Papež Frančišek je v petek, 30. septembra odpotoval proti Gruziji, od koder bo v nedeljo odšel še v Azerbajdžan. Predstavljamo aktualne izzive sicer majhne katoliške Cerkve v obeh državah.
Izzivi katoliške Cerkve v Gruziji
Cerkev v Gruziji je leta 2006, ko je obhajala prvo škofijsko sinodo, izbrala tri smernice: ekumenizem, formacijo in služenje v sodelovanju z laiki. Pastoralno dejavnost v državi danes zaznamujeta župnijsko življenje in majhne skupnosti, ki so razpršene po državi in zaradi razdalj od maloštevilnih duhovnikov zahtevajo veliko energije. Posledično je pomembna vloga v pastorali zaupana katoliškemu laikatu. Na primer dejavnosti Karitasa, katehetsko delo, vodenje mladinskih, univerzitetnih ali zdravstvenih centrov. Kar zadeva izziv formacije, pomenljivo delo na vzgojnem in kulturnem področju opravljajo sestre salezijanke, ki delujejo med mladimi. Leta 2002 je bila v Tbilisiju ustanovljena katoliška univerza.
Cerkev v Gruziji je zelo dejavna tudi na socialno-zdravstvenem področju. Posebej je cenjeno delo Karitas. Le-ta skrbi za menzo za uboge, majhne ambulante, strokovne šole na revnejših območjih države; znani so tudi Karitasovi programi podpore otrokom in mladim z ulice, osebam s posebnimi potrebami, brezdomcem in starejšim osebam. V zadnjem času je poseben projekt namenjen pomoči beguncem iz Sirije in Iraka ter drugih konfliktnih območij.
Pomembno področje pastoralnega delovanja je posvečeno ekumenizmu in medverskemu dialogu, kar predstavlja poseben in težak izziv. Pravoslavna Cerkev v Gruziji, ki je večinska, ni najbolj naklonjena ekumenski poti in z njo povezanimi vprašanji, na primer glede zakramentov. Prostor srečevanja in dialoga je zatorej predvsem sodelovanje na dobrodelnem in etično moralnem področju. Organizirani so bili na primer simpoziji o aktualnih temah, kot so bioetika, vloga in pomen družine, teorija spola in zaščita življenja. Pomembna etapa dialoga med katoliško in pravoslavno Cerkvijo v Gruziji je bilo sicer srečanje papeža Janeza Pavla II. in katolikosa patriarha Elije II. leta 1999. Verska voditelja sta takrat podpisala skupno izjavo o miru v regiji.
Izzivi katoliške Cerkve v Azerbajdžanu
Tudi Cerkev v Azerbajdžanu, četudi šteje le nekaj tisoč vernikov, aktivno sodeluje v življenju države. In sicer predvsem na socialnem in vzgojnem področju. Delo salezijancev, katerim je zaupana župnija v glavnem mestu, se odvija zlasti med mladimi, pa tudi med najbolj ubogimi. Organizirajo tečaje za katehumene, odprli so šolo, vodijo menzo za uboge, ustanovili so sklad za pomoč revnim. Sestre Matere Terezije pa so odprle hišo za brezdomce in reveže.
Delo Cerkve se odvija v sodelovanju z drugimi skupnostmi, muslimansko, pravoslavno, luteransko in judovsko, s katerimi obstajajo dobri odnosi medsebojnega spoštovanja, kar med drugim spodbuja azerbajdžanska oblast. Slednje je pomenljiv vidik, katerega je izpostavil tudi papež Janez Pavel II. med svojim obiskom države leta 2002. Prav ta je bil za tamkajšnje vernike velika spodbuda in jim je dal nov zagon. Papežev obisk je pozitivno vplival na utrditev odnosov med katoliško Cerkvijo in vlado v Bakuju. Cerkvene dejavnosti v Azerbajdžanu namreč ovirajo zakon, da se morajo vse verske organizacije vpisati v določen register, in pa vrsta birokratskih preprek. Leta 2010 je bil sprejet nov zakon, ki je zaostril denarne kazni, ki zadevajo versko svobodo, na primer prozelitizem ali katerokoli dejavnost brez uradnega dovoljenja.
Posebno poglavje so odnosi s pravoslavno Cerkvijo. Tudi ta je v preteklosti doživela težke trenutke, vendar pa je bilo najbolj kritično obdobje preseženo leta 1944. Od takrat dalje je pravoslavna Cerkev nudila pomoč in podporo tudi majhnemu številu preostalih katoličanov. Gre za izjemen dokaz ekumenske solidarnosti, ki daje sadove še danes, ko so odnosi med katoličani in pravoslavnimi v Bakuju še vedno zelo dobri.
Vir: Radio Vatikan.
