odnosov so bile leta 1936 videti hujše kot v prvih letih republike. Hkrati je bila vse bolj ogrožena politična stabilnost režima. Jezik razreda, s svojim govorom o družbenih razlikah in hujskanjem k očrnitvi nasprotnika, je prežel ozračje v državi. Republika je skušala spremeniti preveč stvari naenkrat: zemljiško posest, Cerkev, vojsko, izobraževanje in delovna razmerja. Vzpostavila je visoka pričakovanja, ki jih ni bilo mogoče izpolniti, in si kmalu nakopala veliko vplivnih sovražnikov.

Državni udar julija 1936

Organizacijo zarote so vodili razni desničarski častniki, vključno s pripadniki Španske vojaške zveze (Unión Militar Española, UME), na pol podtalne protilevičarske organizacije, ki jo je sestavljalo nekaj sto častnikov. Skupina generalov, vključno s Franciscom Francom, se je sestala 8. marca v Madridu in se odločila, da bo organizirala »vstajo, ki bo ponovno vzpostavila notranji red in mednarodni ugled Španije«. General José Sanjurjo, ki je vodil prvi poskus upora proti republiki avgusta 1932 in je od pomilostitve aprila 1934 živel na Portugalskem, je bil izbran za vodjo vstaje, a glavno vlogo je igral general Emilio Mola, ki je koordiniral celotno zaroto.

Umor Joséja Calva Sotela, desničarskega monarhističnega voditelja, ki je zagovarjal avtoritarno in korporativno državo in so ga v jutranjih urah 13. julija 1936 kot maščevanje za nepojasnjen umor socialističnega aktivista izvedli pripadniki policijskih sil republike, je zarotnike prepričal o nujnosti intervencije in na njihovo stran zbral vse tiste neodločene, ki so čakali na razjasnitev situacije, preden bi se pridružili državnemu udaru, saj so se bali za svoje plače in življenja. Med njimi je bil tudi general Franco, nastanjen na Kanarskih otokih, ki je prevzel poveljstvo nad garnizijami v španskem Maroku, ki so se zvečer 17. julija 1936 uprle republiki. V zgodnjih jutranjih urah 18. julija je Franco odrekel pokorščino republikanski vladi in razglasil vojno stanje. Naslednjega je prispel v maroški Tetuán. Medtem so se udaru pridružile garnizije na polotoku. Miru v republiki je bilo konec.

Državljanska vojna – talilni lonec mnogoterih bojev

V španski državljanski vojni je sovpadlo več različnih konfliktov. Najprej je šlo za vojaški spopad. Ta se je začel, ko je državni udar pokopal politične rešitve in jih zamenjal z orožjem. Šlo je tudi za razredno vojno, za spopad med različnimi pojmovanji družbenega reda, za versko vojno med katolicizmom in antiklerikalizmom, za vojno glede idej domovine – patria – in nacije ter za vojno idej: za boj med prepričanji, ki so se tedaj spopadala na mednarodnem prizorišču. Šlo je za vojno, ki je ni mogoče zvesti na spopad med komunizmom in fašizmom ali med fašizmom in demokracijo. Španska državljanska vojna je bila talilni lonec univerzalnih bojev med lastniki in delavci, med Cerkvijo in državo, med mračnjaštvom in modernizacijo, postavljen v mednarodni kontekst, ki so ga iz ravnovesja vrgle krize demokracij ter vzpon komunizma in fašizma.

Španska državljanska vojna se je zapisala v zgodovino in v spomin, ki se je o njej ohranil, predvsem zaradi razčlovečenja nasprotnikov in grozljivega nasilja, ki ga je rodila. Vojna, ki jo simbolizirajo množični poboji, je obema stranema služila za uničenje sovražnika, naj je bil ta naravni ali naključni. Uporniki so pri izvrševanju tega uničevanja od samega začetka uživali neprecenljivi blagoslov Katoliške cerkve. Istočasno je bil ljudski srd tistih, ki so sodelovali pri zmagi nad vojaškimi uporniki in so prevzeli glavne vloge v kampanji »ljudskega terorja« poleti 1936, usmerjena predvsem v svečenike ter sakralne objekte in predmete. Katolištvo in antiklerikalizem sta bila tako globoko vpletena v spopad glede osnovnih vprašanj družbene in državne ureditve, ki se je razplamtel na španskem ozemlju.

Izvenzakonska, arbitrarna streljanja in pokoli so na obeh straneh služili kot sredstvo za odstranitev resničnih ali namišljenih sovražnikov. Na podlagi natančnih raziskav zadnjih nekaj let, je bilo vsaj 150.000 smrtnih žrtev medvojnega nasilja: skoraj 100.000 na ozemlju pod nadzorom vojaških upornikov in okoli 55.000 na ozemlju republike. V treh mesecih, ki so sledili vstaji julija 1936, je bila državljanska vojna predvsem boj med oboroženimi milicami, pri katerih so bili odsotni vsi elementi konvencionalne vojske, in vojaškimi silami, ki so vsa sredstva usmerile v avtoriteto, disciplino in razglasitev vojnega prava in so se lahko v ta namen že od vsega začetka oprle na dobro izurjene čete Afriške armade (gre za enote Ejército de África, imenovane tudi Cuerpo de Ejército Marroquí, ki so nadzorovale španski protektorat v severnem Maroku od poznega 19. stoletja, op. prev.).

Bitka za Madrid novembra istega leta je pomenila prehod v novo obliko vojskovanja in je pripadnike omenjenih milic preobrazila v vojake nove vojske. Po več neuspelih poskusih zasedbe Madrida med novembrom 1936 in marcem 1937 je Franco spremenil svojo strategijo in se odločil za vojno izčrpavanja, postopno zavzemanje ozemlja in popolno uničenje republikanske vojske. Njegova gmotna in ofenzivna premoč sta ga privedli do končne zmage dve leti kasneje.

Več lahko preberete na razpotja.si.