J. Bartolj, blog: Umrl je Janez Zdešar (1926- 2013)

10

Odšel je eden velikih pričevalcev 20. stoletja. Človek, ki mu je bilo namenjeno, da bo sotrpine iz Teharij preživel za 68 let. Toliko let mu je bilo darovanih, da bi njegova beseda o težkih dneh maja in junija 1945, prišla na plano.

Janez Zdešar je bil v skupini enajstih na smrt obsojenih ujetnikov, ki jim je 21. junija 1945 med drugo in tretjo uro zjutraj, uspelo pobegniti iz koncentracijskega uničevalnega taborišča Teharje. Uspeli so prepiliti žičnato ograjo in potem ob kričanju »na juriš« izkoristiti zmedo, ki je zavladala ter pobegniti. Štirje so pobeg preživeli, dva sta ga tudi opisala (poleg Zdešarja tudi Ivan Korošec).

Zakaj so pomembni spomini Janeza Zdešarja? Zato, ker so bili napisani leta 1946, ko so bili še sveži. Ohranili so se kot po čudežu, po tem, ko so prepotovali dobršen del sveta. Avtor, na poti na študij teologije v Rim, jih je konec oktobra 1946 v Brixnu zaupal duhovniku Janezu Kraljiču, ki je odhajal v ZDA. »Izgubljeni« so bili do leta 1990, ko so jih odkrili v Kaliforniji. Zanimivi so tudi zato, ker ena stran besedila manjka. Zdešarja so ob pripravi na izzid prosili, če lahko besedilo dopolni, pa se ni mogel spomniti, kaj bi lahko bilo na manjkajoči strani. Tako luknjičav je človeški spomin po petdesetih letih in tako dragocene so takrat zapisane besede.

Knjižico Spomini na težke dni, iz leta 1990 sem prebral na dušek, z avtorjem pa sem se prvič srečal takoj po začetku delovanja Radia Ognjišče, ko sem z njim posnel oddajo. Domenila sva se, da se dobiva na Teološki fakulteti. Sedela sva v zgornji učilnici in beseda je hitro stekla. Oči so se mu večkrat orosile, še posebej ko je govoril o sotrpinu Andreju Mehletu, s katerim sta ostala skupaj na begu, dokler ta ni bil ubit 27. junija, nekje pod Čemšeniško planino. Zdešar je uspel priti do doma, nato pa v Avstrijo. Njegova mati je bila obsojena na dve leti zapora, ker je »organizirala pobeg svojega sina Janeza, ki je bil zaradi zločinov zaprt v Teharjah«.

Zelo me je nagovorilo, da je na koncu pogovora jasno povedal, da odpušča vsem, ki so mu želeli smrt in mu prizadejali tolikšno trpljenje. »Vsakemu lahko dam roko sprave,« je večkrat rekel.

Več: blog Jožeta Bartolja


10 KOMENTARJI

    • “Neverjetno, mučenec odpušča, mučitelj pa se še naprej oprijema zla.”

      Ko je človek v močnem odnosu z Bogom, mu ni težko odpuščati in razumeti podobnih dejanj. Zelo težko pa je razumeti ta brezna zločincev katerih Zlo je neskončno in očitno trajno.

      Ne morem dojeti zakaj Bog dopušča to komunistično zlo in zakaj nas ne rešuje.

      • Ni dobro se spraševati take stvari. Recimo, da Bog odpušča tudi njim. Prišel bo njihov čas in tu je. Na nas je, da premagujemo zlo. Ne bo on stopil dol iz nebes zaradi tega. Nismo vredni tega.

    • Svitase, ne razumem, v kakšnem smislu naj bi bil omenjeni teolog mučenec. Njegova mama seveda.

      A za žico zaprt prostovoljni vojak zločinske organizacije? Dejstvo, da mu je uspelo pobegniti hudi usodi, ga po mojem mnenju nikakor ne naredi za “velikega pričevalca”.

  1. Gospod Zdešar je bil baje nekaj časa v Muenchnu. Tam sem spoznal (srečaval) drugega duhovika ( pozabil sem ime in priimek), ki je prišel iz Argentine in neko sestro. Želel sem si ga srečati in spoznati.
    Žal mi je, da mi ga ni uspelo tam ali kasneje v Slvoeniji srečati.

  2. Janez Zdešar je ni le velik pričevalec genocidnega zločina, ampak zlasti odpuščanja in sprave s svojimi mučitelji.

    Takšne vzglede rabi Slovenija!

    In ne le eni strani, ampak zlasti na drugi strani, ki se še žal vedno oprijema zla in ji je tuja ljubezen. Zna živeti le s sovraštvom, ne pa z ljubeznijo! Kdaj se bo pri njej pojavil takšen vzgled kot je Janez Zdešar?

    • Tako oblikovano misel že veliko bolje razumem. 🙂

      A še vedno se ne strinjam. Poglejte Anno Frank. Ali ni tudi ona zgled?

      Težko bi vam iz rokava potegnil še bolj simetričen zgled. Kakšnega preprostega vojaka, ki je po čudežu preživel nacistično klanje in šele po drugi vojni postal vpliven. Ter se tedaj zavzel za spravo.

      A že moj oče, ki je kot sedemletni otrok bil zajet in zaprt, nato spuščen na neko hrvaško kmetijo in po vojni svojemu šefu, medvojnemu ustašu, dopovedoval, da ni kriv za sabotaže ergo je tudi on enakopravno srbskim in hrvaškim delavcem v železarni graditelj socializma.

      Ustreznega zgleda med vodilnimi krvniki med drugo svetovno vojno pa sploh ne poznam.

  3. Dr. Janeza Zdesarja (87) sem srecal v Münchnu. Bil je precej nezaupljiv in redkobeseden, kot, da bi se necesa bal. Morda jugoslovanske tajne policije?
    V tistem casu je veljal za zelo sposobno in karizmaticno osebnost. Ce bi se malo vec upal in preje vrnil v Slovenijo bi ga predvidoma izbrali za ljubljanskega nadskofa.
    Mislim, da ima nas cenjeni Joze Mozina dobro priloznost, da po uspesnem filmu o Pedru Opeki , posname se en film, ki bo sel gledalcem pod kozo.

Comments are closed.