Za vsako dejanje, ki ga storimo in ni v celoti odvisno od nas, je potrebno neke vrste zaupanje. Ko se otrok uči plavanja, mora imeti poleg znanja tudi zaupanje v svojega učitelja, da mu bo pomagal v primeru, če bi šlo kaj narobe. Beseda zaupanje pomeni temeljno prepričanje, da je kdo sposoben, voljan narediti, kar se njega pričakuje. In če ob tem razmislimo še o etimološkem korenu besede zaupanje, ki je upanje, pomeni pa duševno stanje, ko se vidi možnost za rešitev iz težkega položaja, je jasno, da gre za eno temeljnih stvari v življenju.
Predstavljajmo si, da bi imeli z zaupanjem težave. V vsakem dejanju, bi lahko videli zaroto, ne bi imeli prijateljev in večinoma bi čemeli za dvakrat zapahnjenimi durmi, ker bi se nam vedno lahko kaj zgodilo…
Kljub vsemu si moramo priznati, da imamo večkrat težave z zaupanjem. K temu nas silijo tudi življenjske okoliščine in vseprevečkrat omajano zaupanje. Žal tudi med prijatelji, žal tudi na mestih, kjer pa se od nas pričakuje, neko temeljno zaupanje. Kdo bo pri peku kupil kruh, če mu ne zaupa, da je ta dober? Enkrat se bo lahko prevaral, a naslednjič, ga bo kupil drugje. Zaupanje je torej kot sol v življenju, če je ni, življenje ni okusno.
Vse to mi prihaja na misel, ko razmišljam o nas starših, kako nezaupljivi smo do vsega, kar prihaja v stik z našimi otroki. Ne zaupamo vzgojiteljicam v vrtcu, ne zaupamo šolam in učiteljem, ne zaupamo prometu in seveda še najmanj zaupamo našim otrokom. Na zunaj se sicer zdi, da jim v vsem ustrežemo, da jih poslušamo in skušamo na vsakem koraku ugoditi njihovim željam in potrebam. A resnica je pač popolnoma drugačna! Želimo imeti le nadzor, ker nam manjka temeljnega zaupanja!
Več: blog Jožeta Bartolja
