Vsesplošno nasprotovanje cerkvenemu nauku na eni strani in nerazumevanje spolne morale med mnogimi ljudmi in tudi kristjani na drugi strani označujeta krščanski pogled na telo oz. spolnost kot negativen in nečloveški. Vendar Cerkev sama postavlja človekovo telo kot temelj za razumevanje krščanstva in smisla življenja, kar je sicer paradoksalno glede na dokazane spolne škandale v vesoljni Cerkvi. Kljub temu ostaja cerkveno občestvo in vsak posameznik v fundamentu svet, saj Kristus po besedah Janeza Pavla II. »z razodetjem skrivnosti Očeta in njegove ljubezni človeku v polnosti razodeva človeka in mu odkriva njegovo najvišjo poklicanost«.
Krščanstvo ne zavrača telesa
V današnji družbi pogosto zasledimo razprave, ki vero in vse kar je duhovno, potiskajo na obrobje našega življenja, v področje individualnega in nestvarnega; kar ni povezano z vidnim svetom. Tako mnogi mislijo, da v verskih razpravah telo in spolnost kot tabu tema bodisi nimata pomena (mesta) bodisi je le ta bolj obroben ali negativen. Vendar ima kot rečeno v uvodu v krščanstvu človeško telo pomembno mesto, saj nas Katekizem katoliške Cerkve uči: »Ker je človek obenem telesno in duhovno bitje, izraža in dojema duhovne resničnosti po snovnih znamenjih in simbolih«, torej po telesu. Hkrati pa tudi za številne kristjane telo in spolnost predstavljata oviro za »čisto življenje«, torej po Dekalogu oz. krščanskem nauku. Vendar je to daleč od dejanskega krščanskega pogleda. V Genezi lahko namreč beremo, da je bilo vse, kar je Bog ustvaril, zelo dobro (prim. 1 Mz 1,31). Tako človeško telo kot višek božje kreativnosti že a priori predstavlja vrednoto. Ne gre za to, da bi bila duša »ujeta« v telo, saj skupaj tvorita neločljivo in povezano celoto. S tem je povezana največja skrivnost odrešenja preko vstajenja (duha in mesa) v večno življenje.
Osrednje mesto spolnosti v božjem načrtu
Po besedah papeža Janeza Pavla II. ne moremo razumeti krščanstva, če ne razumemo resničnega pomena naše spolnosti. In kako gleda na to problematiko Christopher West, poznavalec nauka papeža Janeza Pavla II. s področja teologije telesa? V svoji knjigi Dobra novica o spolnosti in zakonu trdi, da je »Sveto pismo od začetka do konca pripoved o poroki. Začne se v prvi Mojzesovi knjigi s poroko Adama in Eve (prim. 1 Mz 2, 18-25) ter konča v knjigi Razodetja z »Jagnjetovo svatbo« – poroko Kristusa in Cerkve.« Tukaj želi avtor povedati, da nam je Bog hotel svoj načrt razodeti na nam razumen način, zato nas je ustvaril po svoji podobi, kot moškega in žensko.
Če želimo razumeti pomen stvarjenja človeka in združitve moškega in ženske »v eno telo«, se moramo po Westovem razmišljanju v knjigi Teologija telesa za začetnike ozreti na začetek, v čas »prvega človeka«, ko še ni bilo greha. Ker nimamo neposredne izvirne izkušnje prvega človeka, avtor vidi »rešitev« v simboliki Svetega pisma. Tukaj bi marsikdo izpostavil, da pripoved o stvarjenju sveta v Genezi ni znanstveno potrjena. Vendar svetopisemska simbolika ni mišljena kot znanstveno poročilo o začetku sveta. Povsem jasno je namreč, da ima znanost svojo vrednost, pa vendar ne more razložiti duhovnega pomena našega obstoja.
Človek je tako edino bitje, ki je ustvarjeno po »božji podobi« (prim 1 Mz 1, 26-27). To pomeni, da je v snovnem svetu sam kot oseba, ki se od živali razlikuje v tem, da ima svobodo oz. voljo. Pa čeprav temu marsikatero mnenje ali ideologija nasprotuje, je že sv. Tomaž Akvinski glede na obliko teženja povsem jasno razločil človeka od živali; torej bitja, ki nimajo volje (živali) loči od človeka, ki umeva, torej ima voljo (prim. Summa theologiae). Čeprav ima tudi človek spolne potrebe (nujnost obstoja oz. reprodukcije), so te za uresničevanje človeka zanemarljive v primerjavi z živalskimi. Impulz testosterona je pri človeku za razliko od živali obvladljiv oz. pogrešljiv, ne da bi s tem človek sebe zatiral ali izničil. Na ta način je človek poklican v odnos z Bogom in bližnjim. Po Westovih besedah »sta mož in žena namreč poklicana, da živita v ljubezenski zavezi oz. poročenosti (prim. 1 Mz 2,24), ki je znamenje Kristusove odrešujoče »poroke« s Cerkvijo (prim. Jn 2, 1-11), ki je bila »izvršena« na križu na Kalvariji.«
Samo po Kristusu lahko v polnosti razumemo »pripoved« o stvarjenju človeka in s tem smisel našega bivanja. Kristus nam prihaja naproti, da nas pripelje k višjemu cilju – vstajenju od mrtvih, ki presega vse kar je zemeljsko. Učlovečena Beseda (logos) je postala meso in se darovala za nas na križu. Čeprav so te skrivnosti domet vere, sta lahko človekovo udejanjanje in spolnost sveta, kar zahteva celega človeka. Misliti le s telesom je premalo za umevanje Božjega načrta. Kakorkoli, na koncu človek tako nima izbire, saj mu s staranjem upada telesna in spolna moč.
Foto: Društvo SKAM
Viri:
– Christopher West, Teologija telesa za začetnike
– Christopher West, Dobra novica o spolnosti in zakonu
– Katekizem katoliške Cerkve
– Tomaž Akvinski, Summa theologiae
