„Kučanova Slovenija mi ni bila nikoli povšeči, razumel sem jo kot nevarnost, ki grozi enotni Sloveniji,“ je pred leti zapisal Žarko Petan, ki je izgubil boj s hudo boleznijo. Mediji danes o njegovi smrti večinoma povzemajo Slovensko tiskovno agencijo (STA), ki piše predvsem o njegovem delu kot režiserja, dramatika in pisatelja, manj pa o tem, da je tudi na medijskem področju pustil neizbrisen pečat. Bil je kolumnist Teleksa, Pavlihe in Poročevalca, sodelavec švicarskega časnika Neue Zürcher Zeitung in v začetku devetdesetih let komentator avstrijskega dnevnika Kleine Zeitung. In seveda poosamosvojitveni generalni direktor RTV Slovenija. Temu so na portalu nacionalne televizije namenili en stavek: „V devetdesetih letih je bil nekaj časa generalni direktor RTV Slovenija.“
Domišljavo bi bilo trditi, da sem Žarka Petana dobro poznal. Toda tistih nekaj formalnih in neformalnih srečanj, ko je bil pred dobrimi dvajsetimi leti generalni direktor RTV Slovenija, je bilo dovolj, da je na mene naredil velik vtis. Ob vseh mogočih delih, ki jih je opravljal, je bil predvsem človek, demokrat, ki je z grozo ugotavljal, kako se tranzicijska levica ponovno polašča oblasti in se predstavlja kot nekakšna humanitarna združba. In vedel je o čem govori. Tudi sam je bil žrtev režima. Zato ta zapis ne bo klasični „in memoriam“, kjer bi navajal podatke o pokojnem, ki si jih lahko vsakdo poišče na svetovnem spletu, temveč manj znane zgodbe njegovega življenja, ki so ga naredile in ga še delajo za velikega. Starejši jih najbrž pomnijo, mlajšim naj bodo predvsem za opomin.
Malokdo se danes spomni, da so ga pred dvajsetimi leti, potem ko je tranzicijska levica po padcu Demosa prevzela oblast, dvakrat odstavili z direktorskega položaja nacionalnega radia in televizije. Prvič ga je na položaj generalnega direktorja vrnilo ustavno sodišče, drugič pa se ni še enkrat podal v boj za resnico. „Kajti spoznal sem, da resnica zmaguje samo v pravljicah,“ je dejal. Še posebej takratnemu predsedniku države Milanu Kučanu ni bilo najbolj povšeči, da RTVS vodi človek, ki je bil med služenjem vojaškega roka 1959 aretiran, obsojen na sedemletno zaporno kazen in kasneje zaradi pomanjkanja dokazov izpuščen, vendar nikoli „prevzgojen“. Kot upornik vsaki totalitarni oblasti je namreč predstavljal resno in neposredno grožnjo strankam kontinuitete, ki se nikakor niso mogle sprijazniti z demokracijo.
Ko je bil generalni direktor RTV, je, kot je sam dejal, samo enkrat interveniral, drugače se ni vmešaval v avtonomijo novinarjev. Bilo je, ko ga je takratni urednik informativnega programa Lado Ambrožič obvestil, da je Špela Furlan, zaupnica tedanjega predsednika, posredovala Kučanov predlog: njegov domenjeni intervju naj bi vodil novinar Jurij Gustinčič, ki ni bil uradno zaposlen na RTV. Ambrožič je za pogovor s Kučanom že določil novinarko Lidijo Hren. „Menil sem, da nihče, tudi predsednik države, ne more sam izbrati, kateri novinar javne RTV ga bo intervjuval, seveda pa lahko odkloni izbranega novinarja, tako kot vsak državljan,“ se je kasneje spominjal Žarko Petan, sicer 27. marca 1929 rojeni Ljubljančan, ki je prvih deset let otroška preživel v Zagrebu, kjer je imel njegov oče dve kavarni.
Kučan je bil seveda kot predsednik Zveze komunistov Slovenije navajen, da mu izpolnijo vsako željo, tu pa je naletel na prepreko, zato ga je kasneje vendarle intervjuvala Hrenova. Se mu je pa Kučan, po maniri zadrte komunistične organizacije, ki jo je vodil, maščeval. „Ni me vabil na državne proslave, čeprav je TV Slovenija te prireditve prenašala. Predsednikov urad je pošiljal vabila mojima pomočnikoma Bergantu in Čadežu. Verjetno je menil, da me bo s tem prizadel, v resnici mi je naredil uslugo, ker nisem bil prijatelj uradnih parad, ki so bile žal največkrat bolj podobne mitingom kot vrhunskim umetniškim predstavam,“ je povedal leta kasneje, ko se je spomnil tudi, kako je bil povabljen na prvo prireditev Društva človekovih pravic, kmalu po osamosvojitvi Slovenije: „Pri vratih me je pozdravil Ljubo Bavcon, ugleden član tega društva. Sprehodil sem se po dvorani, ki je bila kar dobro zasedena. Nato sem se napotil k vratom, tam sem se poslovil od Bavcona. Rekel se mu, da sem začuden, ker je bilo med gosti več tistih, ki so kršili človekove pravice kot branilcev človekovih pravic.“ Zaradi takih izjav je bil Petan še po demokratizaciji Slovenije velik trn v peti tranzicijski levici. Tudi povsem na koncu svoje življenjske poti, ko je kot večkrat aretiran v prejšnjem režimu pričal pred državnozborsko komisijo, ki preiskuje povojne zločine Udbe. Povedal je, da smo Slovenci vedno želeli biti uspešni, „ampak za poštenost moraš biti pošten“. Kot narod nas pri stopanju v prihodnost po njegovem ustavlja prav dejstvo, da nismo rešili določenih vprašanj.
Žarko Petan, ki je leta 1943 do konca druge svetovne vojne živel v Trstu, nato se je družina preselila v Maribor, kjer je končal srednjo šolo (življenjska zgodba Petanove družine je bila navdih za film Jožeta Pogačnika Kavarna Astorija, katere lastnik je bil Žarkov oče), je imel težave tudi s časnikom Delo. „Tako takratni glavni urednik Mitja Gorjup ni hotel objaviti mojega naročenega članka za novoletno številko Dela leta 1975. Že pokojni novinarski mogočnik je veljal za novo zvezdo partijske žurnalistike, sam sicer ni pisal, je pa občasno kot supercenzor rad pokazal svoj nezmotljivi občutek za presojo, kaj utegne vznemiriti tovariše v najvišjih partijskih forumih. Ne spominjam se, kateri stavek v mojem članku se je Gorjupu zdel nevaren za državo,“ se je spominjal desetletja pozneje, ko so ga hoteli na vsak način znova očrniti. V recenziji njegove knjige Moji včerajšnji sopotniki so vzeli tudi citat: »Komunizem je bil totalno sprevržen sistem, ki je mlel vse po vrsti, tako vernike kakor odpadnike, zlasti pa navidezne ali zaresne nasprotnike.« Igor Bratož, novinar kulturne redakcije Dela, je njegov citat pospremil s komentarjem: »Po takihle umotvorih ljudske sociologije in psihologije je težko brati naprej.«
„Kje je recenzent našel ljudsko sociologijo in psihologijo, ne vem, moj citat je bil zgolj ugotovitev splošno znanih dejstev brez slehernih dodatkov. Na Bratožev napad sem seveda ustrezno odgovoril, svojega odgovora nisem mogel objaviti v Delu. Če se prav spominjam, so ga natisnili v Magu, pozneje pa sem ga uvrstil v svojo knjigo Poznal sem jih. Bratož na moj članek ni reagiral, vedel je, da se mi bo slej ko prej maščeval; kot vsemogoči urednik »Književnih listov« je odločal, kdo sme pisati za to rubriko in o kom se sme pisati,“ ni imel prav lepih spominov Petan, ki je leta 1957 diplomiral na Ekonomski fakulteti, leta 1977 pa še na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani. V svojem življenju je prejel več kot 50 domačih in tujih priznanj. Med slovenskimi so nagrada Prešernovega sklada leta 1966, zlati red za zasluge leta 2004 in nagrada mesta Maribor, Glazerjeva nagrada za življenjsko delo, ki jo je prejel leta 2007.
Več lahko preberete v Reporterju.
