Lahko bi bila dvojčka. Kako zelo sta si podobna! Ali ste ju opazili? Pa ne z gledanjem, temveč s poslušanjem. Govorim o današnjem prvem berilu in evangeliju. Med njima namreč lahko opazimo presenetljivo identičnost. V obeh zgodbah najdemo mrtvega sina. Obakrat je sinova mati vdova. In obakrat sta sinova obujena od mrtvih – prvič ta čudež stori prerok Elija, drugič pa Jezus. V nekaterih delih zgodbe jezik ni samo podoben, ampak popolnoma identičen. Kakor je Elija vrnil materi sina, je po pripovedi evangelista Luke tudi Jezus naredil prav tako. Luka se ni po naključju poslužil tega jezika, prav nasprotno. Svojim bralcem je želel poudariti, da je Jezus novi Elija.
Elija je bil znameniti lik preroka, ki je živel v času vladanja izraelskega kralja Ahaba v 9. stoletju pred Kristusom. V ljudskem spominu je Elija bil tako močno zaznamovan, da so verjeli, da je s konjem in kočijo bil vzet v nebo in da se bo nekoč vrnil. Evangelist Luka želi s svojo pripovedjo poudariti, da je tudi Jezus tako znamenita oseba. To posebej izpostavlja z zaključnimi besedami današnjega odlomka, kako je vse ljudi obšel strah, kako so slavili Boga in govorili: »Velik prerok je vstal med nami« in »Bog je obiskal svoje ljudstvo.«
A to, da je Jezus veliki prerok, ni Lukov edini poudarek. Želel je izpostaviti tudi Jezusovo veliko sočutje. Tovrstnemu sočutju smo bili priče tudi v evangeliju prejšnje nedelje, ko je Jezus ozdravil služabnika rimskega stotnika. Čeprav sicer pravoveren Jud ali povrhu celo učitelj postave ne bi nikoli prestopil praga poganske hiše, pa se Jezus vendarle ne obotavlja odzvati klicu na pomoč. Ni bilo treba, da bi ga kdo v to kakor koli prisilil; to je storil iz lastnega vzgiba. Danes ga najdemo v najglobljem sočutju v odnosu do vdove. V srce se mu je zasmilila v trenutku, ko jo je zagledal. Dotaknil se je nosil in nosivci so obstali. Zdi se, da je v tistem trenutku obstalo vse razen njegovega sočutja. »Mladenič, rečem ti: vstani!« Vedel je, da bo z vrnitvijo življenja sinu tudi materi naklonil neizmerno tolažbo. To je izraženo v besedah, ki si jih je Luka sposodil iz zgodbe o Eliju: »In dal ga je njegovi materi.« Še enega sina je Jezus kasneje dal lastni materi, ko je visel na križu: »Žena, glej, tvoj sin.« Ko je vojak s sulico prebodel njegovo stran, sta pritekli kri in voda. Izvir sočutja, ki priteka iz njegovega srca, ne pozna meja.
Tudi dejstvo, da je oseba, ki ji je Jezus izkazal sočutje, bila vdova, ni brez pomena. V bibličnih časih so bile prav vdove še posebej ranljiva skupina ljudi. Ko je žena izgubila moža, je s tem pravzaprav izgubila tudi edino osebo, na katero se je lahko zanesla glede podpore. V močno patriarhalni izraelski družbi je bil nujno mož tisti, ki je preskrbel družino. Vdove so se bile prisiljene nekako prebijati skozi revščino, ki je ob vdovstvu skoraj nujno potrkala na vrata, zato je tudi Sveto pismo do njih vedno zelo obzirno. Apostol Jakob v svojem pismu piše: »Čista in neomadeževana pobožnost pred Bogom in Očetom je to: skrbeti za sirote in vdove v njihovi stiski ter se ohraniti neomadeževan od sveta.« Prvi diakoni Cerkve so bili neke vrste socialni delavci, ki so skrbeli, da vdove niso bile izpostavljene siceršnji neenakosti. Zato torej ni čudno, da je tudi Jezus bil izrazito sočuten do vdov. Luka na kasnejšem mestu v evangeliju pripoveduje, kako je Jezus blagroval popolno predanost vdove, ki je v templju darovala vse, kar je imela. A vdove seveda niso edini element, s katerim nas Jezus kliče k sočutju.
Na tem lačnem svetu je veliko vdov, toda mi ne moremo obuditi njihovih mrtvih sinov. Lahko pa zmanjšamo število vdov in njihove sinove ohranimo pri življenju. Naše odnose lahko živimo tako, da vanje prinašamo upanje in življenje, saj s tem na svet prinašamo Kristusa. Jezus nas s svojim zgledom vabi, da v žalostnih zgodbah ne bi videli samo statistike ali golih dejstev, ampak predvsem ljudi. Ljudi, ki potrebujejo naše sočutje, ki nas potrebujejo, da jim stojimo ob strani. Ne pozabimo na Jezusovo spodbudo: »Kar koli ste kateremu od teh najmanjših storili, ste meni storili.«
Besedilo je homilija na 10. nedeljo med letom.
