Izvajanje politike postaja javen pogajalski šov

2
1183

Mitja Steinbacher, Fakulteta za poslovne vede pri Katoliškem inštitutuOb spremljanju procesa oblikovanja nove vlade v Sloveniji je morda pravi trenutek za razmislek o politiki, njenem nastanku, oblikovanju političnih preferenc in o preobrazbi političnih preferenc v politične programe. Politika je stara toliko, kot je staro človeštvo.

Za dojemanje politike je treba pogledati v zgodovino do njenega nastanka. Politika se je rodila s prvo obliko organizacije človeka v skupnost. Zgodovina politike je torej zgodovina razvoja načinov organizacije človeka od prvobitnih skupnosti do danes. Etimološki izvor besede politika je v grški πολιτικά, pomeni pa “mestne zadeve”, kar bi lahko opredelili kot odločanje o zadevah pripadnikov neke skupine. Za očeta politične misli štejemo grškega misleca Aristotela, ki je politiko opredelil kot praktično vedo, katere naloga je osrečiti ljudi v skupnosti s postavljanjem zakonov in pravil, pri čemer je ločil med šestimi oblikami političnih ureditev, torej načinov določanja politik. Zgodovina politike je neločljivo povezana z razvojem skupnosti, a politiko je treba razumeti ločeno od konkretne oblike skupnosti: enako politiko je mogoče izvajati v različnih vrstah skupnostih, v podobnih vrstah skupnosti pa je mogoče izvajati različne politike.

Politika je obrt možnega, dosegljivega — obrt doseganja drugega najboljšega

Kako danes razumemo politiko? V Sloveniji in na širšem območju centralne, vzhodne in južne Evrope prevladuje opredelitev, ki jo je politiki dal nemški kancler Otto von Bismarck: “Politika je obrt možnega, dosegljivega — obrt doseganja drugega najboljšega.” Njegova opredelitev politike odraža Aristotelov duh politike. Po Bismarcku se je uveljavila simbolna oznaka politike kot “umetnosti možnega”. Bismarck ne opredeli načinov odločanja o zadevah skupnosti: ali o zadevi odloča ena oseba, dve osebi, oziroma vsi člani skupnosti, niti ne opredeli pravil, po katerih naj poteka politično odločanje. Bismarckova opredelitev politike se od Aristotelove dikcije odmika k simboliki in v opredelitev vnaša prepričanje, da je uravnavanje skupnih zadev podobno zahtevno početje, kot sta zahtevni umetnost in obrt.

Če sklepamo po političnih ukrepih, ki jih je Bismarck izvajal, lahko sodimo, da je z vnašanjem simbolike v opredelitev vloge politike utemeljeval uvajanje novih državnih programov, od katerih se je najbolj uveljavil sistem sprotnih izplačil pokojnin, ki danes v stroki velja za potratno in na dolgi rok nevzdržno shemo nefundiranih obljub aktivno zaposlenim o prejemanju pokojnin ob izpolnitvi določenih pogojev. Bismarck je o politiki razmišljal s položaja kanclerja, predstavnika nemške države, ter je politiko dojemal kot iskanje najboljših še mogočih skupnih rešitev za državljane. Bismarck ni uvidel dolgoročnih vidikov lastnih ukrepov. Po Bismarcku je politika v Evropi dobila nov zagon, njegove utemeljitve politike in njegovi politični programi pa so pripeljali do krepitve potratnih političnih programov povsod po kontinentalni Evropi, trend pa se do danes ni zaustavil.

Politika je postala javen pogajalski šov

Politika kot urejanje skupnih stvari je povezana s procesom izbora tistega, ki bo odločal o skupnih zadevah. Če je način določanja centralen, o politiki odloča ena centrala, obseg in vsebina političnih odločitev pa so odvisne od “vladarjeve modrosti”. Če je način določanja participativen, sta obseg in vsebina političnih odločitev odvisna od preseka med “modrostjo predstavnikov političnih strank” in “modrostjo participativnega telesa”, ki preko mehanizma glasovanja določa vsebino političnih ukrepov. Demokracija je vmesni način med centralnim in participativnim. Način izvajanja politike na ravni skupnosti je danes v zahodnih demokracijah posebne vrste aktivnost, ki jo lahko razumemo kot trg ponudbe in povpraševanja po političnih preferencah za pridobivanje političnih pristojnosti nad urejanjem skupnih zadev. Politika je postala javen pogajalski šov, kjer vpletene strani iščejo najnižjo zase še sprejemljivo raven dogovora, pri čemer vsaka zase izhajajo iz svojega najboljšega možnega alternativnega scenarija glede na to, kar je na voljo na pogajalski mizi.

Veliko babic, kilavo dete

Večja kot je izguba najboljšega alternativnega scenarija, več je možnosti, da se bodo politični predstavniki strinjali in sklenili dogovor in obratno. Teorija je neizprosna, saj izven strogih predpostavk ne dovoljuje doseganja optimalnih odločitev že ob prisotnosti treh vpletenih strani, ki iščejo skupen optimum. Še zlasti so takšne odločitve suboptimalne, kadar zajemajo veliko število ljudi naenkrat, kar je temeljna značilnost političnega odločanja in oblikovanja političnih preferenc. Več ljudi kot skupne odločitve zajamejo, večji so skupni stroški razkoraka med sprejeto odločitvijo in najboljšimi možnimi alternativami vseh, ki se jih skupne odločitve tičejo. Politični dogovori navadno vključujejo veliko število zainteresiranih strani, politične odločitve pa se nanašajo na celotno populacijo v neki skupnosti. Izidi političnih ukrepov, ki so plod večjega števila sodelujočih, so pogosto neučinkoviti, na dolgi rok pa nevzdržni.

Mitja Steinbacher, Fakulteta za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu

2 KOMENTARJI

  1. Sinočnje soočenje predstavnikov koalicijskih na RTV je pokazalo, da si že na samem začetku različno razlagajo besedilo v koalicijski pogodbi.

    Skrajna levica trdi, da ji ni treba potrditi ministre, če po njenem niso pravi, ampak da lahko zahteva druge kandidate do drugih ministrov.

    Preostale koalicijske stranke, pa da to jasno piše v koalicijski pogodbi, da jih mora skrajna levica potrditi ali pa se vzdržati, Druge možnosti nima.

    Povsem jasno je, da to ne bo učinkovita vlada.

  2. Nova vlada bo imela tudi problem z resnico in bo se lažje oklepala laži.

    Vraničeva je premierju rekla, da sprejme funkcijo ministra za finance, če dobi zagotovilo, da bo vlada upoštevala ustavno fiskalno pravilo.

    Ker tega zgotovila ni dobila, se ni odločila za finančnega mistra.

    Predstavniki koalicijskih strank pa so zagovarjali tezo, da je dovolj, če je v ustavi zapisano fiskalno pravilo in da zaradi tega ni potrebe da bi še posebej bilo dano zagotovilo, da bo ustavno pravilo spoštovano.

    Gre za tipičen lažni sistem levičarskega vladanja, ko se nekaj zapiše, izvaja pa se drugo.
    a

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite