Najprej naj izrazim svoje začudenje, da se kljub vsem medijskim odzivom na prestop v laiški stan dr. Draga Ocvirka, do zdaj v imenu Cerkve ni oglasil še noben klerik. Razumem predstojnika, ki je do dokončanja postopka zavezan molku, razumem škofovsko konferenco, ki se ji do takih dejanj ni treba odzivati, ker je to pač postopek, ki poteka med duhovnikom in redom, ki mu pripada. Ne razumem pa, da se med vsemi, ki bi bili o tem vsaj po izzidu intervjuja v Dnevniku kompetentni kaj izjaviti, do zdaj ni (javno) opredelil še nihče. Pravzaprav opažam, da je vse (s katerimi sem prišel v kontakt) ta novica na nek način potrla. Ni jim vseeno, Ocvirku želijo vse dobro, vendar pa bi se njegovemu izstopu radi izognili.
V intervjuju, ki smo ga lahko brali, dr. Drago Ocvirk z besedami zelo spretno pelje zgodbo do konca, ki se je zgodil. Kot bi bila to pričakovana odločitev, kot bi bilo njegovo dejanje nekaj povsem običajnega, lahko razložljivega, skoraj logičnega. Pa je res tako?
Na misel mi prihaja vrsta svetih duhovnikov na čelu z njihovim zavetnikom sv. Janezom Vianejem, ki so se v trenutkih stisk in temnih misli zatekli pred oltar. Tam so lahko pretočili morje solza in tudi kak križev pot, se zatem posvetovali s sobrati v duhovništvu, svojimi predstojniki in škofi, potem pa okrepljeni z močjo od zgoraj, ter bratsko podporo, še vztrajneje nadaljevali svoje duhovniško, redovniško, misijonsko poslanstvo. »V Gospodu je moja moč. Iz globočine, o Gospod, kličem k tebi, Gospod, usliši moje klice«, po psalmu 130 pravi eden od taizeiskih kanonov.
Dr. Ocvirk je pred leti zapisal: »Ne verjamem, da bi me Bog še enkrat poklical za duhovnika. To pa zato, ker ima Bog dovolj domišljije in bi mi zagotovo dal priložnost, da bi si našel eno “fajn” žensko in izkusil še to plat življenja. Ki je ne bom nikoli spoznal. Ampak vsaka izbira je tudi odpoved in to je pač treba vzeti v zakup. Res je tudi, da je duhovniška služba služba, zakon pa ne: tu gre za popolno (pre)dajanje drugemu.« Duhovniška služba je poslanstvo, nikakor ni samo služba. In duhovniško posvečenje je prav tako kot zakon, zakrament. Če Cerkev ne more pristati na ločitev moža in žene, ker sta postala eno telo in sta, kot prvi dr. Ocvirk popolnoma predana drug drugemu, koliko bolj mora biti šele duhovnik predan Kristusu, saj ga v občestvu ljudi, v Cerkvi, nadomešča! Si lahko predstavljamo duhovnika, ki po opravljeni maši sleče talar in ni več duhovnik? Ni več v Jezusovi službi, nič več zavezan njegovim zapovedim?
In po drugi strani, če ni Cerkvene razveze (je le ničnost zakona), zakonca pa, če se kljub temu ločita, ne smeta pristopati k zakramentom, je na drugi strani zgolj ugodno rešena prošnja za laizacijo duhovnika, ki se je pregrešil v disciplinskih zadevah in zatem njegovo običajno krščansko življenje, za kristjane res nekaj nevzpodbudnega…
Lahko se strinjamo, kot zapiše dr. Ocvirk, »da ne bi bilo nič narobe, če bi duhovniki imeli možnost, da se svojemu poklicu posvetijo za pet ali deset let in potem počnejo kaj drugega,« vendar šele, ko bi glede tega veljala jasna pravila. Tudi škofe bi lahko verniki volili, kot evangeličani, ampak šele po tem, ko bi se spremenilo kanonsko pravo. Z odločitvijo dr. Ocvirka za družino torej ne bi bilo nič narobe, če bi jo sprejel v obratnem vrstnem redu, kot je to v resnici storil. Najprej bi moral izstopiti, zaprositi za laizacijo in ko bi spregled dobil, bi si lahko, prost vseh spon, omislil družino. Ker pa je tukaj vrstni red preskočil, njegovega dejanja pač ne moremo sprejeti tako nalahko.
Glede na vse, kar se nam dogaja v zadnjem času, se lahko mirno strinjamo z dr. Ocvirkom, ko zapiše: »vse bolj se mi je dozdevalo, da to vsesplošno slovensko iztirjenje iz evropske civilizacijske orbite vleče za seboj tudi katoličane in njihovo Cerkev. Kako ne, ko pa so večinoma Slovenci/ke! In naj mi ne zamerijo gospodje škofje, dajali so mi vtis, kot da so ovce brez pastirja. Kaj so zdaj, ko so obglavljeni!? Bog pomagaj moji ljubi Cerkvi!« Glede na odmevnost vloge dr. Ocvirka, ki je za nekatere eden največjih katoliških intelektualcev, glede na njegove oddaje, s katerimi je skušal večati spoznanja in rušiti predsodke, ali je z njegovim izstopom iz duhovništva, njegovi ljubi Cerkvi kaj lažje? Ali lahko ljudje to razumejo kot dejanje, s katerim bo katoličanom po neslavnih finančnih aferah zdaj zasvetila luč, ali nasprotno, po katerem bo še več zmede in razdora? Ni jih malo, ki so glede na zadnje dogodke, začeli tudi na njegovo minulo delo gledati drugače. Zazdelo se jim je namreč neiskreno, kajti Cerkev, kot ugotavlja sam dr. Ocvirk, potrebuje predvsem »resnicoljubnost in dialog«. Pri njegovih besedah v intervjuju pa gre večinoma za monolog…
Več: blog Radia Ognjišča
