Izvleček iz Küngovega svetovnega etosa – zdravilo za Slovenijo

37
480

Hans_KungHans Küng, svetovna moralna avtoriteta, je ob spoznanju, da je prihodnost našega planeta in njegova globalizacija odvisna predvsem od reševanja svetovne duhovne krize, ki je vse bolj očitna tudi v razvitem svetu, ob koncu prejšnjega stoletja (l. 1993) našemu planetu ponudil zdravilo v obliki Deklaracije o svetovnem etosu. Upa, da bo ta etos, ki mu ne nasprotuje nobeno širše sprejeto učenje religij ali filozofskih šol, uspešno zaustavil pohod svetovnega zla. Njegova srčika je zlato pravilo: »Ne stori drugim tega, kar ne želiš, da bi drugi tebi storili«.

Kot ugotavljajo mnogi kritični razpravljalci o stanju v naši domovini, je kriza tudi pri nas predvsem duhovna in se kaže v narodovi razklanosti na »naše« in »vaše« ter v skoraj popolni izgubi moralne orientacije. V veliki meri je vzrok gospodarske krize prav moralna izgubljenost. Kaj storiti?

Küng odgovarja: »Zgodovinske izkušnje nam kažejo, da se svet ne more spremeniti na bolje brez preobrazbe duha ljudi in duha javnega življenja. Možnosti preobrazbe so se že nakazale v novih pogledih na vojno in mir, gospodarstvo in ekologijo, kjer smo v zadnjih desetletjih doživeli bistvene spremembe. To preobrazbo moramo doseči tudi v etiki in vrednotah! Vsak posameznik ima dostojanstvo in pravice in je zato odgovoren za vse, kar dela ali opušča. Vse naše odločitve, vsa naša dejanja, tudi naše nedejavnosti in naši neuspehi, vse prinaša posledice. Posebna naloga verstev je, da ohranjajo živ občutek odgovornosti.«

In kako naj v luči zlatega pravila izgleda reševanje slovenskih zagat. Oglejmo si nekaj primerov slovenskih bolezni, ki jih to pravilo zdravi:

Laž je najbolj zhrbtna slovenska duhovna bolezen. Laž, ki ji pripisujemo kratke noge, ima, vsaj pri nas, noge daljše, kot smo mislili. To vemo od prejšnjega sistema, ki je šele po pol stoletja podlegel resnici. V sedanjem sistemu se je laž prilagodila novim razmeram. Tudi s tem, da se pogosto preobleče v polresnico. Kung pravi: »… povsod po svetu najdemo ogromno laži, hinavščine, goljufanja in sprenevedanja, ideologije in demagogije. Najdemo politike in poslovneže, ki si z lažmi gradijo uspeh; medije, ki namesto poštenega novinarskega dela širijo ideološko propagando, laži namesto informacij, in jim je cinični poslovni interes nadomestil zvestobo resnici… Brez resnicoljubnosti na svetu ne bo pravice…

V velikem in davnem verskem in etičnem izročilu človeštva najdemo zapoved: Ne laži! – ali pozitivno rečeno: Govori resnico in živi v resnici! Ta davna zapoved pravi, da nima nihče, nobena ženska, moški, država, cerkev ali verska skupnost pravice, da bi lagala drugim ljudem.

To še posebej velja za tiste ljudi, ki delajo v množičnih občilih, ki smo jim dali pravico do obveščanja in jim tako zaupali službo varuhov. Ti ljudje niso nad moralo! Dolžni so spoštovati človekovo dostojanstvo, človeške pravice in temeljne vrednote. Nimajo pravice posegati v osebno življenje posameznikov, zavajati javnega mnenja, prikrajati resničnosti«

Kraja, ki je sicer zvesta spremljevalka človekove zgodovine, ima pri nas še posebno značilnost. Osamosvojitev, ko naenkrat ni bilo več pravega lastnika, so nekateri razumeli kot življenjsko, celo stoletno priložnost za: «Navali narode! Vzemi!« In se niso obotavljali. Grabili so na vse pretege. Kot narod pa smo se šele po dolgem času zavedli, da smo okradeni. Dolg plačujemo in bomo plačevali mi vsi, predvsem pa množica brezposelnih in neposredno okradeni.

Ker sta laž in kraja pri nas dobili domovinsko pravico, bo zdravljenje zelo dolgotrajno. Treba bo začeti prav pri začetku, pri vzgoji najmlajših. Vendar bo dodatna težava v tem, da je šolska moralna vzgoja zanemarjena. Mladim je treba dopovedati, »da namesto pohlepa po denarju, prestižu in materialnih udobjih, potrebujemo skromnost in občutek za mero. Pohlep ljudem pojé “duše,” svobodo, dostojanstvo, notranji mir, izniči našo človečnost«.

Sovražnost, netoleranca. Narodova razklanost med »Mi- Vi«, »Naši – Vaši« je pri nas tako globoka, da bo trajalo še lep čas do narodne sprave, o kateri toliko govorimo. »Res je, kjer so ljudje, tam bodo konflikti. A spore moramo reševati brez nasilja, v okviru pravičnosti. To velja tako za države kot za ljudi. Nosilci politične moči morajo delovati v okvirih pravičnega reda in iskati najbolj nenasilne rešitve. Če želimo živeti kot celoviti ljudje in v duhu naših veličastnih verskih in etičnih korenin, moramo v javnem in zasebnem življenju varovati soljudi. Ne smemo biti surovi, neusmiljeni, kruti. Vsako ljudstvo, vsaka rasa, vsaka religija mora dokazovati strpnost in spoštovanje, da, veselje do drugih. Manjšine, rasne, etnične, verske potrebujejo zaščito in pomoč.«

Verska (ne)toleranca. »Vemo, da verstva ne morejo rešiti ekoloških, ekonomskih, političnih in socialnih težav sveta. Lahko pa ponudijo notranjo spremembo, miselnost, srca – vse to, kar je nedosegljivo zakonom ter ekonomskim in političnim programom. Človeštvo nujno potrebuje družbene in ekološke reforme, a enako nujno potrebuje duhovno prenovo. Verstva lahko ponudijo osnoven občutek zaupanja, občutek smisla, dom duha.« Žal naša družba tega zaenkrat še ni pripravljena sprejeti.

Družbena vseenost. Demokracija ne ustvarja pogojev za svoje delovanje, lahko pa, in mora, take pogoje omogočati. Naša demokracija je še vedno v povojih, zato njene začetniške težave niso nepričakovane. Eno od spričeval za zrelo demokracijo so organizacije civilne družbe in predvsem njihova aktivnost. Pri nas uravnotežene civilne družbe praktično nimamo (razen če mednje štejemo copatarska društva), kar je slab znak. Še slabše pa je to, da so ljudje (predvsem mladi) apatični in zdi se, da jim je vseeno, kakšno je stanje v družbi. Ne vidijo prihodnosti in nimajo svojega mnenja. Temu je delno kriva narodova razklanost in mlačnost domovinske vzgoje v šolah.

Pripis uredništva: besedilo v kurzivi je iz  Deklaracije o svetovnem etosu, ki jo je Hans Küng objavil l. 1993. Prevod Roman Štus.

Pripis uredništva: prispevek prvič objavljen v glasilu društva Slovenski katoliški izobraženci, ZRNO SKI, 16/1(2011).


37 KOMENTARJI

  1. Iz meseca v mesec bolj se zavedam, da je laž naš sistemski greh. Potopljeni smo v konstrukte, v morje polresnic in popačenih resnic. Zdaj se sprašujem, kako se zaščititi. Zaenkrat mi samozaščita koliko toliko uspeva, ker sem nehal brati naše časopise in gledati informativne oddaje z Dnevnikom in Odmevi vred. Počutim se bolje. Vem pa, da to ni idealna pot.

    • Že papež Frančišek je v zandjem času kar dvakarat opozoril, da Cerkev uničijejo govorice, opravlajnje, laži. Če človek noče biti del tega, izstopi iz tega kroga. Naši mediji so polni opravljanja, pol resnic in laži. Občinstvo postane zasvojeno s to drogo, ki jo mora dobivati v dnvenih odmerkih. Torej odpoved tej drogi je idelana rešitev. Kar nanekrat opazimo, da je krog ljudi, ki je odvisen od te droge omejen in da izven tega kroga obstajajo čito normali ljudje, ki niso zasvojeni. Na teh ljudeh družba še deluje zdravo.

    • Problem tega stališča je v tem, da je to, kar imajo eni za drogo, je za druge zdravilo. In obratno.

  2. Kateri cerkveni učitelj pa ni opozarjal na svetovno duhovno krizo svojega časa? Vsi od svetopisemskih prerokov naprej. In vsi so ponujali enake recepte za izhod iz nje kot Hans Küng. To se mi zdi tako, kot bi desetkatat zapored stopil na grablje. Eni se iz zgodovine res niso sposobni nič naučiti.

    • In vi verjamete, da obstaja boljši recept za izhod iz krize. Boljši kot so ga ponujali svetopisemski preroki. Nekakšna dokončna rešitev. Brez Boga seveda.

    • To, kar govori Küng, ni recept iz krize, amapk pobožne želje, da bi že na tem svetu živeli v raju, če bi bili vsi ljudje dobri. Zgodovina nas uči, da taki programi, že od svetopisemskih časov, niso izboljšali ne sveta ne človeka niti za milimeter. Krize so cikličen pojav – pridejo in minejo. Če bi krize trajno izostale in postali vsi ljudje dobri, bi pomenilo, da je prišel konec sveta. Ljudje bi shirali od dolgega časa.

      • Kuningov globalni etos ni samo utopija je še kaj monogo hušega.
        papeš Frančišek je v današljem intervjuju v La Repupniki odlično predtavil to zmoto, ki negira avtonomijo vesti posameznika:
        «E qui lo ripeto. Ciascuno ha una sua idea del Bene e del Male e deve scegliere di seguire il Bene e combattere il Male come lui li concepisce. Basterebbe questo per migliorare il mondo».

        prevod: “Tu še enkrat ponavljam. Vsakdo ima svojo predstavo o Dobrem in Slabem in izbrati mora Dobro , se borti proti Slabemu , kot to sam razume. Dovolj bi bilo samo to, da bi izboljšali svet.”

      • Moram priznati, da Künga ne poznam preveč dobro. V njegovih kritikah je veliko resnice, kar pa še ne pomeni, da mogoče ni lažni prerok. Je kar treba biti previden in kritičen pri teh prerokih.

        Vsekakor pa se ne sme enačiti pravih prerokov od lažnih. Če ne prej, zgodovina pokaže, kateri so pravi.

        Tone, enačenje pomembnih cerkvenih učiteljev z nekim wanna-be prerokom je čisto zavajanje. Preden jih omalovažujete, povejte kaj konkretno se vam na katerem zdi sporno in kakšna škoda je nastala zaradi njega.

        Vsak dober prerok je v svojem času pripomogel k pomembnemu premiku k izhodu iz krize. Brez prerokov bi krize še kar trajale, če ne bi bilo še kaj hujšega. Ljudje znajo biti zelo destruktivni.

        • Predvsem se mi zdi važno to, da Küng ni v duhu časa. On zagovarja moralne imperiative, te pa smo že preživeli. Ljudje moramo poslušati našo vest in predvsem biti aktivni, to pa je v nasprotju s svetovnim etosom. Izvajanje njegovega načrta bi nas pripeljalo do popolne dekadence. Morala namreč ni v izrekih in zapovedih ampak k srcih, na kar so opozorili mnogi – tudi Jezus. Zapovedi namreč ne pridejo v nas, ampak so že v nas. Bog je v nas. Če bi se zdaj začeli držati teh zapovedi, bi se jim slej kot prej uprli. Danes smo pač taki. Ljudje je treba samo naučiti poslušati sebe in videti druge.

          Pa še nekaj. Küng je za vrhovni izrek postavil: “Ne stori drugim tega, kar nočeš, da bi drugi storili tebi”. To je bedna izsprememba Jezusovih besed iz strahu, da bi pravo Zlato pravilo kdaj prebral mazohist. Ampak samo Jezusov stavek je uporaben. Ljudje moramo namreč pomagati en drugemu, se obdarjati, čutiti, ljubiti, pogovarjati itd. Delati samo za druge, biti povsem za druge. To novodobno zlato pravilo pa nam samo pravi, da ne smemo nikomur škodovati, na nek način na bomo samo zase. Naj bomo prijazni a nič več. Tak način nas pač ne bo nikamor priperjal. To je nekakšni neoliberalni etos.

          Ljudje rabimo pozive, nasvete, akcijo, ne pa prepovedi. Nehajmo pobijat otroke v Afriki, ampak kdo jim bo pa pomagal?
          Tu se pravzaprav soočamo z večnim problemom:
          Mojzes ali Jezus?
          Prepoved ali delovanje?

          Ljudje pač nismo etični. To je po toliko letih že precej očitno. In to predvsem zaradi tovrstnih imperiativov. Ker nam vsi pridigajo in nas odvadijo poslušat sebe. Ko pa začenmo delovati, ljubiti, nam to postene samoumevno. Nekakšen užitek. Če bi to postalo del družbe, bi napredovali. Vsi bi želeli najbojše. V tem smislu se mi zdi Küngov projekt zelo negativen, saj mu to manjka. Je pa res, da bi morali etiko postaviti kot pogoj za recimo politično delovanje in jo vnesti v javno debato.

          • Avtor Franc Cvelbar odgovarja na predvsem naslednje trditve komentatorja: Küng zagovarja moralne imperiative, te pa smo že preživeli. Ljudje moramo poslušati našo vest in predvsem biti aktivni, to pa je v nasprotju s svetovnim etosom. … Zapovedi… so že v nas. Bog je v nas.

            z naslednjim pojasnilom:
            Te besede razumem kot: pustite vse pri miru, vse tako kot je! Pod “tako, kot je” pa spada v prvi vrsti tudi sovraštvo. Ostrino tega sovraštva pa želi Küng otopeti. V tem je tudi odgovor na Srdinškovo trditev (v nadaljevanju), da je(osnovno) zlato pravilo “ne stori, kar ne želiš, da bi drugi tebi storili” poneverba (pozitivnega) Jezusovega zlatega pravila:”stori to kar želiš, da bi drugi tebi storili”. Da sloni Küngov svetovni etos na (manj zahtevnem) zlatem pravilu ni naključje, ampak posledica globokega premisleka. Poslanstvo etosa naj bi bilo izbrisati vse sledi sovraštva, predvsem pa sovraštva med religijami in kulturami na vsem našem planetu. To pa je dosegljivo že na osnovi osnovnega zlatega pravila, ki mu zadostimo že s tem, da nič ne storimo. Nikogar, ki drugače misli, deluje, veruje ne sovražimo in ne napadamo. Seveda pa Küngovega etosa ne smemo razumeti kot prepoved socialnega, javnega ali kakršnega koli pozitivnega delovanja. V tem smislu je svetovni etos obravnavan za uporabo na lokalni ravni v komentiranem prispevku in v zborniku predavanj M. Pavliha, B. Ošlaj Svetovni etos globalno in lokalno, Grosuplje, Partner graf, 2013.(v casniku.si predstavil Marko Jerina).
            Küng si prizadeva, da bi osnovno zlato pravilo postalo obvezno za ves planet. Njegovo sprejetje pa ne bi smelo biti problematično, saj je že sedaj vsebovano v večini svetovnih religij in kultur. Sprejem pozitivnega zlatega pravila bi bilo veliko bolj problematičen in bo morda osnova Svetovnega etosa št.II nekoč v prihodnosti. Šele tedaj se bo morda uresničila komentatorjeva misel da nam delovanje iz ljubezni postane samoumevno in nekakšen užitek

  3. Mislim (kot skušam tu in tam pokazati), da je Küng (& ostala obkoncilska teologija a la Rahner) bolj vir problema kot pa rešitve, ki jo iščemo za današnji čas.

    • Spoštovani g. Kerže! Ljudje, ki se trudijo za mir, niso in ne morejo biti vir problema, pač pa vir rešitve. Ljudje, ki sejejo nestrpnost pa žanjejo vihar.

      • G. Bernhardt
        Ni vse zlato, kar se sveti in ni vse kar diši po humanizmu res zdravo človeško. Velika razlika je med krščanskim in ateističnim humanizmom. Ko pade Bog, pade človek. Smrt Boga je neizogibno smrt človeka.
        Evangelij je podlaga kulturi življenja. Vse ostalo, kar evangeliju nasprotuje, v končni fazi ne more biti kaj drugega kot gnusni obraz kulture smreti, ki steguje svojo roko celo po omenjenem teologu in humanistu. G. Cestnik o tem navaja (nekoliko nižje) zgovorno dejstvo.

  4. Kar razglaša Küng je že videno in slišano. Razvodeneli humanizem. Ali drugače: krščanstvo brez Boga in objektivnih zapovedi. Po domače: “ne tič ne miš”.

    In Ivo Kerže ima povsem prav.

  5. Vsebina tega članka je najbolj aktualna za današnji čas.
    Hvala uredništvu, da ste ga objavili.

    Zanimivo je kako se nekateri izogibajo iskanju dobrega in pisanju in govorjenjem o dobrem v človeku in v skupnosti.

    Lahko rečemo, da je iskanje in spodbujanje dobrega v človeku, še vedno tabu tema, torej prepovedana tema.

    Kako pa se naj človek in skupnost popravitu na boljše, če stojita na stališču, da ne moreta ničesar prispevati za rast svojega dobrega?!

    Krščanstvo nima pasivne zapovedi, ampak aktivne zapovedi.

    Ljubite se med seboj kot sem vas jaz ljubil!

    Deklaracija o svetovnem etosu je skladna s krščanskimi vrednotami. Logično pa je, da posebej ne izpostavlja Boga, ker upošteva kako so nekateri občutljivi, če se izpostavi njegova prisotnost.

  6. Tore, ne bojmo se človečnosti v naših zasebnij in javnih odnosih. Ampak ansprotno, bodimo glasniki človekoljubja na vsakem koraku.

    Le na takšen način se bomo obvarovali škodljive sebičnosti, ki povzroča gorje drugim in samemu sebi.

    • Izvolite se držati svojih nasvetov. Jaz človekoljubno živim že od nekdaj in to mi povsem zadošča.

    • Ta pridigarska dikcija mi ni všeč. Vsak, ki patetično ponavlja – bodimo pošteni, v resnici misli reči bodite pošteni.

  7. Pomembna je vsebina in ne oblika. Nekateri mislijo, da sme le cerkev pisati in govoriti kako rasti v dobrem.

    Ko gre za življenjske veščine, kako v skladu s krščanskimi vrednotami duhovno rasti v osebnem in skupnem življenju, je potrebno spodbujati ustvarjalnost ljudi, ne pa jo omejevati.

  8. V slovenskem neoliberalizmu je veljalo, da si neumen, če si preveč pošten. Za marsikoga še to danes velja, čeprav se opozarja na negativne plati neoliberalizma.

    In ker pri nas v javnem življenju krščanske vrednote nimajo domovinske pravice, drugega duhovnega vrednostnega temelja pa ni, je logično, da se negativni, lahko rečemo že skrajni škodljivi pojavi potem naknadno rešujejo s spremembami zakonov pod pritiskom javnega mnenja, pri čemer končno pridejo na dan krščanske vrednote.

    Ta naša sistemska neduhovnost le dokazuje, da brez vrednotnega temelja v našem življenju, ne moremo uspevati.

  9. »V slovenskem neoliberalizmu je veljalo, da si neumen, če si preveč pošten.«
    Ameriški in svetovni neoliberalci so pa sami poštenjaki, ki so pomotoma pahnili tisoče v bedo?
    »In ker pri nas v javnem življenju krščanske vrednote nimajo domovinske pravice«
    V Italiji pa se krščanske vrednote kar po ulicah valjajo, toliko jih imajo? A so politika bunga-bunga za vas krščanske vrednote? Te svoje krščanske vrednote si lahko nekam zataknete. Niti najmanjšega dokazani, da bi bilo tam, kjer krščanske vrednote bolj poudarjajo, živeli kaj bolje ali bi bilo več poštenja. To so samo navadne politikantske floskule za naivni del folka.

  10. Küngove trditve jemljem kot dobronamerne, vseeno pa se sprašujem, ali so dovolj za neko korenito spreobrnenje srca in mišljenja (grško: metánoia). Spreobrnenje se namreč vedno začne pri meni samem, vendar se tega ne zavedamo, dokler se res ne spustimo na dno in nimamo več kaj izgubiti. V petek bomo praznovali god sv. Frančiška Asiškega, ki je tudi godovni zavetnik sedanjega papeža (čeprav dan prej praznuje tudi sv. Frančišek Borgia, jezuitski svetnik, ki sicer izhaja iz družine razvpitih Borgijcev). Spreobrnenje je lahko kamen spotike, če ne vemo, zakaj se sploh spreobrniti – ali obstaja neka vrhovna avtoriteta, ki bi jo lahko imenovali Najvišje dobro (za kristjane je to Bog). Če pa Boga ni, je vse dovoljeno. Tudi politične ideologije 20. stoletja so nekako izločile Boga in tako zapadle v etični relativizem. Slovencem nasploh manjka moralnih avtoritet, največkrat jih iščemo na napačnem mestu (pa čeprav smo še tako razočarani nad politiko). Zato razumem pomisleke tistih, ki so do Künga kritični, češ da ponuja nek razvodeneli humanizem. Dodatno težavo pa vidim tudi v tem, da njegova kritika odnosa "naši-vaši" za slovenske razmere ni dovolj razločna, ker smo še vedno v globoki asimetriji. Petnajst let po sociološki raziskavi, po kateri je dr. Frane Adam ugotovil, da iz časa prejšnjega režima podedovane elite obvladujejo najmanj štiri petine celotne družbene moči, se stanje dejansko ni nič spremenilo. Slovenci smo sicer radi kritični do politike, medijev, itd., ampak smo tudi takoj pripravljeni kupiti vsako poceni razlago izvora sedanjih problemov, ozadja in globina nas ne zanimajo pretirano. Če recimo v vsesplošni krizi javnih financ vlada s proračunskim denarjem na nepregleden način zalaga bančne luknje, kjer najdemo imena praktično istih botrov, ki so se že okoristili v času prejšnjih etap tranzicije, in na to dejstvo opozorijo tudi nekateri ekonomisti, bi se moral v državi oglasiti alarm. Vendar je Slovencem očitno lažje verjeti nekemu Lukšiču, ki najprej reče, da vlada dela v dobro ljudi, v naslednjem trenutku pa podpre sindikalne grožnje s protesti. Očitno se tovrstno populistično obračanje besed – glede na javnomnenjske raziskave – splača. In če smo pripravljeni to tolerirati, potem nimamo pravice, da od politikov terjamo moralno držo.

  11. Slovenski katoliški izobraženci si ne bi smeli dovoliti objavljati spise heretičnega teologa.

    • Slovenskim katoliškim izobražencem je papež “odstopil” štiri škofe a oni pred tem o škofih še trznili niso.

    • Tako je prav, tudi slovenski komunisti niso dovolili objavljati heretičnega marksita Djilasa niti heretičnega leninista Trockega.

  12. Vsi ki smo živeli še v Jugoslaviji in nosili težo dneva smo, če se tega zavedamo ali ne po svoje pohabljeni, ne Kueng ne Rahner ne kdo drug iz svobodne Evrope ni bil v naši koži, veliko nas je skusilo na lastni koži posledice ideologije zla komunizma ,premnogi so plačali s svojimi življenji. Ponovno smo priča širjenju laži kraljestva zla. Računati na volitve kot na edino demokratično orožje je pametno in ni pametno.
    Če ne bodo prtisnili od zunaj se pri nas ne bo nič spremenilo izgleda pa da bo Nemčija pritisnila zaradi pobijanja nemških civilnih oseb tudi otrok po drugi vojni na slovenskem ozemlju.

    • capricornus, če ste se vi pustili pohabiti pod komunizmom, prav, ne pripisujte pa tega drugim. Jaz nisem pohabljen, ampak sem zdrav, svoboden človek. In takih nas je večina.
      Če vas to res zanima, zberite svoje in moje komentarje na tem portalu in jih dajte v presojo nepristranskemu psihologu. Če bo našel v teh komentarjih kako poškodovanost, jih bo zanesljivo v vaših, ne v mojih.

      • No g. Tone to ste pa dobro povedali in dali zanimivo pobudo. Iz vaših komentarjev se jasno vidi, da gre za človeka, ki se loti komentirati stvari, ki ga presegajo v večih dimenzijah hkrati, a ste kljub vsemu prepričan, da ste tematikam kos. V resnici slabo poznate celo komunizem in teme, povezane z njim, ki naj bi jih najbolj poznali. Na žalost znate pisati zgolj ideološko in tako tudi gledate na avtorje drugačnih ali nasprotnih mnenj, kar vam izstavlja zelo klavrno spričevalo o vaši osebni zrelosti. Če želite napredovati v pravi smeri, se morate najprej posvetiti svojemu pisanju predvsem iz vidika resnicoljubnosti in korektnosti. To bi dalo vašemu pisanju veliko večjo težo in večji maneverski prostor pri argumentiranju. Iskreno vam želim več sreče pri pisanju mnenj v prihodnje.

      • Hvala za vso skrb, globinsko analizo moje osebnosti in dobre želje.

        Tudi vam svetujem enako kot sem capricornusu (temu astrološko navdihnjenemu kristjanu), ampak vi izvedite eksperiment s svojimi teksti, ne z capricornusovimi.

  13. Še to: Hansa Künga so nekateri zaradi njegove kritične drže do Cerkve imenovali “medicus Ecclesiae” (zdravnik Cerkve). Te dni pa pride ven novica, da ima Küng Parkinsonovo bolezen in da zato tehta, če bi se dal evtanazirati na neki kliniki v Švici 🙁

    http://infocatolica.com/?t=noticia&cod=18653

    Upam, da kaj takega ne bo naredil.

  14. Še slabše pa je to, da so ljudje (predvsem mladi) apatični in zdi se, da jim je vseeno, kakšno je stanje v družbi. Ne vidijo prihodnosti in nimajo svojega mnenja.
    ===================
    Mladi so izdani. Nabijali s(m)o jim o komunizmu in kaj smo naredili? Nič. Morje krvi v Bosni! Naši lastni otroci so bili izdani. In to naše izdajstvo bodo drago plačali.

  15. Ne vidijo prihodnosti in nimajo svojega mnenja.
    ============
    Mislite, da pri maturitenem eseju pri slovenščini, mladi smejo napisat kakšno svojo misel?
    Ne smejo. In to ni njihova krivda. Nimajo mnenja, ker ga v šoli ne smejo imeti. Lahko pa citirajo druge. Do onemoglosti. Takšne pameti je tudi ta portal poln.

    • Pa napiši kaj izvirnega, da bo pametno. Je pa modro citirati modre izreke oz izreke modrecev in tako prispevati k širjenju nesmrtne modrosti. Ti, ki to delajo, se bodo v prihodnosti še lesketali kakor zvezdae na nebu: Dan 12, 1-4

  16. Dodajam v branje omenjeni citat iz preroka Danijela:12
    1 »Tisti čas nastopi Mihael, veliki knez, ki je postavljen nad sinove tvojega ljudstva. To bo čas stiske, kakršne še ni bilo, odkar so narodi, do tega časa. V tistem času bo rešeno tvoje ljudstvo; vsak, ki se najde zapisan v knjigi. 2 Mnogi izmed teh, ki spijo v prahu zemlje, se bodo prebudili; nekateri za večno življenje, drugi pa za sramoto in večno gnusobo. 3 Razumni se bodo lesketali kakor sijaj neba. Ti, ki so mnoge pripeljali do pravičnosti, pa bodo kakor zvezde za vso večnost. 4 Ti, Daniel, pa ohrani skrivnost besed in zapečati knjigo do časa, ko bo konec. Mnogi jo bodo iskali, da se jim pomnoži spoznanje.«

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite