Namenoma ne želim pisati o nagradi kresnik, saj je le dan pred največjim praznikom naše države Dnevom državnosti, to literarno nagrado, ki jo podeljuje časopis Delo, prejel Goran Vojnović za delo „Jugoslavija moja dežela“. Tako se je odločila komisija v sestavi: literarna zgodovinarka in izredna profesorica za slovensko književnost na FF dr. Alojzija Zupan Sosič, Delov literarni kritik in novinar Igor Bratož, dr. Urška Perenič, docentka slovenistike in – kot predsednik – dr. Miran Hladnik, redni profesor za slovensko književnost na ljubljanski slovenistiki.
V tem času bi raje opozoril na delo „Moški na položajih, ženske v skrbeh, otroci na češnjah“, ki je sicer izšlo že lani, vendar je bilo žal v medijih večinoma prezrto.
Gre za obsežno delo na 565 straneh, ki je izšlo lani marca, ob dvajsetletnici samostojne Slovenije. Predstavlja 435 spominov, pričevanj »navadnih« ljudi, kot sta zapisali urednici, različne starosti in različnih poklicev, svojcev padlih in ranjenih, moških, žensk in otrok z vse Slovenije; največ s Štajerske, zatem Primorske, Notranjske, Gorenjske, Ljubljane z okolico, Dolenjske, Bele krajine, Zasavja, Koroške. Tudi onkraj naše meje. Vsako pričevanje je doživetje zase, vsa pa imajo nekaj skupnega: strah, grozo, trpljenje, stisko, paniko, ob koncu pa veselje, da je vojne konec. Otroški spomini so povezani z začetkom počitnic in s češnjami, ki so takrat, v času desetdnevne vojne za obrambo Slovenije, zorele. Vsi pa so podoba tistega časa. Morda bi danes, po skoraj enaindvajsetih letih, kdo povedal oziroma zapisal drugače.
Urednici sta s svojo strokovno besedo posredovali vsebino in pomen te knjige, ki je, lahko rečemo, zgodovina navadnega človeka tistega časa. »Cilj zbiranja pričevanj je bil ohraniti čim bolj pristno razpoloženje prebivalcev Slovenije. Spomini otrok so še posebej pristni, na primer, kako bridko je bilo slovo deklice od prijateljice iz srbske družine,« je misel ddr. Marije Stanonik.
»Še dobro, da so bila pričevanja zapisana vsaj okrog deset let po osamosvojitvi Slovenije. Če bi čakali še deset let do danes, bi jih bilo gotovo manj, spomini istih ljudi bi bili danes drugačni,« je povedala prof. ddr. Stanonikova in še poudarila, da »je bil cilj zbiranja predvsem ohraniti čim bolj pristno razpoloženje prebivalcev Slovenije.«
Več: blog Radia Ognjišče
