J. Bartolj, blog: Razlog za upanje

2

Pod naslovom »Razlogi za ogorčenje«, dr. Ivan Štuhec v nedeljski številki Družine našteva vrsto razlogov, ki govorijo proti razrešitvi, zdaj že nekdanjih, nadškofov. Ko smo ta komentar danes prebirali v redni rubriki tednika Družina na radiu, mi nikakor ni bilo vseeno ob prebranem. Pravzaprav se že vsaj kako leto in pol sprašujem, kaj je napačno pri Štuhečevih formulacijah, ki sicer imajo svoje argumente, vendar vse manj moje podpore.

Končno sem ugotovil, kaj me najbolj moti. Način! Da, način na kakšen komunicira. Dr. Ivan Štuhec ne ve, kaj se še spodobi povedati in kaj ne, kdaj bi se bilo bolj modro ustaviti in česa ne izreči, predvsem pa je njegov način vedno vseveden. Na tak način napak seveda ni, so le spleti okoliščin, ki jih navadna »raja« ne pozna. On pa.

Spomnim se dogodka pred kakšnim letom in pol, ko sva se na radijskem hodniku pogovarjala po eni izmed tiskovnih konferenc na temo propada mariborskih škofijskih konferenc. Takrat sem mu rekel, da ne razumem, kako odgovorni ne zmorejo besede obžalovanja. Če se nečesa pokesaš, pa čeprav nisi kriv, ljudje to sprejmejo čisto drugače, kot pa če kar naprej ponavljaš, da za to ne moreš biti odgovoren in ne sprejemaš nobene krivde. Takrat sem mu rekel celo več. Rekel sem, da celo jaz kot kristjan, zgolj iz občutka pripadnosti čutim moralno obžalovanje, da je do finančne afere prišlo. Dr. Štuhec me je pogledal in rekel, da sem verjetno mazohist. On pri vsem skupaj gotovo ne čuti nobene krivde, ker pač ni ničesar zagrešil.

Razumem! Njegov point je bil, da ni bil zraven pri konkretnih odločitvah. Ni bil, vendar pa je imel (in ga še ima) v Cerkvi določen vpliv. Zakaj ni takrat, ko se je dalo konje še ustaviti, javno povzdignil glas (kot ga zdaj za odstavljena nadškofa) proti naprimer pornografiji, ki se je prodajala v paketih T2, ali proti avtoritarnemu Kraševčevemu vodenju škofijskih financ? Takrat ni javno pisal Dnevniku, niti Družini ali radiu Ognjišče, da je to slabo, kot je to denimo povedal v internih družbah.

Pa pustimo čas pred izbruhom afere. Vsaj od trenutka, ko je v Slakovi oddaji Pogledi Slovenije napačno ocenil prijaznost Marte Kos Marko in ji je izven etra zašepetal, kako smo »verniki že toliko stvari požrli, pa bomo še to«, ta pa je vse to povedala vesoljni Sloveniji, je jasno, da se dr. Štuhec lahko tudi zmoti. In da zna biti s političnimi nasprotniki bolj odkrit kot z verniki.

Komentar v Družini z naslovom »Razlogi za ogorčenje« je po mojem mnenju taka napaka. V njem se ves čas išče napake izven sebe. Kriv je papež, ker premalo pozna razmere, kriva je kurija, ki glede na razmere le uradniško komunicira, krivi so slovenski prišepetovalci v Vatikanu, kriva sta Mladina in Dnevnik, krivi so Udba in strici iz ozadja, ki imajo lovke tudi v Vatikanu, kriva je akademska levica… le mi nismo nič krivi.

Več: blog Radia Ognjišče

2 KOMENTARJI

  1. Pozitivnih sprememb ne more biti brez obžalovanja, torej vedenja kaj je prav in kaj ni.

    Obžalovanje pomeni temelj za spremembo mišljenja in ravnanja. Pomeni pozitivno naravnanost do sebe in do drugih.

    Je edina prava podlaga za duhovno rast.

  2. Končno nekaj pametnega, gospod Bartolj.

    Katoličani v Sloveniji bodo morali spoznati, da je bil med javnomnenjskimi voditelji Štuhec doslej “sveta krava” cerkvenega žurnalizma. In to povsem neupravičeno.

    A ni problem samo Štuhec in njegova aroganca, pač pa tudi učenci, ki jih je vzgojil in sedaj vedrijo pri Reporterju in Demokraciji.

Comments are closed.