Te besede so se mi najprej zasidrale v glavi po tem, ko sem prebral, da je Delov novinar, sicer diplomant teološke fakultete Dejan Karba, po predobravnalnem naroku v zadevi domnevnega očetovstva kardinala Franca Rodeta izjavil, da »še zmeraj stoji za svojo zgodbo.«
Po tem, ko je test očetovstva v tuji zdravstveni ustanovi (ker Slovenci svojim pač ne verjamemo) pokazal, da Karbova zgodba ne drži vode, je vztrajanje na istih predpostavkah, zame, pač znamenje norosti…
Po koncu obravnave je še povedal: »Rodetu sporočam samo: Bog vse vidi, Bog vse ve, greh se delati ne sme. Imel sem utemeljen razlog, da sem pisal to zgodbo, verjel vanjo.« Da, Bog vse vidi in vse ve… ampak ne piše se Karba, niti Stelzer, niti Delo… Prav tako, pa vse navedene misli veljajo tudi za toženo stranko in glede na to, da je Delo že umaknilo urednico, ki je objavo dovolila, da je umaknilo nadaljevanje zgodbe, še več, da se je z objavo rezultatov testa očetovstva v tej zadevi pravzaprav zavilo v molk, so Karbove besede blagorečeno, zelo napihnjene.
Aleksander Čeferin, odvetnik tožene stranke, je dejal, “da je neverjetno, da lahko nekdo toži nekoga drugega, ker je ta citiral nekoga tretjega. Če novinarja kontaktira nekdo, ki trdi, da je kardinal njegov oče, je novinarjeva obveznost in dolžnost, da to napiše. Ne vidim možnosti, da bi bil Karba obsojen,” je zatrdil. Narobe g. Čeferin, narobe! Če bi kdo izjavil, da je vaš oče alkoholik, tega ne bi objavili na prvi strani Dela, brez da bi zadeve preverili. Dvakratno, trikratno. Šele ko bi bili popolnoma prepričani, da je to res in da obstaja resen interes javnosti, da se to pove, bi novinar to lahko objavil!
Več: blog Radia Ognjišče
