J. Bartolj, blog: Eni še niso prilezli iz hoste …

16

Na spletnem portalu kamnik.info, je Iztok Čebašek objavil članek o preimenovanju Matične knjižnice Kamnik v Knjižnico Franceta Balantiča Kamnik, sam jo je preimenoval kar v Domobransko knjižnico Kamnik. Besedilo, ki ga podaja, je prototip hujskaštva, navijaštva, užaljenosti in tipski primer, kako si eni še vedno predstavljajo našo zgodovino, namreč črno belo.

Kako si lahko drugače predstavljamo naseldnje besedilo: (Poimenovanje po Francetu Balantiču) „častniku kolaborantskih domobranskih enot, ki je aktivno sodeloval z okupacijsko vojsko naci-fašističnega zavezništva, ki je v času okupacije načrtno uničila okrog 2 milijona in pol slovenskih knjig, je politična perverzija posameznikov in lokalnih purgarsko-klerofašističnih krogov, ki že vrsto let, na različne načine, pod krinko demokracije, sprave, humanizma in kdo ve še kakšnih, bržčas za lase ostriženih gestapovskih namiguš privlečenih argumentov, poskušajo rehabilitirati svojo izdajalsko žlahto.“

Ste opazili koliko srda in jeze lahko najdemo v zapisanih besedah? Čebašek je res jezen in razočaran, ker ne bo nikoli več tako kot je (v mitih in legendah) bilo …

Avtorja omenjenega besedila sicer moti, da je pobuda za preimenovanje prišla iz civilne družbe, ne more pa določiti odkod. Kdo so torej pobudniki in zakaj se ne javijo? Morda zato, ker izpostavljanje pri takih temah še vedno kaže na strah, ki so ga Čebaškovi vzorniki obilno zasejali med ljudmi, danes pa škripljejo z zobmi in ne „dovolijo popravljanja zgodovine“, boljše bi bilo zapisati, da ne dovolijo dopolnjevanja partijske zgodovine z nekaterimi novimi spoznanji.

Ena izmed prilog v članku je tudi črnobela fotografija nacističnega zažiga knjig. Bralec naj bi ob tem očitno pomislil, da je bil pesnik France Balantič zagovornik takih dejanj, še več, da je bil protinarodni, protislovenski. Ampak o Balantičevi navezanosti na slovensko zemljo, besedo in domovino priča že njegova poezija.Pomislimo pa tudi na to, da njegovi idejni nasledniki slovensko besedo, literaturo, šolo, pesem …, še po toliko letih ohranjajo onstran oceana. Ali bi jo, če bi bila resnična namigovanja o tem, da so bili hlapci tujcev torej protinarodni?

Za kako abotne insinuacije gre, lahko začutimo, če vsaj približno vemo, da gre „za vrhunskega pesnika svoje generacije, za najizrazitejšega pesnika vojnega obdobja, ki se pesniško sicer ni angažiral v zgodovinsko dogajanje, izrazil pa je najglobljo osebno stisko človeka v času, ko je bil sleherni dan izpostavljen negotovosti in nasilju, tudi smrti…“ Ampak vrhunskost in izjemnost literature nas v tem primeru sploh ne zanimata, saj gre za seveda ideološke zadržke.

Kot piše slikar in profesor Marijan Tršar, je France Balantič „videl in doživel toliko tragičnih usod pa grozodejstev revolucionarnega terorja nad tamkajšnjim kmetskim prebivalstvom, da tudi v bližini smrti ni podvomil o upravičenosti svojega upora proti komunizmu.“

Že njegova smrt v Grahovem je ob postavitvi spomenika in predstavitvi nekaterih dejstev, ki so jih borci hoteli zamolčati (denimo o poboju ujetnikov po bitki, katerih trupla so potem zmetali v ogenj), je zasijala v novi luči. Balantič ni bil kaka mevža, kot pravi Tršar, ampak odločen nasprotnik revolucije. In dediči revolucije tudi 70 let po koncu druge svetovne vojne, ne dovolijo preimenovanja knjižnice po vrhunskem literatu, ker ni bil na njihovi strani.

Več lahko preberete na blogu Jožeta Bartolja.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


16 KOMENTARJI

  1. Slovenija je res nora hiša. Imenovani Iztok Čebašek ali pa Miloš Moretti ( človek nas je nekoč zastopal na eurosongu s povsem simpatično pesmico) sta primera teh levih lunatikov, ki kot da živijo pred tričetrt stoletja in igrajo, precej ubogo sicer, neke politkomisarje v hosti, čeprav so povsem druga generacija.

    France Balantič je eden najodličnejših pesnikov, kar jih je imela Slovenija in si kot evidentno izstopajoči na kamniškem koncu seveda zasluži poimenovanje tamkajšnje knjižnice.

    Če je Čebaškov zapis prispevek k slovenski blaznosti, pa si Bartol v svojem blogu ne more kaj, da ne bi v delu svojega zapisa namesto blaženja te blaznosti še prilival olja na ogenj. Kot prvi v grozljivem besednjaku obklada Balantiča in njegove predlagatelje, pa drugi argumentira upravičenost poimenovanja tudi s tem, da je bil Balantič odločen protirevolucionar. Pravzaprav ga Bartol v svojem blogu predstavi v mojzesovskih konturah, pa je Balantič bil vse prej kot to- izrazito občutljiva in introvertna pesniška duša; nikoli politično zelo zainteresiran, še manj voditelj.

    Da je mera zmešnjav popolna, pa prispevajo predlagatelji že izvedenega, naknadno osporavanega poimenovanja knjižnice po Balantiču, namreč kamniška N.Si, v osebi tamkajšnjega podžupana. Povprašani s strani urednika- levega lunatika, zakaj predlog poimenovanja po Balantiču; namesto jasnega odgovora v smislu, evo, tu imate njegovo pesniško zbirko: Muževno stebliko, preberite, če znate brati, pa potem recite, da si tega ne zasluži, če si upate. Ne, podžupan se izmika odgovoru, zakaj so predlagali Balantiča, kar nekam nerodno mu je…

    Ajajaj, Slovenija.

    p.s. upam, da se ne zgodi kaj podobnega kot v Šk. Loki s poimenovanjem OŠ po rojaku Ivanu Dolencu. Ki je bilo naknadno preklicano zaradi akcij podobnih lunatikov kot je tale Čebašek in podobnega besednjaka.

    • In kaj je narobe s tem, če zapiše, da je bil odločen protirevolucionar? Bi morala tudi Evropa pri obsodbi totalizmov izvzeti slovenski komunizem?

      • Ah, tako odločen spet ni bil. Če ne bi bilo prijatelja Kremžarja, je vprašanje, če bi Balantiča kdo spravil v katerokoli uniformo. Vsekakor ni izstopal kot protirevolucionar, niti kot vojak, ampak kot odličen pesnik.

        • IF, malce več doslednosti bi koristilo.

          1.: “s povsem simpatično pesmico” je Slovenijo zastopal brat omenjenega, Cole Moretti.

          2.: Da je bil Balantič “protirevolucionar” ali, kot piše v članku, “odločen nasprotnik revolucije”, pomeni, da “tudi v bližini smrti ni podvomil o upravičenosti svojega upora proti komunizmu”.
          Balantič je, kakor mnogo slovenskih fantov, oblekel uniformo in prijel za orožje po sili razmer, ki so terjale samoobrambo pred komunističnim revolucionarnim terorjem – da ne bi spet pozabljali na poglavitna dejstva! Za to je bil potreben pogum, Balantič je umrl kot pogumen vojak. Bi mu radi odrekli še to?

          • Vanja, za ad 1. se pa res opravičujem. Tudi bratu omenjenega, Coletu. Prehitro sem sklepal, da gre za isto osebo, najbrž zaradi izgleda in ker je omenjeni tudi pevec in to ne slab.

            ad 2. Nikjer ne “odrekam Balantiču, da je umrl kot pogumen vojak”. Kje si pa to prebrala z moje strani? S trditvijo, da je Balantič po sili razmer in v samoobrambi prijel za orožje, se pa ne strinjam. V Ljubljani niso bile medvojne razmere take, da bi ljudje po “sili razmer in v samoobrambi” prijeli za orožje. Na podeželju pa marsikje v veliki meri res.

            V Ljubljani je bila ta odločitev prvenstveno politična, nazorska, lahko tudi pod vplivom močnih prijateljskih vezi. Velika večina meščanov pa med vojno v “mestu heroju” ni bila angažirana v vojaških formacijah. In se jim niti ni treba tega sramovati.

          • IF, ali ste prepričani, da medvojne razmere v Ljubljani niso bile take, da bi ljudje v samoobrambi morali prijeti za orožje?

            Kaj pa vosovske množične likvidacije, ki jih ni zatajil niti Janez Stanovnik v lanskoletnem intervjuju za Mladino:

            “…Leta se je 1942 skokovito povečalo število partizanov, vzcvetela pa je tudi druga stran. V Ljubljani so se začele množične likvidacije, VOS je med drugim ubil Lamberta Ehrlicha. Začelo se je že prej, jeseni leta 1941. …Do maja 1942 je bilo v Ljubljanski pokrajini likvidiranih 600 ljudi. Vaški zaupniki so sporočali partizanskim enotam imena denunciantov, tako so padali tudi nedolžni…”

            Lahko verjamemo, da častni predsednik ZZB v številkah ni pretiraval.

            O izsledkih sveže raziskave o revolucionarnem nasilju v samem mestu Ljubljana v letih 1941 in 1942 pa tule:

            http://www.demokracija.si/fokus/revolucionarno-nasilje-v-ljubljani-v-letih-1941-in-1942

          • Zanimiv članek iz Demokracije. V njem na koncu dobiš podatek, da so znotraj mesta oz. žice, in tu je tedaj živel naš pesnik, komunisti ( Vos, partizani) v letih 1941, 1942, torej približno preden je Balantič vstopil k vaškim stražarjem, pobili 80 Slovencev i 8 okupatorjevih vojakov.

            Je številka 80 velika? Za vsakega od teh osemdesetih seveda prevelika. Z drugega pogleda pa je živelo v Ljubljani tedaj prav okoli 80.000 prebivalcev, če štejemo večje število pribežnikov iz področij pod nemško okupacijo pa najbrž še precej več. Skratka, ogroženost, da te usodno zadene v teh 2 letih krogla revolucionarjev je bila v ljubljani v rangu 1 : 1000.

            Balantiču v tistem času ne bi pripisoval večje ogroženosti od splošne, saj je na svojem oddelku fakultete menda imel kolege in prijatelje, ki naj bi pretežno ali simpatizirali z OF ali celo v njej aktivno sodelovali in je menda s temi ljudmi tedaj bil v povsem prijateljskem odnosu. Potem je bil pa interniran v Gonars.

            Iz navedenega torej jaz sklepam, da je tvoja ocena o tem, da bi Balantič ali sploh večina fantov iz Ljubljane, ki so se odločali bodisi za eno ali drugo ali tretjo stran v smislu aktivne vojaške udeležbe, to delali povsem po sili razmer in zaradi samoobrambe, vsaj nekoliko pretirana.

          • IF .. Skratka, ogroženost, da te usodno zadene v teh 2 letih krogla revolucionarjev je bila v ljubljani v rangu 1 : 1000…
            —————————
            Ker so švigale kar tako, naključno ?
            Zgrožena sem.

          • IF, midva seveda ne moreva vedeti, zakaj se je Balantič odločil, kakor se je.

            Lahko sicer vztrajate na tezi, da je v Ljubljani v splošnem obstajala majhna možnost postati tarča komunističnega revolucionarnega nasilja.

            Vendar pa vemo, da so bili med umorjenimi žrtvami najvidnejši predstavniki slovenskega predvojnega političnega življenja, učitelji, župani, oficirji, sodniki, duhovniki, člani Katoliške akcije, intelektualci, veliki kmetje, podjetniki in vsi, ki so odkrito nasprotovali komunistični ideologiji. Tarče so bili skrbno izbrani posamezniki in ne naključni mimoidoči meščani. Torej je bilo tudi popolnoma jasno, proti komu je usmerjeno komunistično nasilje.

            V nasprotju z vami, ki menite, da Balantič ni bil zelo odločen ter ni izstopal kot protirevolucionar, menim, da se je dobro zavedal, proti kateremu in kakšnemu zlu se bori.
            Menim, da je k njegovi pogumni odločitvi več prispevala množica od bratske roke pobitih Slovencev, kot pa (po vašem) relativno majhna možnost biti (naključno?) ubit.

          • Vanja, saj mogoče nisva tako daleč vsaksebi v stališčih, kot ti prikazuješ.

            Razlika s teboj in z Amelie, ki je na hitro vskočila in med posebej ostro, a površno zagrabila, je v oceni stopnje osebne ogrožnosti Balantiča s strani komunistov v prvih letih vojne v LJ, ki jo jaz ocenjujem kot dokaj nizko in torej ne kot bistven motiv za njegovi pristop k protirevolucionarnim vojaškim formacijam, pa s tem kdovezakaj sprožam iritiranje nekaterih.

            Če bi me bolj objektivno brali, bi nemara videli, da nisem napisal ene slabe stvari o Balantiču in da odločno nasprotujem tistim, ki bi odvzelo poimenovanje kamniške knjižnjice po njem. Bodi dovolj o temi z moje strani.

          • IF, bom poskusila bit nekoliko temeljitejša.
            Strinjam se s tvojo ugotovitvijo, da o pesniku nisi napisal nič slabega.
            Kot razumem, je dialog pravzaprav potekal ves čas nekako v smislu relativiziranja vzroka, čemu se je pesnik sploh odločil za sodelovanje v protirevoluciji.
            Kot da tisti, ki so pravočasno zaznali zlo, ne bi smeli ukrepat in bi se morali na milost in nemilost prepustit usodi.

    • Tudi jaz ne razumem. Čeprav je bil pesniška duša, to ne pomeni da je bil brez značaja. In mislim, da nekdo brez značaja sploh ne more niti biti pesnik. Tako da klobuk dol, če bil Balantič odločen protirevolucionar, ne pa neka podlasica. Zakaj pa bi potem sploh hoteli imenovati knjižnico po njem?!

      • Tebi sem posredno odgovoril že zgoraj odgovoril. Za informacijo, preden so ga Italijani poslali v Gonars in je študiral v ljubljani, je imel menda stike z OF in so ga ti šteli za svojega simpatizerja.

  2. Tudi jaz pritrjujem Albertu:prav odločna protirevulucionarnost Balantiča in mnogih drugih naših ljudi priča zanje in je odlika, ne pa zločin. Samo etična sprevrženost poskuša nasilje in zlo za vsako ceno vsem vsiliti.Edina upravičena revolucija,ki jo je človek resnično dolžan izvajati vse svoje življenje,pa je nenehno lastno spreobračanje od slabega k dobremu.

  3. Bartol je naredil edino napako, ko pri teh lunatikih govori o blaznosti, jezi, užaljenosti. Kot da ne bi poznal komunistov.

    To ni norost. To je sovraštvo. Kot temeljno življenjsko vodilo teh ljudi. Vsak dan morajo koga sovražiti. Po njihovem psihopatskem obnašanju jih boste prepoznali. Po njihovem sovražnem, zaničevalnem, prezirljivem in fanatičnem govoru. To bi se pa po 100 letnem poznavanju komunistov demokrati res lahko že naučili prepoznavati te nevarne psihopate.

    Balantič je morda najboljši slovenski pesnik. Z značajem. Prepoznal je zlo in kot mehka duša se mu je uprl v legalni uniformi, za razliko od številnih sodobnih relativizatorjev, ki pod ovčje katoliško kožo skrivajo zločinsko socialistično nrav. Ni bil pa s sovraštvom pijan Kremžar kot ga prikazujejo komunisti.

Comments are closed.