J. Bartolj, blog: Ovadba Ribičiča, povratek v normalo

24

Mitji Ribičiču se je zgodil Vasilij Kononov. Nekdanji partizanski heroj in visok privilegiranec totalitarne Jugoslavije, se z zbranim arhivskim gradivom spreminja v genocidnega množičnega morilca…

Publicist Roman Leljak je danes predstavil kazensko ovadbo proti nekdanjemu visokemu funkcionarju Mitji Ribičiču, zaradi kaznivega dejanja genocida in vojnega hudodelstva. Ribičič je kot namestnik načelnika OZNA za Slovenijo leta 1945 in 1946, zadolžen za Štajersko, storil kaznivo dejanje genocida sedaj po 100. členu Kazenskega zakonika s tem, da je vodil, organiziral in logistično izpeljal nasilno izselitev nemške manjšine iz Slovenije v času od junija 1945 do septembra 1946. V času od junija 1945 do septembra 1946 je nadzoroval, vodil in organiziral nasilno izselitev najmanj 16.100 pripadnikov nemške manjšine ne glede na spol in leta starosti.

Poleg tega mu kazenska ovadba očita, da je kot komisar brigade IV. operativne cone in Koroške grupe odredov v činu majorja od decembra 1943 do maja 1945 storil kaznivo dejanje vojnega hudodelstva sedaj po 102. členu Kazenskega zakonika s tem, da je ukazoval in vodil likvidacije civilnih oseb, ukazoval likvidacije svojih vojakov brez sodnega procesa in zbiral podatke o civilnih osebah, ki so bili po končani drugi svetovni vojni v večini brez sojenja likvidirani, obsojeni na dolgoletne zaporne kazni ali pa nasilno izgnani iz države.

Ribičič je danes star 94 let. Morda se komu zdi nepotrebno, da se ga v teh letih, verjetno že nekoliko dementnega in odsotnega obremenjuje s stvarmi, ki so se dogajale pred 70. leti. Starostni vidik seveda ne zdrži teže očitanih dejanj in tudi ne podobnih primerov, ki so jih vodili v naši soseščini. Spomnimo se starcev nacističnih zločincev, ki jih je in jih še preganja center Simona Wiesenthala. Spomnimo se Joža Boljkovca, ki ga na Hrvaškem, kljub njegovi nekdanji funkciji in starosti, vozijo na sodišče. Obtožen je smrti civilistov v Dugi Resi. Pri 25. letih je bil šef UDBE v Karlovcu.

Spomnimo se, kako se je Ribičič pred Pučnikovo parlamentarno komisijo, ki je raziskovala povojne poboje, rogal izpraševalcem z odgovori, da se ničesar ne spominja, da niso nič naredili narobe. Njegove besede so se v zadnjih letih spremenile v svoje nasprotje, največji cinizem pa je seveda dejstvo, da zbrano gradivo ni na voljo javnosti. Verjetno zato, ker so pred komisijo takrat pričali tudi partizani, recimo šoferji kamionov, ki so vozili v Hudo jamo in Pečovnik, ki so jasno demantirali Ribičičeve besede.

Major Mitja je v zadnjih letih postal simbol ščitenja nekdanjih partijskih privilegijev. Njegovega primera si noben tožilec ne upa prevzeti, čeprav očitana mu dejanja ne zastarajo.

Več: blog Jožeta Bartolja


24 KOMENTARJI

  1. Publicist Roman Leljak se bo s kazensko ovadbo blamiral, saj beseda genocid ne pomeni preselitev. Če bi Žide med drugo svetovno vojno le preselili v koncentracijska taborišča … bi danes mi srečno živeli v naprednem najbolj demokratičnem Tretjem rajhu. (Tudi (vse) zmagovalke so imele težave s pojmovanjem demokracije…)

  2. Hvala g. Leljaku, da je to storil, tudi,če ne bo nič dosegel (kar je pri našem sodstvu zelo verjetno),je bilo vredno. O dejanjih Ribičiča se bo nekaj časa govorilo in pisalo, kar tudi ni nepomembno, ljudem se bo osvežil spomin, staremu gospodu pa vest.
    Pa še to je pomembno: Ribičič bo zelo verjetno nekaznovan umrl in do konca prejemal visoko pokojnino, ki jo je prislužil s krvavim delom, spomin na njegova dejanja pa bo ostal v slovenskem narodu, upam, da bo zapisan tudi v zgodovino.

  3. J. Bartolj: “Mitji Ribičiču se je zgodil Vasilij Kononov.”
    ============

    Vasilij Kononov se ni zgodil samo Mitji Ribičiču ampak tudi slovenskemu (rdečemu) sodniku Boštjanu M. Zupančiču. 🙂

    Kdor ne ve:

    Latvijski partizan Vasilij Kononov pred Evropskim sodiščem za človekove pravice

    »Za Evropsko sodišče za človekove pravice so tudi 70 let pozneje vloge, ki so jih v 2. svetovni vojni igrali eni in drugi, jasne.« Tako je pod udarnim naslovom »Zgodovina je ena« v reviji Mladina št. 5/2009 zagotavljal Peter Petrovčič, ko je poročal o sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Vasilij Kononov proti Latviji. S to sodbo je evropsko sodišče razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča Latvije, s katero je bil kot vojni zločinec obsojen Vasilij Kononov, poveljnik enote Rdečih partizanov, ki je leta 1944 v neki vasi v Latviji umorila šest moških, ki so od Nemcev dobili orožje za obrambo, eden je bil tudi član Latvijske narodne straže, in tri ženske, od katerih je bila ena v zadnjem obdobju nosečnosti in so jo živo vrgli v ogenj, češ da jih je partizansko sodišče obsodilo na smrt, ker so bili izdajalci in okupatorjevi sodelavci, skratka nacisti. Evropsko sodišče je v senatu, ki mu je predsedoval slovenski sodnik Boštjan M. Zupančič, s štirimi glasovi proti trem razsodilo, da so bile usmrtitve izvršene na vojnem območju, pri čemer naj bi bilo »bistveno, da je šest od devetih usmrčenih vaščanov dobilo orožje od nemške vojaške uprave in so tako pritožnik in njegovi soborci imeli upravičen razlog, da štejejo te vaščane za kolaboracioniste nemške vojske«, kot naj bi zapisal Peter Pavlin v reviji Pravna praksa. V Sloveniji take razlage lahko slišimo in beremo večkrat na dan.

    P. Petrovčič se je navduševal: »Gre za precedenčno odločbo, ki bi v prihodnje lahko veljala za zgled v številnih drugih podobnih sodnih procesih, ki tečejo, in v sodbah v postkomunističnih in postsocialističnih državah. Seveda tudi v Sloveniji, kjer pa je bila želja po maščevanju povojni oblasti manjša in se je pokazala šele v preteklem mandatu, ko je bila na oblasti desnica.« P. Pavlin je menil, da sodba »končuje razprave glede medvojnih kolaboracij nacističnih kolaboracionistov na ravni evropske konvencije o človekovih pravicah in Evropskega sodišča za človekove pravice. Rezultat ni samo posredna pravna obsodba nacistične kolaboracije, marveč tudi njena moralna obsodba, kar je razvidno zlasti iz tona sodbe.«

    Zgodovinar dr. Božo Repe se je te sodbe strokovno veselil: »Pomembna je zlasti zato, ker ne dovoljuje revizije zgodovine, niti relativizacije enovite protifašistične koalicije niti relativizacije kolaboracije, poleg tega pa jasno nasprotuje teoriji o „dvojni okupaciji“ (fašistični in komunistični), ki se pojavlja tudi pri nas …« Dr. Jože Pirjevec pa se je zasanjal: »Zdi se mi, da je mednarodno sodišče z oprostitvijo Kononova poudarilo pomemben princip, da namreč sodobna ureditev Evrope, njena zgodovina in pravo temeljijo na obsodbi nacifašizma kot absolutnega zla. Enačiti tiste, ki so se borili proti nacifašizmu s tistimi, ki so ga kakorkoli podpirali ali z njim sodelovali, ni dopustno. Pa tudi, če so bili žrtve nasilja.« Profesor dr. Ljubo Bavcon pa je ponovno izpovedal svojo vero, da je predpise, ki veljajo za sojenje okupatorjem in sodelavcem, »nedopustno uporabiti za sojenje pripadnika tiste strani v vojni, ki je bila nasprotna silam osi in domačim pomagačem.« Okupator ali sodelavec je torej absolutni zločinec, komunist je absolutni pravičnik!

    Tudi drugi slovenski časopisi so poročali o »Zupančičevi« nadvse modri »protifašistični sodbi«, ki je prepovedala revizijo zgodovine: Zgodovina je že napisana, zgodovina je ena in ena bo ostala! Veselje in navdušenje v rdeči Sloveniji, konec strahu med ostarelimi borci in slovenskimi kononovi! Nikoli ne bo revizije naše zgodovine, so si oddahnili zgagasti novinarji in upehani zgodovinarji. Partizanska NOB je na evropski ravni pravno in moralno zavarovana. Joj, kako je lepo biti nedotakljiv!

    Čez dve leti pa se je v Strassburgu zabliskalo in hudo zagrmelo, da se je stresla in zbudila v leve zmote in utopije zasanjana Evropa. Resnici je bilo dovolj komunističnih laži in liberalnega sprenevedanja in po sedemdesetih letih je planila na dan. Veliki dom Evropskega sodišča za človekove pravice je 17. maja 2010 v zadevi Kononov po pritožbi Latvije razglasil novo sodbo. S štirinajstimi glasovi proti trem je kot najvišja evropska sodna stopnja razveljavil »Zupančičevo« sodbo in ponovno ter dokončno uveljavil obsodbo Kononova kot vojnega zločinca. Vsi iz boljševiških zločinov, laži in prevar in iz liberalnega intelektualističnega sprenevedanja skrbno sestavljeni miti o junaškem partizanskem boju med drugo svetovno vojno so se v temeljiti in jasni, šestdeset strani dolgi sodbi zrušili v prah. Evropski sodniki so se iz politike in pravnih formalizmov vrnili v živo pravo in v čutečo človečnost! Tudi slovenska zgodovina bo lahko ostala živa, brsteča in cvetoča, v stalni rasti in zorenju.

    Slovenci groma iz Strassburga še niso slišali, saj so se zgagarji, repeti in pirjevci z vsemi partizani zavili v smrtni molk in o zadnji, najvišji evropski sodbi ne pišejo in ne poročajo. Že dva meseca bridko jokajo ob mrtvi »Zupančičevi« sodbi in je kar ne morejo pokopati, saj bodo z njo morali pokopati tudi sami sebe! Slovenskim kononovim je vsa Evropa odločno in jasno povedala, da so zločinci.

    Ljubljana, 10. 8. 2010

    Vir: Nova zaveza

  4. Dosti prepozno, a zadnji čas, da v Sloveniji polovimo vse množične morilce in vojne (vojna jim je bila izgovor za revolucionarno pobijanje civilov in sonarodnjakov ter za ropanje) oz. množične zločince.

    Lahko se sodi tudi tistim pokojnim domobrancem, ki so storili zločine in jih je revolucionarno sodišče (krivosodje) že obsodilo. Toda še nihče v Sloveniji ni obsodil resničnih zločincev, ki so imeli že v programu, pred vojno, med vojno, takoj po vojni in še dolgo po vojni glavni ideološki cilj GENO-cid in ustanavljanje SOVJETSKE republike.

  5. Naš vrli Boštjan M. Zupančič. … Nisem vedel, da je Đukanović tak hitlerijanist. Vztrajno me vsakič znova še malo razočara…
    Ribičič je bil hud kaliber. Ampak kaj, ko se mi ne moremo niti ideološko otresti revolucije. Niko Kavčič, udbaški tihotapec, je imel celo paralelno gospodarstvo, se hvali kako je od dohodkov iz šverca jemal stran in kot dober Slovenec ni vsega predajal v Beograd. Skratka, kradel je vsem, bil je dober Slovenec! Tu se nam meša, vsem skupaj.

  6. Lepo. Morda bomo s to ovadbo korak bližje normalizaciji v državi.

    Genocid je sicer verjetno pretirana obtožnica, saj je bil povojni izgon nemških manjšin dogovor med zavezniki.

    • Se mi je zdelo, da ne sodeluješ v debatah na Časniku samo zato, da nagajaš desnim komentatorjem. 🙂

    • Kakšen beden lažniv izgovor. Nobenega takega dogovora ni bilo, kot tudi ni bilo nobenega dogovora, ki bi dovoljeval kar tako brez sojenja pobijati kogar koli.

      Stalin je imel take zločinske ideje, ampak mu niso ugodili.

      • Seveda je bil. Reče se mu Potsdamska konferenca. Predvidevala je izgon nemških manjšin iz Českoslovaške, Poljske in Madžarske, ter premike Nemško-Poljske meje na linijo Odra-Nisa. Vse z namenom zagotovive etnično homogenega ozemlja, ki ne bi bilo gojišče za razne skrajne nacionaliste (Vzhodna Prusija je imela najvišji delež glasov za NSDAP).

        Seveda je predvideval, naj bi se preselitve izvajale humano in urejeno, toda vemo, kakšna so bila čustva na še nedavno okupiranih ozemljih.

        • Tipično komunajzersko lažeš.

          Ti želje Stalina proglašaš za dogovor na Jalti, ki naj bi opravičeval te zločine.

          Vendar pa na Jalti nikoli niso sprejeli nobenih takih zločinskih dogovorov.

          Dejansko so demokratične države po 2. svetovni vojni izvajale drugačno kaznovalno politiko – česar so se naučili iz napak po 1. svetovni vojni.

          Kaznovali so le posameznike, ki so nosili odgovornost, ne pa vseh povprek, ki so bili na poraženi strani.

          • “Expulsion is the method which, insofar as we have been able to see, will be the most satisfactory and lasting. There will be no mixture of populations to cause endless trouble… A clean sweep will be made. I am not alarmed by the prospect of disentanglement of populations, not even of these large transferences, which are more possible in modern conditions than they have ever been before”.

            vir:
            Text of Churchill Speech in Commons on Soviet=Polish Frontier. The United Press. 15 December 1944.

            Si se danes že pokakal v plenico?

          • Zgornji citat je iz govora Winstona Churchilla v Spodnjem domu parlamenta(sicer je razvidno iz vira).

            Sicer pa ne vem kaj blebečeš. Vse do zaostrenja hladne vojne so za Nemce uporabljali koncept kolektivne krivde. Preselitve celotnih populacij si drugače ni mogoče razlagati. V nasprotnem primeru bi nemške večine še vedno živele v Šleziji, Prusiji, Pomorjanski in v Sudetih.

          • Pancer, piši o sebi. Očitno te daje zaprtost, pa si mi fouš.

            Dejstvo je, da ni bilo nikoli nobenega takega zločinskega dogovora, ki bi opravičeval genocid nad poraženo stranjo.

            Blebečeš ti. V komunističnih državah so že izgnali Nemce – po Stalinovih navodilih.

            O kolektivni krivdi pa ni govora – le v komunističnih državah.

          • Nauči se angleško in preberi zgornje Winstonove besede, potem pa pametuj.

            Seveda ni bilo dogovora, ki bi opravičeval genocid. Genocida nad Nemci tudi ni bilo. Bile so le različne faze izgona, nedolžne žrtve pa so nastajale v manjši meri zaradi maščevanja, v večji pa zaradi vojnih razmer (pomanjkanje hrane, medicinske oskrbe) ter ene izmed najbolj mrzlih zim 20. stoletja.

            Celotna zadeva o premiku državnih in etničnih mej pa je bila dogovor med zavezniki.

          • Žalostno je da ničesar ne ločiš pri vsem svojem znanju. To je bila politična krivda, sicer bi zavezniki zradirali kompleten nemški narod. Pa so nasprotno, z New dealom so obnovili Nemčijo. Zombi.

          • Seveda je bila politična, a sem rekel da je bila etnična. Ker sta pa bili obe komponenti v nacizmu tako prepleteni, je zaradi tega plačalo popolnoma nedolžno prebivalstvo.

            Tudi ideja o močni Nemčiji kot pogoju za stabilnost Evrope je šele povojna ideja (zamešal si New Deal z Marshallovim planom). Pred tem je ameriška administracija predstavila Morgenthauov načrt, ki je predvideval redukcijo Nemčije na poljedelsko družbo. Po vsej verjetnosti gre zasluga za implementacijo prvega zgolj naraščajoči napetosti med vzhodnim in zahodnim blokom. Sicer bi dandanes bržkone uživali v odličnih nemških poljščinah 😉

            Sit sem steklinastih antikomunističnih komentatorjev iz Časnika, ki so pripravljeni potvarjat zgodovino.

  7. Danes na TV Slovenija:
    – Oče naroda, portret Janeza Stanovnika
    – Proslava ob 70-letnici kočevskega zbora

    Imam strašen občutek, da v privilegirani kasti ter v t. i. osrednjih medjih sploh ne spremljajo novejših zgododovinskih izsledkov v Sloveniji in sploh na tleh ex-Jugoslavije.

    Žal lahko ugotovim, da se bo v Sloveniji vse skupaj slabo končalo.

  8. Oče katerega naroda naj bi bil Stanovnik.
    Slovenskega sigurno ne. Takega očeta se človek sramuje.
    Potrebno je raziskati še to, koliko nedolžnim je on pomagal na drugi svet.

Comments are closed.