J. Bartolj, blog: Davek na cerkev

13

Novi nepremičninski davek, ki se nam bliža, je v Sloveniji pravzaprav začetek nove Cerkvene reforme. Najprej bi rad povedal, da kulturni spomeniki v razvitem svetu večinoma niso obdavčeni. Ker so kulturni spomeniki. Ker vanje povabimo ljudi, ki se želijo spoznati z našo kulturo, zgodovino, umetnostjo, običaji… Na kulturne spomenike so ljudje ponosni, saj odražajo stopnjo razvitosti nekega naroda skozi čas in kažejo v kaj se je prednikom zdelo pomembno vlagati. Starejši kot je spomenik, dlje sega naša zgodovina, naša kultura in omika, daljše korenine imamo…

V Sloveniji je bilo leta 2009 6.157 sakralnih enot (poleg cerkev in kapel zidana znamenja in križi). To predstavlja približno 80 odstotkov celotne kulturne dediščine v Republiki Sloveniji. In zdaj bodo vse to obdavčili. Brez izjem. Tudi kapele in znamenja.

Ne bom se spuščal v to, da je iz baze Geodetske uprave RS razvidno, da je ljubljanska stolnica ocenjena na 1,1 milijona evrov, frančiškanska cerkev na Prešernovem trgu na dobrih 550 tisoč evrov, Plečnikova cerkev svetega Mihaela na Barju pa na dobrih 605 tisoč evrov. Mariborsko stolnico cenijo na dobrih 732 tisoč evrov, cerkev na Blejskem otoku pa na slabih 219 tisoč evrov. Ne bom se spuščal v to zato, ker so te ocene smešne. Samo lokacija v Centru Ljubljane v taki izmeri, ko je frančiškanska cerkev, je vredna toliko kot ocenjena zgradba, da vse ostale opreme sploh ne omenjam. V takih primerih gre za narodno blago, ki nima cene. Celo Sovjeti niso podrli vseh cerkva v Moskvi za časa najtršega Stalinizma, ampak so jih ohranili, ker je šlo narodno dediščino. In ta je bila sveta celo za ruske boljševike.

Tudi pri nas jih ne bodo podrli, ampak le obdavčili. Vse podpisane peticije za obdavčitev Cerkve, se bodo zdaj udejanjile. Le dovolj dolgo je bilo treba ponavljati, da je Cerkev tako bogata, da se ji nek dodaten davek ne bo preveč poznal.

Kljub vsemu pa smo lahko veseli, ker so se člani vladne koalicije odločili za obdavčitev mrtvega kamna. Kajti kamen ni tisto, kar tvori živo Cerkev. To so ljudje. In dokler ne bodo obdavčili Cerkve za vsakega vernika, ki se v nedeljo oglasi pri bogoslužju, naši dacarji ne bodo dosegli svojega namena.

Več: blog Radia Ognjišče

13 KOMENTARJI

  1. Čisto prav je tako, kaj pa je glavar Cerkve v takšni družbi čisto tiho! Če bi bil kaj kristjan, bi vpil, kot je vpil sv. Stanislav:

    Rodil se je leta 1030 v škofiji Krakov. Bil je škof in mučenec in je razglašen za zavetnika svoje domovine, Poljske. Plemiški starši so si ga po tridesetih letih zakona izprosili od Boga in ga že pred rojstvom odločili za božjo službo. Najprej je hotel postati benediktinec, škof Lambert pa ga je pregovoril, da je postal škofijski duhovnik. Po Lambertovi smrti sta ga ljudstvo in duhovščina soglasno izvolila za krakovskega škofa, a privolil je šele na izrecen papežev ukaz.

    Kmalu se je sprl s poljskim kraljem Boleslavom II., ker temu ni nič pomenila svetost zakona in ženska čast. Veliko družin je onesrečil. Škof Stanislav ga je spoštljivo opozoril na pohujšanje. Kralj je na zunaj obljubil poboljšanje, v srcu pa je koval maščevanje. Iz mnogih legend, ki opisujejo spore med škofom in kraljem, je mogoče razbrati, da je Boleslav II. gnal Stanislava tudi pred sodišče, a mu ni mogel dokazati krivde. Škof naj bi tedaj mrtvega plemiča poklical iz groba, da je izpovedal resnico zoper lažnive priče.

    Zdi se, da je bil neposredni povod za kraljevo nebrzdano jezo upor plemstva, ki ga je kralj kruto kaznoval. Škof Stanislav je tedaj pripravil kralja do tega, da je nehal divjati zoper nedolžne, z novim nasiljem pa je kralj škofa pripravil do tega, da ga je izobčil in nazadnje izrekel še izobčenje nad mestom Krakovom (v mestu je prepovedal božjo službo). Kralj je bil besen, a je zaman terjal preklic kazni, dokler ni pokazal resne volje za poboljšanje. Tako je nekoč šel za škofom, ki je maševal zunaj mesta v cerkvi sv. Mihaela, in mu sam z mečem preklal glavo, ker nihče drug ni hotel biti za krvnika. To se je zgodilo 11. aprila 1079. Tedaj je zoper kralja nastal splošen upor. Vlado je prevzel njegov mlajši brat Ladislav. Stanislava so najprej pokopali v cerkvi sv. Mihaela; čez nekaj let so njegove ostanke prenesli v krakovsko stolnico (Wawel), kjer ga še danes časte. Papež Inocenc IV. ga je leta 1253 razglasil za svetnika. Takrat se jezbralo poljsko ljudstvo v nepreglednih množicah v Krakovu. Dinastija Piastovičev je Stanislava prosila za odpuščanje in ga s papeževim pristankom razglasila za nebeškega varuha poljske zemlje.

    Boleslav pa je moral v izgnanstvo na Ogrsko. Umrl je leta 1081. Po legendi naj bi bil pokopan v samostanu Osoje na Koroškem. Gotovo pa je, da je Boleslav II. delal ostro pokoro za svoj greh, ni pa zgodovinskih potrdil, da je on res »mutec osojski«, ki mu je naš pesnik Anton Aškerc v lepi pesmi pripravil slovstveni spomenik.

    Goduje 11. aprila.

  2. Nasa vlada ze ve, da kristjani ne bomo sli na ulice. Ali se resnicno strinjamo prav z vsako norostjo, ki jim pade na pamet? Kako globoko moramo se pasti?

  3. Najprej, kar naprej nam kažejo kako noro je Gursovo bazo postaviti za osnovo obdavčitve! Neke izmišljene številke nikoli ne morejo biti osnova za davek!
    Drugo, Cerkev pri nas se sama ima za zasebno ustanovo, torej niti ni čudno, če ji nabijejo davek.
    In res, če škof molči ob vsem kar se 70 let dela na področju zakonodaje, potem naj se ne čudi. Vse je mogoče.

  4. Obdavčitev Cerkve je krišitev ustavnega člena ločenosti, saj se država ne sme vtikati v Cerkev.

  5. Strokovnjaki bomo morali izbrati tiste sakralne objekte, ki imajo resnično neko vrednost v smislu kulturne identitete naroda (recimo kaka tretjina vseh obstoječih) in te naj pomaga vzdrževati država. Ostale naj vzdržuje sama RKC, ali pa naj jih proda oziroma naj propadejo. Vsaka podeželjska kapelica ali obcestni križ pa res ne more obremenjevati proračuna …

    • Vi ste pa res en funkcionalno nepismen strokovnjak.

      Znamenja,kapelice in cerkve ne obremenjujejo državnega proračuna. Le izjemoma država pomaga pri sofinanciranju obnove uradno priznanih kulturnih spomenikov. Sedaj hočejo pingvini obdavčiti kapelice in znamenja, o tem teče beseda.

      Jasno je, da si na koncu ne bodo upali, to je le kost vržena v kulturni boj, v upanju, da ljudje ne bodo tako znoreli, ko bodo namesto nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča dobili položnice za plačilo davka na nepremičine v tri do petkratni višini sedanjhi izdatkov.

      • Dobro bi bilo tudi ovrednotiti, koliko so verniki za gradnjo in vzdrzevanje cerkva na Slovenskem ze prispevali…In ker smo pravicni, ovrednotiti tudi morebitni (?) prispevek nasih borcev za svoje komunisticne spomenike. Menda ne boste trdili, da so le-ti (npr. Kidric) v interesu naroda in imajo vecji kulturni pomen kot cerkve in kapelice (marsikaterim starsem ali starim starsem nasih raznih komentatorjev in danasnjih ateistov so ti sakralni objekti veliko pomenili)?

  6. Gospod Bartolj, če bi se vodstvo Katoliške cerkve pravočasno distanciralo od slovenskih skorumnpiranih neoliberalnih politikantov v SDS, afere z mariborsko nadškofijo ne bi bilo. Ker pa so delali po istem kopitu kot njihovi politični zavezniki, se je zgodilo, kar se je moralo zgoditi. Le da vi nočete videti resnice.
    Bog očitno ni na strani desnice.

Comments are closed.