Veliko čudežev mora narediti človek, da preživi dan. Gledam očete in mame, gledam toliko požrtvovalnih ljudi, gledam – koliko čudežev. Skrbijo za otroke, za starše, za bolnike, za onemogle. Strežejo, zdravijo rane, jih obvezujejo, poslušajo, se zanimajo za ljudi, zdržijo pritiske in napade sebičnosti in zla, izganjajo hude duhove s potrpljenjem in odpuščanjem, premagujejo sovraštvo z ljubeznijo, in upajo, upajo preko upanja. In zdržijo pod to težo, ne da bi se zgrudili ali zlomili pod njo.
Pa vendar se zgodi tudi to.
Mnogo, ampak res mnogo ljudi pride k spovedi z ugotovitvijo, da so živčni, napeti, da se pretirano jezijo na svoje domače, ponavadi zaradi malenkosti, kdaj celo brez razloga. Tako s svojo napetostjo ranijo svoje najbližje. Skupaj ugotovimo, da so preutrujeni. Čudeži, ki so jim nekoč uspevali, jim ne uspevajo več.
Danes beremo o Jezusovem napornem delavniku. O delavniku, polnem čudežev. Podobnih čudežev, kot jih dela mnogo ljudi. Kakor vsak oče in vsaka mati je nežno pristopal za ljudi, se zanje zanimal, kot duhovnik je mnogim pomagal, kot zdravnik mnoge ozdravil, kot prijatelj jih potolažil, kot človek je vsakega sprejel in mu dal svoj čas in pozornost.
Od kod njemu ta moč, s katero je delal vse te čudeže? »Navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno, je vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil.« (Mr 1,35) Izvir njegove moči je bil ta samoten kraj, ta tišina, ta njegova puščava, v kateri mu je govoril Oče.
To je tudi izvir naše moči.
Dan je za nas pretežka stvar, da bi jo nosili sami. Življenje je pretežka stvar, da bi jo nosili sami. In če smo sitni in napeti in živčni, je to signal, klic, opomin, naj vendar nehamo nositi sami. Naj pustimo Očetu, naj nam pomaga nositi. Vzeti si vsak dan čas zase je nujnost, ne luksuz. Vzeti si čas, ko se preprosto pustiš imeti rad, pustiti, da te Bog ozdravi, ti prisluhne, ti odpusti.
Nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
– nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti -,
nekoga moraš imeti rad. (Ivan Minatti)
To je pomemben čas. Kajti vsi moji odnosi se hranijo iz tega odnosa. Vanje bom namreč vedno prinašal to, kar se dogaja v odnosu z mojim Bogom. Moja ljubezen se hrani v njegovi ljubezni do mene, moja potrpežljivost se uči ob njegovi potrpežljivosti z menoj, moje odpuščanje ob njegovem odpuščanju.
Pripis uredništva: besedilo je homilija na 5. navadno nedeljo, leto B. Marko Rijavec je duhovni asistent v Dijaškem domu Škofijske gimnazije Vipava in piše blog Besede za srce.
